NAPETA SEDANJOST: NOVO OSMIŠLJANJE VOJNE INFRASTUKTURE
Uroš Čvoro
14
Z oskarjem nagrajeni film Nikogaršnja zemlja (2001) režiserja Danisa Tanovića med dogajanjem, umeščenim v sredino vojne v Bosni in Hercegovini, v leto 1994, vključuje prizor dveh bosanskih vojakov v strelskem jarku. Med čakanjem na prvi bojni liniji v neposredni bližini bosanskih Srbov vojaka tiho preganjata čas, eden straži, drugi bere časopis. Nenadoma tisti, ki bere časopis, ogorčeno zavpije: ‘Ojoj!’, in drugi ga vpraša: ‘Kaj pa je?’. Ne da bi dvignil pogled od časopisa, mu prvi odgovori: ‘Videti moraš, kakšno sranje se dogaja v Ruandi!’. S črnim humorjem prežet prizor lepo povzame enega izmed mnogih etičnih paradoksov vojne: sposobnost empatije ob trpljenju drugega, medtem ko se ukvarjaš z lastnim trpljenjem. Vojakova iskrena zaskrbljenost za Ruandčane, ujete v genocidno vojno leta 1994 je paradoksalna, saj reagira v neskladju z lastnimi okoliščinami (dobesednega) življenja na prvi bojni liniji genocidne vojne v BiH. Prizor je postal pomenljiv v luči dogodkov oktobra 2019, ko je v ospredje stopil migrantski tabor Vučjak v bližini Bihaća. Zaradi obratovanja preko meja največje zmogljivosti in pod grozljivimi pogoji je taboru grozilo zaprtje. BiH se je ponovno znašla v središču humanitarne krize, le da tokrat ne v vlogi države, podvržene genocidni vojni, temveč v vlogi države, ki ni sposobna sprejeti večjega števila migrantov, ki se premikajo preko njenega ozemlja na poti v EU. Podobe centrov za pridržanje, zavračanje vstopa s strani hrvaške obmejne policije ter prisilno preseljevanje ljudi, vse to je obudilo grozljivo prikazen vojne izpred dveh in pol desetletij. Prebivalci BiH so bili ponovno postavljeni pred izziv sočustvovanja s stiskami ‘drugih’ med ukvarjanjem z lastnimi težkimi okoliščinami, vključno z izpostavljenostjo vojni podobnim razmeram. Le da tokrat ni šlo za vojno etničnega čiščenja ozemlja, temveč za vzdrževanje militariziranih meja Evrope. Dogodki v BiH predstavljajo prepričljiv kontekst, v katerem je treba razmišljati o načinu, kako umetniki na razstavi Napeta sedanjost spreminjajo vojaško znanje o prostorih, telesih in nadzoru meja ter s tem omogočajo razseljenemu civilnemu prebivalstvu kršenje suverenosti militariziranih držav in izogib nepravični in nehumani migrantski politiki. V dobi neskončne ‘planetarne državljanske vojne’, množičnih migracij in prisilnih pridržanj za nedoločen čas so meje postale vojno sredstvo: militarizirana infrastruktura
za potrebe zadrževanja, pridržanja in nadziranja ljudi.1 Napeta sedanjost vključuje dela, ki na podlagi resničnih izkušenj postanejo učni vir, zasnovan za zaščito življenja pred vojnim uničenjem. Kolektivni projekt Un-war Space2 dokumentira vojaško uničenje tako, da ga demilitarizira: arhivira namreč, kako so civilisti, ki so jih v času obleganja Sarajeva v mestu zadrževale sile bosanskih Srbov (1992—1996), kolektivno preoblikovali urbane prostore, uničene od vojne, v funkcionalne prostore preživetja. Un-war Space deluje kot ‘didaktično orodje za antimilitaristični urbanizem’ in predstavlja sredstvo za rekonceptualizacijo pasivnosti civilistov, ujetih v konfliktu.3 Didaktični zid Mladena Miljanovića je ‘subverzivna izobraževalna postavitev’, ki na novo osmišlja drakonske migracijske zakone EU ter predstavlja priročnik za razseljene ljudi z informacijami, kako se gibati, se izogniti odkritju ali poiskati zavetje med potovanjem v EU prek BiH.4 Za tisoče ljudi, ki so obtičali v taborih v BiH, postane priročnik izobraževalno orodje skupnega vojaškega znanja. Napeta sedanjost vključuje tudi dela, ki posegajo v militarizirane meje z ustvarjanjem kratkega stika v infrastrukturi, namenjeni nadzorovanju življenja. Video delo Zorana Todorovića Integracija dokumentira umetnika, ki zbira urin iz begunskega centra v Beogradu in ga destilira za pripravo piva po belgijskem receptu za izvoz v države ‘prvega sveta’. V videu so prikazani posnetki Todorovića, ki skupaj z občinstvom poskuša takšno pivo v okviru predavanja in performansa v Londonu. Delo je neusmiljena kritika načina upravljanja z evropskimi mejami, pri čemer sopostavlja mobilnost ‘predelanega’ migrantskega telesa (telesni izločki, dobesedno predelani v butično pivo) in omejeno mobilnost živega telesa. Z varjenjem slabe vesti Evrope je Todorović predelal in preimenoval telesne izločke beguncev ter tako ustvaril butično pivo, ki lahko prečka meje, zato da ga na drugi strani zaužijejo umetnosti naklonjeni zahodni liberalci. S tem, ko opozarja na način uporabe civilne infrastrukture v vojaške namene, nas Napeta sedanjost opominja na način spreminjanja samega razumevanja pojma ‘civilno’. Zadnja desetletja je zaznamovala razširjena uporaba vojaške tehnologije in ideologije za nadzor in upravljanje čezmejnega gibanja. Ta vključuje premik v javnem diskurzu, ki begunce in migrante
