Eléni Katsamá: Gorila na luni

Z bralnomotivacijsko strategijo Je to res? bomo v skupini odprli diskusijo o razlikovanju fantazije od resničnosti. Fantastični in nenavadni elementi v zgodbi navdušujejo in širijo bralčevo domišljijo. Kot pravi Montserrat Sarto: »Ne gre nam za to, da bi uničili njihove iluzije, pač pa da bi jim na primeren način sporočili, da ima vse, kar je simbolično, magično ali čudežno, lahko tudi resničen pomen.« (Sarto, 141)

OPIS SKUPINE

CILJI

• Druga in tretja triada osnovne šole, • do 30 udeležencev.

• Uživanje v branju, • spodbujanje k branju celotnega besedila, • spodbujanje domišljije, • urjenje sposobnosti razlikovanja med fantastiko, nenavadnim in čudežnim ter resničnostjo, • razjasnitev temeljnih konceptov literarnosti, • urjenje v poslušanju mnenj sošolcev, • spodbujanje kritičnega razmišljanja o besedilu.

KAJ POTREBUJEMO ZA IZVEDBO

• Knjigo Gorila na luni avtorice Eléni Katsamá, • lističe s povedmi in odlomki iz romana, ki so povezani z nenavadnim, čudežnim in fantastičnim (po dva učenca dobita en listič, na katerem je zapisana ena poved). Nekaj primerov najdete v Prilogi.

ČAS, POTREBEN ZA IZVEDBO

PASTI IN PREDNOSTI

40 minut.

Izvedba bo uspešna, če bodo tudi pojasnila posameznih odlomkov zanimiva in si bodo učenci preko njih lahko ustvarili sliko celotne zgodbe, ki jih bo pritegnila k branju romana. V pogovoru spodbujamo uporabo domišljije pri ugibanju o možnem kontekstu odlomka in spoštljivo poslušanje sošolcev pri izražanju mnenj.

Udeležencem povemo, da se bomo ukvarjali z mladinskim romanom grške avtorice. Romaneskno delo govori o nenavadnih dogodivščinah radovednega in pogumnega dekleta z okvarjenimi vidom. Naslov romana bodo učenci ugibali ob igri pantomime. Prostovoljcu skrivaj pokažemo naslov knjige, ki ga bo moral brez besed uprizoriti na tak način, da ga bodo sošolci lahko uganili. Sledi kratek pogovor o naslovu knjige z vidika razmerja med fantastičnim in resničnim. Je bila gorila v resničnem svetu na luni? Ali je to res? Je to v romanu mogoče? Kako bi do tega lahko prišlo v romanu? 1. Udeleženci se v nadaljevanju postavijo v dve skupini, druga nasproti druge. Razdelijo se v pare. Postavimo se na čelo obeh skupin. Vsak par na levi izžreba en odlomek iz besedila in ga v tišini prebere. Pri manjšem številu udeležencev lahko igro prilagodimo tako, da vsak dobi svoj odlomek. 2. Povemo, da bomo iskali primere resničnosti in fantastičnosti iz romana. Zdaj prvi par glasno prebere svoj odlomek in glasno vpraša par nasproti sebe: »Je to res?« Vprašani par odgovori, ali je po njegovem mnenju prebrani odlomek resničen, ali bi se opisano v resnici lahko zgodilo, ali ne in zakaj ne. 3. Pri tem se z učenci lahko pogovarjamo o možnih kontekstih v zgodbi in resničnosti. Na kratko pojasnimo, kako je do določenega primera v romanu prišlo. Ugotavljamo lahko, ali gre za primer fantastičnega, ali nenavadnega, ali čudežnega. 4. Dejavnost končamo, ko so pojasnjeni vsi odlomki.

Premislimo, ali so bili izbrani odlomki za skupino ustrezni, ali smo učencem dali dovolj možnosti za pojasnjevanje odgovorov in ali smo uspeli sami razjasniti mogoče dvome.

1. Za učence, ki so prebrali roman v celoti, lahko pripravimo kviz z vprašanji o vsebini romana. 2. Učence lahko spodbudimo, da sami narišejo, kako si predstavljajo sliko s tigrico Džun, ki spremlja protagonistko skozi roman in se v njenih očeh neprestano spreminja glede na izzive in čustva. 3. Učence spodbudimo, da tako kot je glavna junakinja, ki je zbirala glinene posodice, ptičja peresa in odrezke iz knjig, tudi oni pripravijo in fotografirajo svojo zbirko starih predmetov.

ANALIZA IZVEDBE

VEČ IZZIVOV

Lističi z odlomki iz romana:

Gorila na luni.

Po požaru je mama zgrabila škarje in me ostrigla na fanta. Tega ni naredila za kazen, ker sem zažgala najino hišo, čeprav je način, kako je to počela, dajal tak vtis, temveč zato, ker je moje lase osmodil ogenj in so spominjali na sirkovo metlo in so za povrhu smrdeli po prismojenem. Kar je bilo škoda, ker so bili moji lasje, dolgi in svilnati, najlepši del mojega telesa (str. 16).

Ko sem ostala sama, sem pomislila na Džun. Morda pa je Džun deklica v tigrovem telesu. »Ah, Džun, moja mila Džun,« sem rekla in s pogledom ošvrknila sliko na steni. Čakala je tam, stoično, ranjeno, potrpežljivo. S prekrižanimi nogami sem sedla pred sliko. Razločno sem videla, kako krvavi iz tačke. Toda tokrat sem opazila nekaj novega. Za nekim deblom se je prikazala cev lovske puške (str. 71).

Komaj sem se utegnila vprašati: Kdo ve, ali ta gospa hodi naokrog s ptiči na glavi, ker jih ima tako rada, da se od njih ne more posloviti, ali jih morda tako naduto nosi naokoli mrtve, ker jih tako zelo sovraži? (Str. 73.)

Sredi junija smo iz zemlje izkopali nekaj prelepega. Sprva je bila samo majhna kepica prsti. Toda nenadoma je iz špranje v njeni notranjosti zasijala luč. V globini temačnega družinskega groba je zažarel medaljon iz čistega zlata, ki je razsvetlil vrč, v katerem je ležal, do samega dna. Medaljon je imel obliko očesa s smolnato črno šarenico in modro obrobo. »To je Tutankamonovo oko,« se je zaslišalo šepetanje, ki se je podvajalo kot odmev, iztrgan iz globine zemlje (str. 141).

S kotičkom očesa sem, tik preden smo izginili za ovinkom, zagledala Džun: brezskrbno in mirno je spala v neki krošnji. Na nekem drugem drevesu sem opazila tri majhne opice. Nato še jato velikih pisanih papig, ki so, menjaje se, kljuvale skorjo nekega debla. Nazadnje, tik preden je voziček odneslo s ceste, kjer je trčil v debele korenine nekega drevesa na začetku gozda in se prevrnil, sem povsem jasno videla divjo svinjo, ki se je vsa srečna valjala v blatu (str. 177).

Sledila sem mu s pogledom in kmalu zatem opazila, kako se pogovarja s petelinom, ki se je skrival za nekim drevesom. Vsaj tako se mi je sprva zdelo – da je namreč tisto bitje imelo človeško telo in petelinjo glavo (str. 279).

Ujela sem njen pogled v ogledalu. Iz očesnih votlin so ji švigali prestrašeni netopirji. Stavim, da bi se sam kralj Minos, ki se je v blodnjaku svoje palače v Knososu srečal iz oči v oči z Minotavrom, ob pogledu na ta prizor začel ritensko umikati (str. 299).

Trenutek zatem se je prižgala stropna luč in pošast je pobrala raztresene dele svojega telesa s sten, z Uraníinega obraza in s tal ter izginila skozi odprto okno (str. 299).