Ne jemati, ampak prispevati

Pogovor z letošnjim prejemnikom priznanja za življenjsko delo na področju managementa Stanetom Rožmanom, predsednikom uprave Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Saša Gnezda

Ne jemati, prispevati je načelo Staneta Rožmana, ki je že zavidljivih 32 let na čelu Nuklearne elektrarne Krško (NEK). Pri svojem delu, pravi, se je vedno zavzemal za razvoj in napredek podjetja, kakor tudi širše skupnosti. V prvi vrsti tiste, v katero je NEK najbolj vpeta, tiste, iz katere izhaja in v kateri živi tudi Rožman – Posavja.

NEK je danes, tako Rožman, organizacija z uravnoteženim konceptom trajnostnega razvoja. Varnost in skrb za neokrnjenost življenjskega prostora sta njihovi najvišji prioriteti. Enakovredno s tem razvijajo in zagotavljajo ekonomsko učinkovitost: »kar od nas pričakujejo družbeniki – da smo konkurenčni na trgu«. Kot tretjo pomembno komponento pa sogovornik izpostavlja sprejemljivost v javnosti ter odnosi z okoljem in v okolju. »Zdi se mi, da imamo jasno vizijo prihodnosti, smo organizacija zavzetih ljudi, ki zna sodelovati in ki z veseljem soustvarjajo ter so ponosni na svoje dosežke,« o 'svojem' podjetju dodaja Rožman.

Konec decembra lani je potres stresel sosednjo Hrvaško, čutili smo ga tudi pri nas. Kako v NEK spremljate potresne aktivnosti? Za spremljanje potresnih dogodkov imamo v NEK vgrajeno posebno lastno seizmično inštrumentacijo z mrežo 11 detektorjev za registracijo potresnih parametrov. Tako smo o potresni aktivnosti sproti in natančno obveščeni. Nedavni potres z našega zornega kota ni bil nič posebnega, čeprav je imel v okolju, kjer je bil epicenter, katastrofalne posledice. NEK je projektirana in zgrajena za mnogo višje potresne jakosti. Takšne potrese uvrščamo ˝med relativno pogoste in pričakovane na območju Slovenije in Hrvaške, potresi srednjih jakosti se tu dokaj pogosto dogajajo.

Kako kot poznavalec komentirate splošno uveljavljen strah javnosti pred jedrsko energijo oz. pred jedrskimi odpadki? Jedrska energija velja za nevarno, čeprav dejansko sodi med bolj čiste, trajnostne … Vas je kot managerja bolj 'strah' česa drugega? Bolj kot naravnih pojavov se bojim nepremišljenih dejanj. Strah me je neustreznih politik, odločitev, kako naj se naša družba razvija v bodoče, kakšna

Bolj kot naravnih pojavov se bojim nepremišljenih dejanj. Strah me je neustreznih politik, odločitev, kako naj se naša družba razvija v bodoče, kakšna naj bo preobrazba energetskega sektorja in naših življenjskih navad, da bomo na daljši rok lahko preživeli na tem planetu.

Zadnje javnomnenjske raziskave v Sloveniji kažejo naraščajočo podporo nadaljnji uporabi jedrske energije: približno 54 % Slovencev oz. 72 % Posavcev zelo ali vsaj delno podpira uporabo jedrske energije. Slednja je nesporno čist in trajnosten vir, ki ne povzroča toplogrednih plinov in lahko bistveno pripomore k zniževanju globalnega segrevanja. Se pa energetiki premalo trudimo, da bi v javnost posredovali vse objektivne podatke o različnih virih energije. Zdi se mi, da bi nas moralo biti strah uničujočih posledic globalnega segrevanja in sprenevedanja nacionalnih politik, da bomo lahko preživel tudi brez odločnejših korakov. Morda na kratek rok, na dolgega pa zagotovo ne. Če se vrnem na drugo perspektivo, da določen strah obstaja, bi rekel, da vsak strah izhaja iz dejstva, da določenih stvari ne poznamo, ne razumemo, ne vidimo, ne čutimo. Ti elementi so prisotni tudi pri jedrski energiji. Drugi razlog je v zgodovinski zlorabi jedrske energije. Te stvari ostanejo v podzavesti in vplivajo na odnos ljudi do jedrske energije.

naj bo preobrazba energetskega sektorja in naših življenjskih navad na sploh, da bomo na daljši rok lahko preživeli na tem planetu.

Kako v NEK razumete trajnost oz. bolj specifično: trajnostno vodenje? Kot neko uravnoteženost – na eni strani strategijo, na drugi uravnoteženo skrb za tri različne vidike obratovanja NEK. Prvi je povezan z okoljem: skrb za jedrsko varnost in v povezavi s tem skrb za okolje oz. nedotakljivost življenjskega prostora. To je naša najvišja prioriteta. Druga je ekonomska učinkovitost. Razlog, zakaj obstajamo, je konkurenčna proizvodnja električne energije, kar je absolutno pomembna komponenta trajnosti. Tretja komponenta pa je naravnanost in usmerjenost v odnose v okolju, v katerem živimo. V povezavi s tem je naša skrb vzpostavljati razumno sobiva-

nje, znotraj katerega drug drugega razumemo in imamo vsi skupne koristi.

Družba šteje 640 zaposlenih. Kako jih vodite? Od 640 zaposlenih ljudi je kar 240 sodelavcev z univerzitetno izobrazbo, pretežno inženirskih profilov. Imamo svojo štipendijsko shemo, preko katere zadovoljujemo tekoče potrebe po viso-

ko kvalificiranih kadrih. Interes za zaposlitev pri nas je velik. Delati v NEK je na nek način prestiž, predvsem zaradi strokovne raznolikosti in sodobnosti, možnosti osebnega razvoja ter dobrih pogojev dela. Zadnja dva elementa sta na nek način povezana tudi z vodenjem, tako zaposlenih kot našega podjetja na sploh. Moj pristop vodenja je graditi zavezništvo med nami vsemi, ki delamo v NEK. Graditi neko soodvisnost, občutek, da je vsak tukaj z razlogom, ima svoje poslanstvo, svoje mesto, da lahko prispeva. Ta občutek veliko doprinese k skupni ambiciji, zavzetosti, da se razvijamo, da smo uspešni in da gremo naprej. Sicer pa je naš zadnji ponos celovita varnostna nadgradnja elektrarne, ki jo izvajamo že nekaj let in jo končujemo v letošnjem letu ter bo na nek način temelj dolgoročnega obratovanja. Gre za projekt, ki našo elektrarno postavlja v ospredje najbolje tehnološko opremljenih elektrarn. Smo prvi na svetu, ki smo se na tako celovit način odzvali na eni strani na zakonske zahteve in na drugi

na spoznanja, ki izhajajo iz nesreče na Japonskem. Nove varnostne rešitve, ki jih uvajamo pri nas, so v marsičem unikatne in se po njih zgledujejo tudi mnoge ostale jedrske elektrarne v Evropi.

Kot inženir elektrotehnike ste sprva sodelovali pri oblikovanju ekipe za obratovanje prve in edine jedrske elektrarne v Sloveniji. Kakšna je bila pot do predsednika uprave? Kje, kako, od koga ste se učili vodenja? Kolektivu NEK sem se priključil v zgodnji fazi, ko so se začele priprave na obratovanje objekta. Če se vrnem nazaj, ko sem kot študent Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani v okviru predmeta jedrske fizike spoznaval zakonitosti in skrivnosti atomskih jeder, njihovih cepitev, delovanja reaktorja … od takrat je bila moja ambicija pridružiti se NEK. V tistem času je bil to zelo sodoben izziv, ki je privabljal mnoge mlade inženirje. Sama vključitev v kolektiv je bila zame dokaj naporna pot, uspelo mi je šele po dobrem letu. Kmalu po zaposlitvi sem odšel za leto dni v ZDA, kjer sem pridobil začetna znanja o jedrski tehnologiji, in se kasneje za krajša obdobja tja vračal. Vodenja sem se naučil ob delu in ga postopoma, ko so se takšne možnosti pojavile, nadgrajeval s sistematičnim usposabljanjem. Lahko bi rekel, da sem se na svoji poti zanašal na intuicijo. Izhajal sem iz tega, da je treba ljudi okoli sebe ceniti in dobro poslušati, kar velja tudi za širše okolje. To so bila moja preprosta temeljna izhodišča, ki so se mi skozi čas obrestovala.

Stati inu obstati je zapisal že Trubar. Predsednik uprave NEK ste že dobrih 32 let. Kako ste ‘obstali’? Ste kdaj razmišljali, da bi zamenjali družbo, panogo? Teh 32 let je kar dolga doba. Rekel bi, da sem ves čas sledil notranji orientaciji, da je tukaj moje mesto, da sem na nek način dolžan dokazati, da v Sloveniji zmoremo uporabljati, razvijati in voditi zahtevno in kompleksno tehnologijo. Na drugi strani sem se počutil odgovornega, da se okolje, iz katerega izhajam in v katerem živim, počuti varno ter se skupaj z nami razvija. Kar zadeva spremembe na moji poti, lahko rečem, da sem imel možnosti in ponudbe, da bi se preselili na evropsko ali celo svetovno sceno, vendar se za to nisem odločil ravno iz prej omenjenih razlogov. Zdi se mi, da tudi iz tega mesta lahko delujem globalno v okviru združenja World Association of Nuclear Operators, kjer sem vpet tudi v kolektivno odgovornost za varno obratovanje jedrskih elektrarn po svetu.

Kako je biti korak pred ostalimi? Kaj bi danes morda naredili drugače, če bi v preteklosti imeli vedenje in izkušnje, ki jih imate danes? Zame pomeni biti korak pred drugimi živeti za stvar, karkoli že počnete v življenju. Treba je dobro razumeti razmere in predvidevati dogodke. Zdi se mi, da sem v vsaki sredini, v kateri sem se znašel, prevzemal odgovornost za dogajanja in iskal rešitve za dobrobit širših interesov. Ta filozofija me je skozi čas pripeljala tudi na pot prepričanja o pomembnosti trajnostnega razvoja družbe, za katerega se danes zavzemam s svojo ekipo. Ali bi naredil kaj drugače, če bi to pot prehodil še enkrat? Ne verjamem, da bi bilo bistveno drugače. Zdi se mi, da mora človek ostati zvest etičnim načelom in notranjim vzgibom, ki so samo njegovi.

Ves čas sledim notranji orientaciji, da je tukaj moje mesto, da sem dolžan dokazati, da v Sloveniji zmoremo uporabljati, razvijati in voditi kompleksno tehnologijo. Na drugi strani se počutim odgovornega, da se okolje, iz katerega izhajam in v katerem živim, počuti varno ter se skupaj z nami razvija.

V aplikaciji Slovenski kvIZUM sem zasledila, da je januarja 2017 ekipa Siemensa v NEK vgradila 3D natisnjen del. To je prva zabeležena vgradnja 3D natisnjenega dela v katerokoli jedrsko elektrarno na svetu in velja za industrijski preboj. Kaj so še vaši ponosi, inovativni in pionirski dosežki? Res je, pred leti smo se priključili razvojnemu projektu Siemensa. To je bil pilotni projekt tiskanja rezervnih delov za industrijska postrojenja na temelju 3D tehnologije tiskanja. Ta del smo dejansko vgradili v NEK. Gre za zelo inovativen projekt, ki ima prihodnost pri zagotavljanju rezervnih delov po principu, saj tako ni treba kopičiti rezervnih delov na zalogo na dolgi rok, ampak so dosegljivi v relativno kratkem času. Pravijo, da ste zelo preudarni, mirni, z visokimi etičnimi standardi. So vaše osebnostne lastnosti bolj prišle do izraza zaradi narave dejavnosti oz. družbe, ki jo vodite?

Jedrska energetika je dejavnost, ki si zaradi narave tehnologije in specifičnih lastnosti zasluži določeno mero spoštovanja, torej terja posebne vrednote, ki jih pri nas povzemamo in razvijamo v okviru koncepta t. i. varnostne kulture. Ta izpostavlja osebno odgovornost, medsebojno zaupanje in spoštovanje, skrben in analitičen pristop do problemov, tudi konzervativno in premišljeno odločanje, samokritičnost, upoštevanje izkušenj drugih. Varnostna kultura je okolje, znotraj katerega delujemo in delujem tudi jaz. Na kratko bi rekel, da vedno in povsod pričakujemo visoke etične in delovne standarde.

Sicer pa različne dejavnosti terjajo različne profile vodij. Sam stavim na zavezništvo in sodelovanje vseh zaposlenih, na poenotenje vseh nas okoli dolgoročne vizije razvoja, na stalno učenje in osvajanje novih znanj, na samokritično presojo stanja in na stalne izboljšave na vseh področjih. To so moja izhodišča za vodenje.

Katera ‘preizkušnja’ vam je dala najbolj dragoceno lekcijo? Kaj vas je v tovrstnih trenutkih gnalo naprej? Težko bi izpostavil le eno. Raje bi rekel, da je vsaka preizkušnja istočasno dragocena lekcija. Bolj kot so bile situacije zahtevne, bolj sem se počutil poklicanega, da se postavim v prvo vrsto, da prevzemam odgovornost in skušam najti čim boljšo rešitev. Osnovno spoznanje in vodilo mi je, da cilj lahko dosežem samo ob upoštevanju sogovornikov,

ob razumevanju njihovih pogledov in mnogokrat tudi njihovih stisk. Tako sem se pri svojem delu vedno zavzemal za razvoj in napredek podjetja ter skupnosti v širšem smislu. Cel ta proces sem doživljal kot veliko zadovoljstvo, ker sem upošteval načelo: ne jemati, ampak prispevati. mim, da mu bo skupaj z izjemnimi sodelavci, to tudi uspelo. Kratkoročno pa je v letošnjem letu pred nami kar nekaj

izzivov. Zaključevanje programa nadgradnje varnosti, ki sem ga že omenil in se bo zgodil v okviru pričakovanega remonta, ki ga začnemo 1. aprila. Potem je pred nami 10-letni varnostni pregled, ki ga nalaga jedrska zakonodaja v Sloveniji, čaka nas presoja s strani Mednarodne agencije za atomsko energije. Nenazadnje pa izvajamo tudi postopke za pridobitev okoljevarstvenega soglasja za dolgoročno obratovanje.

Kako visoko postavljate letvico svojemu (bodočemu) nasledniku? Rekel bi, da mu zapuščam neko solidno izhodišče za njegovo delo, za neko kontinuiteto na teh izhodiščih. Pričakujem nadaljevanje razvoja, ki smo ga zastavili, nadaljevanje filozofije, kako voditi jedrski objekt, kako sorazmerno razvijati področja, kako motivirati zaposlene. Verjamem, da bo to odlično opravil. T

Stavim na zavezništvo in sodelovanje vseh zaposlenih, na poenotenje vseh nas okoli dolgoročne vizije razvoja, na stalno učenje in osvajanje novih znanj, na samokritično presojo stanja in na stalne izboljšave na vseh področjih. To so moja izhodišča za vodenje.

»Dosežki vedno pridejo, če se pravočasno zavemo izzivov, če se zavedamo priložnosti, ki jih ti prinašajo, če je pot prava,« pravite. Kakšna je pot pred NEK? Naša dolgoročna pot je definirana z našo vizijo, ki pravi, da želimo biti zgled jedrske varnosti in poslovne odličnosti na globalni ravni. Ta nas usmerja pri vsakdanjem delu in je vsakomur orientacija, kaj od njega pričakujemo. Lahko bi rekli, da je pred nami obratovanje vsaj do leta 2043, ko se bo izteklo 60 let komercialnega obratovanja. Možno je tudi več, ampak odločitev, da obratovanje podaljša za nadaljnjih 20 let, prepuščam svojemu nasledniku. Seveda ne dvo-

Saša Gnezda je glavna urednica v družbi Mediade.