NAPETA SEDANJOST
Aleksandra Kostič, Živa Kleindienst, Peter Tomaž Dobrila
10
Sodobnost je splet kaotičnih stanj in nerazrešenih svetovnih političnih vprašanj od etike preživetja, nenadzorovanosti, estetike življenja, invazivnih odnosov, vključevanja in izključevanja, upočasnjevanja globalnih sprememb, transformacije obstoječih sistemov do razpada skupne kulturne in filozofske identitete. Stalnica evropske zgodovine je nezmožnost celostnega uvida in silovitih sprememb v času in prostoru, kot med obema vojnama tako tudi v tretjem tisočletju. Kot bi si starka ne upala ogledovati svoje spremenljive črte na obraznem zemljevidu, ko se obraz in telo počasi, toda vztrajno deformirata, razkrajata in razblinjata. Umetnost, filozofija in kultura so bile v službi politike, države in mestoma obratno, tako vsaj večinski, uveljavljen, v zgodovino zapisan delež. Zadnja, četrta od mednarodnih skupinskih razstav, ki jih v prostoru za umetnost KIBLA Portal pripravljamo v okviru projekta Tvegaj spremembo, se sooča s sedanjostjo. Naslov Napeta sedanjost izpostavlja odločilno pomembnost ‘tukaj in zdaj’ v času, ko je popularno prodajati prihodnost, ki ne pomeni nič drugega kot eskapizem v večno nedosegljiv jutri, ali obujati preteklost kot svojevrstno nostalgijo po minulem, spominu na boljše ali slabše čase. Seveda je to ‘izven-časno’ bivanje lastnost človeka, ki se nenehno ozira in gleda naprej, a je tudi instrumentarij, po katerem vsak dan posega politika, da z neoprijemljivostjo trenutka in aktualnega prostora upravičuje svoje ravnanje in manipulira z množicami. Razstava Napeta sedanjost se osredotoča ravno na slednje; z razkrivanjem strukturnih sistemov družbenega razvrščanja nevidnih, virtualnih in relacijskih procesov ter analizo materialnega prostora in infrastrukture, aktualizira prostor in čas. Dejstvo je, da zadnja desetletja živimo skozi kontinuiran niz političnih, ekonomskih, okoljskih in družbenih kriz, pri čemer je stanje permanentne krize postalo nova stvarnost, navidezno reševanje oziroma vzdrževanje le-te pa glavni modus operandi globalne politike. Javni diskurz je posledično (ponovno) prežel intenziven vzpon vsesplošnega populizma, ki se skozi ohranjajoče se stanje krize legitimizira, hkrati pa s stereotipizacijo, preprostimi in plehkimi političnimi ter zgodovinskimi interpretacijami, prikriva dejansko delovanje (infra)strukturnih sistemov, ki, onstran političnih ideologij, oblikujejo sodobno družbeno in ekonomsko realnost. Konceptualna podstat razstave sta namreč dva ključna pojma:
infrastruktura in mapiranje. V tem kontekstu infrastrukturo razumemo ne le kot fizično strukturo in zgrajen, materialni prostor, utilitarne objekte in podobno, ampak predvsem kot organizacijske vzvode in procese, ki pogojujejo vsakodnevno realnost. Telekomunikacijski, varnostni, zdravstveni, izobraževalni, kulturni in drugi institucionalni sistemi vzdržujejo in pospešujejo kroženje globalnega kapitala. Infrastruktura torej usmerja tokove globalne proizvodnje, eksploatacije naravnih virov, dela, (produkcije) znanja in izmenjave informacij, obenem pa skozi taiste procese identificira, determinira, kategorizira in disciplinira posameznika in množice. Infrastrukturo torej definiramo onkraj nevtralnega in učinkovitega delovanja logističnih sistemov – kot skupek (geopolitičnih) razmerij moči, antagonizmov, načina upravljanja družbenega, ter kot množico ponotranjenih individualnih in kolektivnih rutin ter praks. Kljub vsemu pa ne moremo zaobiti osnovne definicije infrastrukture, ki je pravzaprav sinonim za tehnološki napredek, simbol hlepenja in dobička ter družbenih neenakosti. Naboru avtorjev in del, ki jih zaobjema pričujoča razstava, ni skupen le vsebinski okvir, znotraj katerega pozicionirajo najrazličnejše konceptualne diskurze, ampak tudi izrazito interdisciplinarni metodološki pristop in formalna predstavitev. Znotraj polja sodobne umetnosti so se namreč skozi serijo t.i. obratov (npr. etnografski, pedagoški) oziroma procesov obračanja, izoblikovali novi metodološki in interpretativni modeli, ki so postopoma pričeli redefinirati ustaljene načine proizvodnje znanja, kot načini razumevanja in odzivanja na spreminjajoče se politične, ekonomske in družbene okoliščine. Recipročna uporaba umetniških strategij v znanosti in znanstvenih v polju umetnosti, danes zagotovo ni več nova, o čemer seveda pričajo razstavljena dela in raziskovalni projekti. Mapiranje – vzpostavljanje relacij med posameznimi akterji in elementi, je strategija, ki jo zasledimo pri vseh avtorjih in je torej eden izmed kriterijev nabora razstavljenih del. Od kartografskega mapiranja teritorialnih meja in mejnih režimov, preko vizualnih in arhivskih analiz arhitekturne metamorfoze konfliktnih območij, militarizacije države, farmacevtske industrije, raziskovalnih inštitutov za robotiko, podatkovnih baz, sistemov spletnega nadzora ter razkroja socialne države do likovnih analiz materialnega in abstraktnega. Umetnost je tukaj in zdaj, deluje v sedanjem prostor-času in neposredno naslavlja javnost. Lahko tudi nastavlja ogledalo ali sama postane ogledalo ali se pomakne izza njega, v tisto ‘temno vesolje’, v katerem najde prostor
