Kako varni so vaši posevki? Kolikor imajo vaši sosedje svojih! BESEDILO: SANJA LONČAR
Samooskrba je kolektivni šport, četudi vsakdo vrtnari sam. Spoštovanje do sosedovega vrta ima le človek, ki je v svojega vložil veliko ljubezni in dela. Številni menijo, da ljudje, ki po njivah »sprehajajo kužke« in v rokah nosijo velike vreče – ne tistih za pobiranje kakcev, ampak za pobiranje tuje zelenjave –, nimajo denarja. To ni res, ti ljudje predvsem nimajo spoštovanja do tujega dela. Kako obvarovati vrt pred ljudmi, ki te dni po kavarnah razlagajo prijateljem, da njihova ozimnica že raste – ne da bi skrbeli zanjo? Da je najcenejša strategija samooskrbe pobirati s sosedovega vrta ali ponoči »obiskovati« kmetovo njivo?
PRILOŽNOST NE DELA TATU, TAT JE TISTI, KI SI PRILOŽNOST PRILASTI Ograje in zaklepanje odvračajo le tiste, ki so tudi sicer pripravljeni spoštovati meje. Za te ljudi je vseeno, ali ste napeljali vrvico, postavili meter visoko ograjo ali dvometrski betonski zid. Zanje je ograja sporočilo: »Tu se začne prostor, ki ni vaš.« Kakih 90 odstotkov ljudi to spoštuje. Potem je tu tistih 5 do 8 odstotkov ljudi, ki ograje sicer ne bi preskočili, če pa je nekaj na dosegu roke in se »ponuja kar samo«, pa si rečejo, zakaj ne? Taki so si za lajšanje moralnega mačka izmislili rekli, po katerih so ukradene češnje najslajše, ukradene rastline pa bolje rastejo. Na koncu je še tistih 2 do 5 odstotkov ljudi, ki jih pri nameri, da si nekaj prilastijo, ne ustavi nobena ograja. Zanimivo je pokukati v njihove glave in izvedeti, kako vidijo svoje kraje. Presenetljivo, toda psihologi ugotavljajo, da temu, kar počnejo, sploh ne pravijo kraja. Nekateri v sebi vidijo Robina Hooda – kradejo bogatim, ki »imajo vsega preveč«. Drugi menijo, da so le vzeli pravico v svoje roke: ko kradejo drugim, si zgolj »povrnejo« to, kar je sistem ali nekdo tretji vzel njim. »Pa kaj, saj tudi meni kradejo!«, »Če lahko vsi, lahko tudi jaz!«, »Poglejte
30 Zazdravje.net | 6-7/2020 | Skupaj za zdravje človeka in narave
