22
Družina in Življenje
Foto: Pixbay
Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ
Vse, kar je na skrivnem
Dolgo sem se mučila s pisanjem članka, z branjem in pregledovanjem se je mučil še Dani, na koncu pa kljub vsemu še vedno ni bilo tisto, za kar bi rekla: »To je to!« Dani me je spraševal, kaj vendar pišem vsako jutro in zakaj ne morem v vseh svojih zapisih najti teme za revijo. Tako bom zdaj pripovedovala o tem, kaj in zakaj pišem ob jutrih, pripovedovala bom o svoji ranjenosti in krhkosti …
Pišem, da preživim! Kadar moram napisati članek, se mi včasih zdi, da mi zmanjka prave teme, ker si ne upam biti kruto realna. Ko rečem, da pišem, v resnici pišem o stvareh, ki se ne vidijo, o stvareh, ki ostajajo zabeležene le v mojem osebnem duhovnem dnevniku. Pišem, da preživim! Beseda, ki jo zapišem, me rešuje, Božja beseda, ki jo prebiram, pa mi daje življenje. Pišem namreč o tem, kako boli, marsikdaj boli … Kaj, naj ostane skrito. Tudi tokrat! Jočem, ker marsikaj boli. Pišem, ker ni pravih in pravilno izgovorjenih besed. Zakaj bi potem sploh pisala, če ne morem pisati tako, da
bi nagovarjalo tudi druge. O, da, ker nočem, da bi prišle na dan stvari, ki bolijo. Tisto, kar je boleče, tako radi prikrivamo. Tako pa pred teboj, o, Gospod, izlivam svojo ranjeno dušo. Bolečina je tista, ki je vpisana v moje srce, vpisana v mojo dušo, vpisana v vsako celico mojega telesa, kjer je shranjen ves moj spomin. In danes mi Gospod pošilja svojo besedo: »Ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,11) Pravzaprav je z vsako besedo tako kot z Božjo, da namreč rodi, za kar je bila poslana. Če je izgovorjena kot
težka, obsojajoča, rodi žalost, bolečino, lahko pa tudi zamero. Se zavedamo moči naših besed? Mislim, da ne. Največkrat jih izrekamo bolj zato, da jih damo ven iz sebe in sebe razbremenimo. Največkrat niti ne pomislimo, kam bodo padle in kaj se bo iz njih rodilo. Toda besede ostajajo zveste svojemu poslanstvu, rodijo in ustvarjajo … Izgovorjene besede so kot plug. Če hočemo ali ne, če se tega zavedamo ali ne, one orjejo, zaidejo tudi na ledino, gredo tudi tja, kjer še nikoli niso bile, delajo temačne rove in kopljejo globeli. To so tiste besede, ki bolijo. Ali ima potem smisel »vračati
