Družina in Življenje
Foto: Freepik
6
Očitno je pri meni šlo nekaj narobe
Pred dobrim mesecem sem bil pri spustu z Bohorja toliko prehiter, da me je odneslo vse do urgence. In se končalo z zlomljeno ključnico. Nisem padel prvič. In že nemalokrat sem bil prav presenečen, kaj vse vzdrži človekovo telo. A nekje je meja. Ključnico sem sicer zlomil prvič, a seznam vseh poškodb je že kar predolg. Telo je ranljivo, tu ni treba dosti tuhtati. Polomljene kosti, zlomljeno srce in tudi – ranljiv duh? Po tomistični filozofiji običajno – zaradi preprostejšega razumevanja procesov v njem – človeka »razdelimo« na tri razsežnosti: telesno, duševno (psihično) in duhovno. Menim, da se tudi ranljivost tiče vseh treh sfer in da se zelo različno odslikava na vsaki od njih. Kot rečeno, o telesni ranljivosti nihče ne dvomi. Polomljene kosti niso edina potrditev. Če z ostrim delom noža neprevidno povlečem po koži, se bo odprla rana. Tudi duša (psiha) je ranljiva. Ko nas kdo po krivici obdolži, nas to boli. Če nas prizadene še bolj, ostanejo na naši duševnosti rane. Velikokrat se
pogovarjamo o tistih, ki smo jih staknili še kot otroci, pa še po dolgih letih in desetletjih niso dovolj pozdravljene in zaceljene in še zaskelijo. No, pa da sploh ne omenjamo »zlomljenega srca«, ki je verjetno najbolj pesniško opevana človekova ranjenost … Pa ranljivost človekovega duha? Torej tistega najglobljega jedra, v katerem domujejo vera, ljubezen, kjer je sedež volje in odločitev, zvestobe …? Pomislil sem, da bi morda lahko iskali celo relacije med ranljivostjo duha in izvirnim grehom. Pa vendar se mi zdi, da je tudi duhovna ranljivost položena v človeka kot temeljna danost. Saj Jezus ni imel izvirnega greha, pa je bil vseeno duhovno ranljiv.
Skušnjavec se je spravil tudi nanj. Ranljivost postane ranjenost Ranljivost je torej dejstvo. Je resnica o človeku. Pa je morda lahko tudi danost? Je ranljivost lahko priložnost? Da bi se približali temu vprašanju, si moramo najprej odgovoriti na neko drugo; namreč na vprašanje o tem, ali so različne ranjenosti med seboj soodvisne. Mar telesna ranjenost lahko povzroča tudi duševno? In lahko morda ena in druga vodita v duhovno ranjenost? Ali pa – nasprotno – v večjo duhovno moč in odpornost? Moja omenjena izkušnja mi govori o prvem. S telesno aktivnostjo
