Lisa Hyder: Če se bo dan končal

Pripovedovanje in poslušanje glasnega branja pravljic je za otroke v predšolskem obdobju neprecenljivo. Strategija Pripovedujem pravljico je zasnovana za otroke, ki sami še ne berejo, po poslušanju pravljice pa to poskušajo ponovno povedati sami s pomočjo naših vprašanj. Zato smo strategijo poimenovali Pripovedujem pravljico. Slikanica Če se bo dan končal je zaradi svoje zgradbe, ki gradi na stopnjujočem se prevpraševanju o koncu sveta, zelo primerna za to strategijo. Zgodba in ilustracije so polne domišljije in spodbujajo otrokovo razmišljanje in predstave o koncu sveta.

OPIS SKUPINE

CILJI

KAJ POTREBUJEMO ZA IZVEDBO

20–25 otrok.

• Uživanje v branju, • urjenje pozornosti, • poslušanje z razumevanjem, • spodbujanje domišljije.

• Slikanico Če se bo dan končal Lise Hyder, • dovolj izvodov slikanice, da jo otroci med poslušanjem lahko listajo, • listke ali kartice, na katere napišemo svoja vprašanja, ki bodo izhodišče za pogovor z otroki (glej prilogo). Vprašanja naj bodo kratka in razumljiva, odgovori na pripravljena vprašanja morajo biti iz prebrane pravljice.

ČAS, POTREBEN ZA IZVEDBO

PASTI IN PREDNOSTI

Ne več kot 30 minut ali 35 minut. Če se otroci zelo zabavajo, nekoliko dlje, a ni treba obravnavati vseh vidikov pravljice.

Slikanica Če se bo dan končal je zelo zanimiva, saj poslušanje te zgodbe otroke motivira, da bi jo tudi sami pripovedovali. Do težav pride, če otroci niso vajeni glasnega branja. Če ne znajo odgovoriti na zastavljeno vprašanje, jim pomagamo. Pazimo, da izvedba ni predolga, saj to otroke lahko utrudi. Bolje je, da je izvedba krajša, kot da bi bila predolga.

1. Uvodna motivacija

Otroci se posedejo v polkrog. Vprašamo jih, ali so kdaj razmišljali o koncu sveta in kako so se ob tem počutili. Jih je bilo strah? Preberemo pesem Neže Maurer Strah. Po prebrani pesmi otroke vprašamo, kakšen je svet, ko se znebimo strahu.

Neža Maurer, Strah

Nekaj je hušknilo, nekaj je bušknilo, nekaj je švisnilo –k tlom se je stisnilo resje drhte: Strah gre! Bori ob jasi so posiveli, listi najraje bi z vej odleteli, ptički pod perje glave tišče: Strah gre! Ni zelen, ni rdeč, ni črn in ne bel –koga bo zgrabil, kdo mu bo ušel? Brez trupa, brez glave skoz gozd drvi –kam bi se skrili, da nas ne dobi? Suhi listi v kotanje beže_ Strah gre! Okleni se bukve, skrij se za skalo, pa če bi srce ti še bolj trepetalo, na gani se, molči in stisni zobe: Strah gre!

Aaaah, odšel je strah!

Listi nadrobno si šepetajo, ptički vsevprek si po vejah čebljajo: Vsi smo ostali, čeprav smo se bali. Le moj zeleni klobuk odnesel je strah –ja ja, ker se ni čvrsto glave držal, bo zdaj nekje v oblakih končal.

Res, strašen je strah! Kadar ni strašen, mu pravimo veter in vetrček, kadar je plah.

2. Otrokom preberemo slikanico Če se bo dan končal, nato pa se pogovorimo o tistih dogodkih iz slikanice, ki so se jim najbolj vtisnili v spomin: so se jim zdeli smešni, žalostni, nenavadni, strašljivi ali so se jih kako drugače dotaknili. 3. Ko obnovimo vsebino prebranega, vsakemu udeležencu zastavimo vprašanje. Vprašanje je zasnovano tako, da so odgovori povezani z besedilom ali ilustracijami pravljice. Če so otroci mlajši in niso navajeni poslušanja, vprašanja zastavljamo vsej skupini. Pri tem pazimo, da vsi otroci sodelujejo. Postavljamo vprašanja različnih težavnostnih stopenj in opazujemo sodelovanje in zanimanje posameznikov. Manj zainteresirane spodbujamo s preprostejšimi vprašanji. 4. Pazimo, da sodelujejo vsi otroci in z odgovori na vprašanja »povedo« svoj del pravljice. Ko srečanje končamo, jih povabimo, da se lotijo ostalih izzivov.

Po izvedbi presodimo, ali je bila izbrana pravljica za otroke primerna, in sicer tako po vsebinski kot po jezikovni plati. Premislimo, ali smo brali dovolj počasi, ne da bi pri tem izgubili ritem, nujen za razumevanje, ali smo ustrezno zastavili vprašanja, ali smo znali izkoristiti ilustracije, ki poenostavijo razumevanje in spodbujajo domišljijo, pa tudi druge vidike izvedbe, ki lahko pomagajo pri morebitni boljši izvedbi strategije.

ANALIZA IZVEDBE

VEČ IZZIVOV

1. Nariši konec in začetek sveta. Dobro razmisli tudi o barvah, ki jih boš uporabil/-a in poskusi risbi združiti. 2. Je odraslih tudi strah konca sveta? Zakaj? Česa je strah odrasle? Napiši zgodbo o odraslih, ki jih je strah. 3. Kaj narediš, ko te je strah? Zapiši tri nasvete za tiste, ki se nečesa bojijo. Izmenjaj si jih s sošolkami in sošolci. 4. Ustvari svoje strašilo iz odpadnih materialov, ki bo pregnalo črne misli pred nočjo.

Vprašanja:

1. Kaj pove prijateljica Fanny? 2. Zakaj bo konec sveta? 3. Kaj pravi gospod Capello? 4. Zakaj so izginili dinozavri? 5. Zakaj deček upa, da še ne bo konca sveta? 6. Kaj se bo zgodilo, če bo na Zemljo padel meteorit? 7. Česa ne bo njegov bratec nikoli počel? 8. Kaj se zgodi, če se imajo starši zelo radi? 9. Koga bi deček rad poljubil? 10. Kaj pravi dečkova mama? 11. Zakaj dečka na koncu zgodbe ni več strah in verjame, da še ne bo konca sveta?

PRILOGE