Supermoč človeštva je v sodelovanju

Pogovor z dr. Nikolaosom Dimitriadisom, predavateljem na letošnjem Managerskem kongresu, o delovanju človeških možganov in vsem, kar mora voditelj vedeti o tem.

Saša Gnezda

FOTO: ANDRAŽ KOBE »Na sebe gledamo drugače kot na druge. Mislim, da je to velika težava. Zavedati se moramo, da smo vsi pripadniki iste vrste. Rodimo se s posebnimi značilnostmi, za katere zdaj vemo, da igrajo večjo vlogo, kot smo mislili. Prisluhniti moramo svojim telesom, možganom, nezavednim znakom drugih ljudi in se s tem uskladiti. To je tisto, kar nam manjka. Tako ne bomo le boljši pri svojem delu, ampak tudi srečnejši,« pravi dr. Nikolaos Dimitriadis, vodja nevro svetovalnih storitev v Optimal HR Group in predavatelj na Centru poslovne odličnosti Ekonomske fakultete. »Poskrbite za svoje možgane in ti bodo poskrbeli za možgane vaših zaposlenih,« pravite. Lahko pojasnite, kako? Tako v znanosti kot v filozofiji je opazen premik, ki človeka obravnava kot

Če želite, da ljudje prenehajo nekaj početi, jih prisilite, da začnejo razmišljati. Če želite, da se premaknejo, jih motivirajte. Ne gre za eno ali drugo, gre za čustva, da bi se premaknili, in razmišljanje, da bi se prepričali, da se premikate v pravo smer.

kolektivno bitje. Tradicionalno smo obravnavali možgane posebej in posameznika posebej. Seveda sociologija gleda na ljudi kolektivno, vendar je enota analize ena oseba. Kaj pa če je enota skupina ljudi? Kaj če moji možgani brez drugih ljudi nimajo značilnosti, za katere mislimo, da jih imajo? Za primer: nasmeh. Nasmeh je socialna reakcija,

socialni instinkt. Otroci ali starejši ljudje, ki so bolj izolirani, pozabijo na nasmeh. Zato so, ko jih srečate, nejevoljni. Danes vemo, da je notranje delovanje naših možganov odvisno od interakcij. Zato nam obravnava ljudi kot aktivnih članov dinamičnih omrežij morda omogoča boljši vpogled v to, kdo smo. Enako velja tudi za možgane. Obstaja mnenje, da so naši možgani kot čebelji panj. Raziskava je pokazala, da je način, kako čebele komunicirajo z namenom ukrepanja, podoben načinu, kako komunicirajo nevroni. Toda ljudje smo še močnejši, smo veliki panji, velike skupine velikih skupin. Supermoč človeštva je v sodelovanju, v interakcijah, v stvareh, ki jih počnemo skupaj, v stvareh, ki jih čutimo, razumemo, in v stvareh, pri katerih delujemo skupaj. Čeprav je videti, kot da smo popolnoma individualni, izolirani in odrezani od zunanjega sveta, ker: »Kar je v moji glavi, je v moji glavi«. To je iluzija. Veliko bolj smo povezani, vendar je to prikrito naši zavesti.

Če skrbim za svoje možgane, ker so ti družbeni organ, bodo samodejno bolj zdravi in bodo bolj sodelovali z drugimi možgani. In obratno, če skrbim za

možgane ljudi okoli sebe, se bodo tudi moji možgani počutili bolje. Tako se bo povečala kakovost notranjega delovanja mojih možganov, kar bo vplivalo na druge, vpliv na druge pa bo pozitiven tudi zame.

Kaj pa danes? Ves čas govorimo, da zaradi naprav nismo več tako povezani, kot smo bili … Ko so preučevali matere in dojenčke, je bila prva raziskava o tem, kako pogosto se povezujejo. Pozitivno razpoloženje je zelo pomembno, tudi z negativnimi trenutki, vendar na splošno pozitivno razpoloženje. Stalni očesni stik in pravi ton glasu. Kje je to v sporočilih? Zdi se, mo, ta, da imamo lažji dostop tudi do fantastičnih vsebin. Videoposnetki, spletna predavanja, informacije o dogodkih ... Če svojim možganom pomagamo priti do te miselne naravnanosti, lahko uporabimo različne vire, ki nam bodo pomagali prenesti ugotovitve nevro znanosti v naše vsakdanje življenje.

To je torej prva stopnja, da se učimo, da poskušamo. Obstaja še druga pot, in sicer uporaba tehnologije. Za Ljubljana MBA na Centru poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani vsako študijsko leto novi skupini udeležencev z elektroencefalogramom izmerimo delovanje možganov, opravimo

test empatije. Izmerimo, kako njihovi možgani samodejno dešifrirajo čustva drugih. Ko nosite pametno uro, ki npr. hrani nekatere podatke o vašem stresu, je to še ena podatkovna točka. Zato menim, da moramo od informacijskega znanja preiti k več podatkom, in že gremo tja, tesno prehajamo v dobo nenehnega samonadzora. V Belgiji delam na projektu wellbeing.ai, v katerem razvijamo platformo, ki bo med delom merila naša čustva in nam ob koncu tedna dala oceno našega počutja.

Tudi avtomobili že uporabljajo različno tehnologijo. V prihodnje bo npr. avtomobil prepoznal, če smo preveč jezni, in nam priporočil, da se ustavimo. Vstopamo v obdobje, ko bodo čustva dostopna tehnologiji. Z velikimi pozitivnimi učinki, a tudi nekaterimi negativnimi, pri katerih bomo morali biti previdni.

Kaj mora vodja vedeti o človeškem vedenju? Motivacija je čustvena, implementacija pa racionalna. Čustva so vedno vklopljena, tudi če jih ne »čutite«. In prav čustveni del vaših možganov je tisti, zaradi katerega se nekaj zgodi, ne misleči del. Misleči del možganov nima moči premakniti. Ne morete pomisliti in se premikati, to si morate želeti. Če torej želite, da ljudje prenehajo nekaj početi, jih prisilite, da začnejo razmišljati. Če želite, da se premaknejo, jih motivirajte. Ne razumem ljudi, ki mislijo, da se boste premaknili, če vas bom prepričal. Govorite z napačnim delom možganov.

V enem od intervjujev ste tudi dejali, da se vse neverjetne stvari začnejo z bolečino. Kaj je torej po vaših izkušnjah največja bolečina današnjih vodij? Mislim, da smo zaradi pandemije precej slišali o »veliki odpovedi«. Svetovna zdravstvena organizacija je depresijo, tesnobo in izgorelost prvič prepoznala kot simptome, povezane z delom. Torej je s podjetji na splošno nekaj narobe. Mislili smo, da je dovolj, če od ljudi zahtevamo, da delajo, in jim plačamo. Toda ni. V službi preživimo polovico svojega življenja, smo človeška bitja in ne le zaposleni. Da bi dosegli fantastične stvari, moramo poskrbeti za čustvene in zavestne dele vaših možganov. Vodje pa za to niso usposobljeni. Nekateri to počnejo intuitivno, ker čutijo, da je pot prava; včasih pa pridemo s praznim znanjem in pravili od zgoraj navzdol in ubijemo intuicijo. Intuicije ne smemo ubiti, saj nas ta prisili, da nekaj naredimo. To znanost že ve, imamo veliko raziskav, a niso v celoti prešle v podjetja. Znanost ve eno, podjetja pa počnejo nekaj drugega. Da, komunikacija, motivacija – to so težave.

Bolečina je velik motivator. Če bi bili nenehno srečni, bi pravzaprav umrli. Sreča je pomirjevalo za možgane. Če ste z vsem zadovoljni, zakaj bi vaši možgani porabili dragoceno energijo, da bi vam pomagali spremeniti se? Če torej pridem v službo in rečem, da je vse v redu, da bi sicer lahko bili malo boljši, možgani nimajo veliko motivacije. Možgani morajo začutiti, da jim nekaj manjka, da se vključijo v močno motivacijo in ukrepanje. Zato je boj, bolečina, odsotnost nečesa tisto, kar nam pomaga, da delamo fantastične stvari. T

Možgani morajo začutiti, da jim nekaj manjka, da se vključijo v močno motivacijo in ukrepanje. Zato je boj, bolečina, odsotnost nečesa tisto, kar nam pomaga, da delamo fantastične stvari.

da smo bolj povezani, vendar na žalost z vidika možganov prehajamo na način komuniciranja z nizko in ne z visoko vrednostjo. Čeprav povečujemo hitrost in točke naše interakcije, zmanjšujemo njeno kakovost. To je težava.

Žal menim, da je prišlo do napak pri tem, kako se trenutno upravlja digitalni ekosistem. Iz nevro znanosti denimo vemo, da je za pozitivno socialno vedenje možganov zelo pomembno, da za našimi mnenji stoji naš obraz. Zaradi statusa, podobe in ugleda. Če pa grem na splet in si vpišem drugo ime ter tam puščam komentarje, moji možgani ne čutijo tveganja, da bi izgubil ugled. Način, na katerega omogočamo delovanje družbenih medijev, daje prednost slabemu vedenju možganov. Torej je za to kriv tudi sistem. Številni raziskovalci po vsem svetu pravijo enako, da na spletu ne bi smeli dovoliti anonimnosti, ker od možganov ne zahteva socialnega napora in je zato lažje biti sovražen.

Nevro znanost je po vašem mnenju najboljše orodje za osebno napredovanje. Kako jo uporabiti v vsakdanjem življenju vodje? Menim, da je eden od dobrih vidikov nove informacijske dobe, v kateri živi-

V