SLOVO OD SVOJCA IN ŽALOVANJE
Emocionalna in socialna osamljenost
po samomoru bližnjega
Sodelujoča strokovnjakinja: dr. Vita Poštuvan, univ. dipl. psih., namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora
Razumeti in sprejeti samomor bližnjega Enostavnega odgovora, kako razumeti in sprejeti samomor bližnjega ni. Smrt, še posebej pa nepričakovana smrt kot je samomor, pretrese vaš vsakdanjik. Izpraševanje o tem, zakaj je oseba umrla, ali bi to lahko preprečili in kako bi lahko prepoznali znake ogroženosti, je normalen del žalovanja oz. doživljanja po samomoru. Navadno traja nekaj mesecev, ko žalujoči premlevajo takšne misli. Poleg tega se v tem času soočajo s kompleksno kombinacijo različnih čustev, npr. žalosti, krivde, jeze, osamljenosti, tudi sramu. Pogosto čutijo, da jih nihče ne razume, četudi jim je ponujena podpora. V procesu žalovanja je pomembno, da žalujoči najdejo načine izražanja svojih čustev. Nekateri morajo vedno znova in znova o dogodku govoriti z drugimi, drugi se morda umaknejo v delo, aktivnosti. Teorija dvojnega procesa pravi, da se na eni strani v žalovanju ukvarjajo žalujoči s smrtjo in z njo povezanimi dogodki na eni, in na drugi strani s stvarmi, kjer se angažirajo za življenje. Pogosto traja kar nekaj časa, da se žalujoči ponovno in na novo začnejo vključevati v polno življenje kot je bilo pred takim dogodkom.
Soočanje z vprašanji in različnimi mislimi v obdobju žalovanja Samomorilne misli so sicer pri žalujočih lahko bolj pogoste, vendar niso običajen del žalovanja. Treba jih je vzeti zelo resno in če opazimo pri nekom željo po smrti, je najbolje, da to z iskreno željo po pomoči naslovimo. Nikogar ne bomo napeljali na razmišljanje o smrti, če o tem vprašamo, ni pa pred tem razmišljal o tem. Podrobneje o tem, kako nasloviti stisko pri drugem, si lahko ogledate na spletni strani Zivziv.si. Če pri sebi prepoznamo, da razmišljamo o smrti, da nimamo več volje za življenje, si bomo pomagali s
tem, da to stisko podelimo z nekom. Kadar smo tako obupani, je stisko težko komurkoli zaupati. Imamo občutek, da je že prepozno, da je zaman iskati pomoč. Pa vendar ni tako. Vsaka smrt ima močan vpliv na okolico in druge ljudi in pogosto nam lahko pomaga, če stkemo vezi z drugimi ljudmi. Občutka, da nismo osamljeni, temveč da smo z drugimi povezani in jim nismo v breme, sta pomembna varovalna dejavnika. Nekateri včasih vseeno ne zmorejo spregovoriti o svojih stiskah. Dobrodošlo je, da v takšnih trenutkih vseeno najdejo načine, kako izraziti čustva ali se od njih vsaj oddaljiti. Lahko začnejo tudi s kakšno prijetno ali nevtralno aktivnostjo, ki povrne ritem in morda tudi osmisli situacijo.
Neomajna podpora okolice V socialnem smislu je pri samomoru posebnost ta, da imajo žalujoči pogosto občutek, da jih okolica drugače dojema, kot pri ostalih vzrokih smrti. Včasih to drži, spet v drugih okoliščinah pa so žalujoči po samomoru tudi bolj pozorni na takšne dogodke in zaradi stigme in tudi samo-stigmatiziranja težko prepoznajo podporo okolice. V čustvenem smislu je za žalujoče po samomoru najpomembneje najti načine, kjer bodo lahko delili svoje občutke in kjer bodo imeli občutek, da jih drugi razumejo. To je najlažje v skupinah za žalujoče. Več informacij je na voljo na https://zivziv.si/razdelek/ po-samomoru/.
Kako se pogovoriti z osebo v stiski Kaj če sami opazite, da je oseba v stiski? Kako pristopiti in se pogovoriti, ji pomagati? Ni bistveno, da spodnje napotke upoštevate v zapisanem vrstnem redu, važno je, da z osebo v stiski zgradite topel in iskren odnos.
Skupaj skozi vse korake slovesa
49
