01 2020

NaĹĄ ­Ä?as, 9. 1. 2020 bar­ve: ­CMYK, ­stran 9

KULTURA

9. januarja 2020

9

Tudi to sem jaz! Maja Oderlap izhaja iz Pleťivca, vsa Slovenija pa jo je v zadnjih mesecih spoznala kot tekmovalko ťova Znan obraz ima svoj glas – Pevka ter radijska in televizijska voditeljica je hvaleŞna za izkuťnjo – Kljub zahtevnim izzivom ťova ni v zadnjih mesecih opustila nobene redne obveznosti Mojca Štruc

Za Majo Oderlap ste gotovo Ĺže sliĹĄali.

Vrsto let je bila voditeljica oddaje Minute z domaÄ?imi ansambli na Radiu Velenje, kot pevka in napovedovalka nastopa od svojega 15. leta starosti, danes pa pravi, da je vesela in hvaleĹžna, da si je v skoraj dvajsetletni karieri nabrala toliko znanja in izkuĹĄenj, da je bila kos tudi izzivom ĹĄova Znan obraz ima svoj glas.

K sodelovanju so jo povabili. ÂťPristala sem po pogovoru s partnerjem, z domaÄ?imi in predvsem po osebni odloÄ?itvi, da sem pripravljena na nekaj takega. Pred leti ne bi bila, zdaj pa sem dovolj dozorela, da sem zmogla iti iz cone udobja in v ĹĄtevilnih izzivih premagati samo sebe.

Zares si ĹĄtejem v Ä?ast, da sem lahko sodelovala v ĹĄovu, in sem za to priloĹžnost iskreno hvaleĹžna,ÂŤ pravi Maja.

Redno delo zaradi ĹĄova ni trpelo

Kot pravi Oderlapova, se po izkuĹĄnji sodelovanja v vseslovenskem ĹĄovu ne poÄ?uti niÄ? bolj zvezdniĹĄko kot prej. ÂťRes je zdaj teĹžje iti v trgovino, ne da bi kdo pogledal, kaj zlagaĹĄ v koĹĄaro, a to je paÄ? del Ĺživljenja v medijih,ÂŤ pravi z nasmeĹĄkom na obrazu in pove, da je imela podobne izkuĹĄnje Ĺže prej. ÄŒeprav so bili njeni dnevi v zadnjih mesecih izjemno naporni, je bila tudi v Ä?asu ĹĄova aktivna

na vseh podroÄ?jih, na katerih je delala prej. ÂťMoj delovnik se zaÄ?ne ob 5.20 in se konÄ?a okrog polnoÄ?i, kadar imam sreÄ?o, oziroma krepko Ä?ez polnoÄ?. Vedela sem, da se podajam v takĹĄno obdobje, in sem se za to zavestno odloÄ?ila ter tudi skuĹĄala prej pripraviti, kolikor se je paÄ? dalo,ÂŤ pripoveduje Maja in priznava, da se je ob 14-–16-urnem delovniku najbolj bala za svoj glas. ÂťGlas je moje orodje in je moj denar, nanj moram paziti. Ko dobiĹĄ teĹžke like, je to vÄ?asih zelo teĹžko, ampak sem uspela,ÂŤ je ĹĄe dodala glasbenica.

Lordi, Tanja Žagar, Neca Falk, Tatjana Gros ‌ to je ťe vedno Maja!

Maja Oderlap pravi, da je ob ruleti, ki v ĹĄovu doloÄ?a, koga bo sodelujoÄ?i imitiral teden kasneje, skoraj redno pomislila: ÂťTo pa ne bo ĹĄlo!ÂŤ Posebej izrazito je to do-

Ĺživljala ob zavedanju, da bo postala Ä?lan skupine Lordi. ÂťRazmiĹĄljala sem, kako ni kakĹĄnega drugega moĹĄkega, ki bi ga lahko uporabili – a mora biti res poĹĄast? Potem pa sem se zavedla, da sem pred izbiro, ali se pritoĹžujem in izgubljam energijo za to ali pa se izziva preprosto lotim.ÂŤ Izbrala je slednje.

Samo krila, ki jih je nosila, so bila teĹžka 20 kilogramov. ÂťRazmiĹĄljala sem, kako vstopiti skozi vrata, da se ne bom zataknila.

RazmiĹĄljala sem, kako obraÄ?ati sekiro, ki sem jo imela v rokah in je bila obenem mikrofon in ognjemet. RazmiĹĄljala sem, kako mi je vroÄ?e pod masko. RazmiĹĄljala pa sem seveda tudi o besedilu in petju. Res je bilo naporno,ÂŤ priznava mlada oranĹžnolaska.

Pravi, da tega izziva ne bo nikoli pozabila, v spomin nanj pa ima doma tudi obrazno masko z nastopa. ÂťV tednu po

FiĹĄerjeva kapela Marsikateri VelenjÄ?an se spraĹĄuje, od kod gotska kapela, ki stoji na severni strani TomĹĄiÄ?eve ceste pod zgradbo CVIU. NepriÄ?akovana atrakcija za obiskovalce mesta, obkroĹžena od blokov iz ĹĄestdesetih let prejĹĄnjega stoletja, je na tem mestu, se zdi, nekako po pomoti. Postavljena je bila leta 1927 sredi polja, na pol poti iz Starega Velenja proti Ĺ martnemu, ko razen njiv in travnikov tu ni bilo niÄ?esar. Gradilo jo je podjetje TĂśnnies iz Ljubljane, ki je zgradilo tudi Kozlerjevo pivovarno, danaĹĄnji Union, in ljubljansko DeĹželno gledaliĹĄÄ?e, poznejĹĄo Opero. VitraĹži so delo podjetja Zettler iz Muenchna.

Zgraditi sta jo dala Branislav in Vladimir FiĹĄer za svojo mater Ano, rojeno Skaza, ki je umrla l.

1926. V njej sta ob materi pokopana tudi sama.

Kapela zdruĹžuje veji dveh svoj Ä?as znanih in vplivnih druĹžin.

Brat v kapeli pokopane Ane Josip Skaza, p. d. Ĺ penk, je bil dalj Ä?asa Ĺžupan, drugi brat Franc pa uÄ?itelj, ravnatelj ĹĄole in obÄ?inski tajnik. Skazovi so bili zavedni Slovenci, kar so dokazali mdr. z odloÄ?itvami med I. svetovno vojno, ko je ĹĄlo za to, ali se bodo Slovenci izkopali iz avstro-ogrskega skrbniĹĄtva.

OÄ?e obeh fantov, notar Ivan FiĹĄer, se je zapisal v spomin sodobnikov z dobrimi deli, podpiral je dijaĹĄko kuhinjo v Celju in sodeloval v skupnih naÄ?rtih za slovensko samostojnost. (Njegov bolj znani bratranec Franc

FiĹĄer, hotelir in Ĺžupan, je v Kamniku zgradil prvi mestni vodovod.) Ĺ˝al je umrl mlad, star ĹĄe ne 37 let, v Gornjem Gradu, ko sta bila otroka stara ĹĄele 11 oz. 9 let. Mati Ana se je Ä?ez nekaj let

poroÄ?ila z Josipom Prosencem, tako da se je druĹžina preselila v Ljubljano na takratno Sodno ulico, danaĹĄnjo TavÄ?arjevo. Prvi oÄ?imov poklic je mlajĹĄega sina Vladimirja verjetno usmeril v zavarovalniĹĄtvo, postal je direktor zavarovalnice Feniks, poznejĹĄe Jugoslavije, kar je bilo podobno

kot danes zelo dobro plaÄ?ano delo. Vladimir je bil praktik, v vsakdanjem Ĺživljenju se je bolje znaĹĄel od brata. Branislav je kljub zasanjani naravi in ĹĄahovski strasti postal pravnik. Znal

se je zatopiti v knjigo, medtem ko ga je iskal ves trg, ali pa izgubiti deĹžnik z roke, ne da bi to opazil.

FiĹĄerjeva fanta sta bila posebneĹža, vendar so ju v Velenju, kamor sta rada prihajala in kjer sta imela kup znancev in sorodnikov, dobro poznali. Obisk dru-

tistem nastopu en dan res nisem smela Ä?isto niÄ? govoriti. To je bil dan poÄ?itka za moje glasilke,ÂŤ se spominja Maja. ÄŒe se na prvi pogled zdi, da so bile ostale imitacije bistveno manj zahtevne, Oderlapova poudarja, da je bilo veliko truda vloĹženega v prav vsak nastop. ÂťZa dve minuti na odru v nedeljo je potreben ves teden garanja. ZaÄ?enjali smo ob ponedeljkih zjutraj in se dogovorili tako o plesu, koreografiji, scenskih pripravah, poziciji luÄ?i, kustomografiji kot o vokalu. Morali smo se drĹžati toÄ?nega scenarija, ker pa je oddaja tekla v Ĺživo, prostora za napake ni bilo. Naporno je premila beseda,ÂŤ pravi. Priznava, da so ji izzivi vÄ?asih priĹĄli do Ĺživega. ÂťKo sem dobila besedilo pesmi Banane, npr., sem se zjokala, saj gre za ĹĄest kitic teĹžke artikulacije,ÂŤ pripoveduje Maja. In tudi dokazuje: igrivo, skoraj mimogrede zdrdra besedilo in zares vzame sapo.

Tega ne zna vsak. ÂťNisem pa npr. priÄ?akovala zmage pri imitaciji Tatjane Gros. Tam ni bilo niÄ? plesa, frizura je bila klasiÄ?na, vse se je zdelo preprosto. Kot bi zmagal minimalizem,ÂŤ je vesela Oderlapova, ki s ponosom pripoveduje, da sta se ji za imitacijo po nastopu zahvalila dva sorodnika preminule Tatjane Gros. ÂťTo je najveÄ?je priznanje za izvajalca in res sem ponosna na to.ÂŤ

Pravi, da je hvaleĹžna in sreÄ?na

Po ĹĄtevilnih nastopih Majo danes pozna skoraj vsak Slovenec. ÂťVsak priÄ?akuje perfekcionizem, ampak Ĺživljenje ni perfekcija – prej ko to osvojiĹĄ, lepĹĄe ti bo na Zemlji. Pred nekaj leti bi morda nekatere komentarje jemala osebno in bi me prizadeli, tokrat pa sem v glavnem zmogla prek tega. ÄŒe je kdo rekel, da sem pela na plejbek, je to pravzaprav posebna pohvala, saj je bilo oÄ?itno dobro kot original,ÂŤ se smeje Maja. Pravi, da si vzame Ä?as za vsakega, ki jo ogovori, in nikomur ne pokaĹže hrbta. ÂťJaz sem ĹĄe vedno Maja,ÂŤ poudarja. Tako kot nekdaj ima Oderlapova tudi po izkuĹĄnji nastopanja v ĹĄovu ĹĄe vedno rada slovensko glasbo in slovensko besedo. ÂťSlovenci smo Ä?isto premalo ponosni. Jaz pa menim, da je prav, da negujemo vse, kar je naĹĄe,ÂŤ poudarja.

Zase pravi, da je sreÄ?na. ÂťHvaleĹžna sem za vse, kar sem doĹživela, in Ä?e znaĹĄ biti hvaleĹžen, znaĹĄ biti tudi sreÄ?en.ÂŤ Zaveda se, da vsak ne bo dobil priloĹžnosti, kot jo je imela ona, vendar opogumlja: ÂťÄŒe si Ä?esa Ĺželite, vztrajajte! Tudi Ä?e pridejo ovire – vztrajajte! Vztrajnost je kljuÄ? do uspeha, Ä?e noÄ?eĹĄ biti muha enodnevnica.ÂŤ Maja to vsekakor ni in ne bo. PrihajajoÄ?i prazniki med nas prinaĹĄajo njeno novo ploĹĄÄ?o.

Ĺžinske kapele je bil sestavni del teh obiskov.

Brata sta se poroÄ?ila ĹĄele v zrelih letih, po materini smrti. Za zgodbo o kapeli je pomembna Vladimirjeva Ĺžena Danica Pirc, hÄ?i znanega ljubljanskega geodeta Cirila Pirca. Po pripovedovanju sodobnikov je bila Âťvelika gospaÂŤ z jasno voljo; svoji soĹĄolki

arhitekture v Perugii, medtem ko so Italijani Vladimirja, ravnatelja zavarovalnice, odstavili in upokojili. Spomladi leta 1944 so Perugio kakĹĄen mesec po padcu Monte Cassina zavzele zavezniĹĄke enote, med katerimi so bili tudi vojaki poljske Armije kraiove. Pri Monte Cassinu je bila klavnica, padlo je 55.000

Branislav FiĹĄer

Vladimir FiĹĄer

je v Tivoliju, kjer sta videli Vladimirja, menda rekla: ÂťPoglej, s tistim tam se bom poroÄ?ilaÂŤ. SoĹĄolki ni ĹĄlo v glavo, zakaj ravno s sicer lepim in dobro situiranim, vendar 23 let starejĹĄim moĹĄkim, a Danica je ostala pri svojem, poroÄ?ila se je poleti 1928. FiĹĄerja sta bila – zdaj tudi z Danico -- redna gosta v Velenju, imela sta stalno najeto sobo v Kolodvorski restavraciji (ta je stala tam, kjer je danes TUĹ -ev nakupovalni center). Nekega jutra je priĹĄla lastnica Kolodvorske, Ĺžena gostilniÄ?arja Raka, na ĹželezniĹĄko postajo prosit, da Âťdanes ne bi 'ferĹĄibali', ker gospa ĹĄe spijoÂŤ; o uÄ?inku proĹĄnje zgodovina molÄ?i.

Po izbruhu II. svetovne vojne in okupaciji Ljubljane se je Danica odloÄ?ila za ĹĄtudij notranje

zavezniĹĄkih vojakov, od tega polovica Poljakov. Ni si teĹžko predstavljati, kakĹĄen vtis je na preĹživelega poroÄ?nika, v civilu elektroinĹženirja Maca Cheltona, pustila 37-letna Danica, ki je tam Ĺživela sama. Po vojni je sicer trajalo ĹĄest let, a sta se vendarle naĹĄla v Seattlu v ZDA in tam Ĺživela do smrti.

Vladimir svoji Ĺženi pri loÄ?itvi ni delal teĹžav, tako da sta ostala v stikih ves Ä?as do njegove smrti 1976. V oporoki leta 1968, ko se je od sestriÄ?ne, slikarke Vere PristovĹĄek, preselil v upokojenski dom v Celju, je kapelo zapustil nekdanji Ĺženi s proĹĄnjo, da skrbi zanjo. Za ta namen ji je zapustil tudi nekaj denarja, a je kmalu morala vzdrĹževanje plaÄ?evati tudi iz svojega. Njun odnos ilu-

đ&#x;”˛

strira podatek, da ji je ob isti priloĹžnosti Vladimir v ZDA poslal nekaj manjĹĄih kosov lastnoroÄ?no zapakiranega pohiĹĄtva, ki Âťje bilo kupljeno z njenim denarjemÂŤ, kot je zapisal v oporoki.

Danica je svojega prvega moĹža preĹživela skoraj na dan natanÄ?no za 23 let, kolikor je bila mlajĹĄa od njega: na svoj rojstni dan 13.

Ana FiĹĄer, rojena Skaza

marca se je leta 1951 izkrcala na Ellis Islandu, 48 let pozneje pa umrla dva dni pred obletnico, 11. marca 1999. Za kapelo je skrbela do svoje smrti, potem pa je objekt zaÄ?el propadati. DediÄ?ev ni bilo, k sreÄ?i pa je bila kapela z obÄ?inskim odlokom iz leta 1983 zavarovana kot arhitekturni spomenik. Da bi jo ohranili, so ji 2014 obnovili streho in fasado, tri leta pozneje notranjost, letos pa vitraĹže in ograjo. Eden od arhitekturnih biserov Velenja bo tako dostopen tudi zanamcem. đ&#x;”˛