N A S L O V P O G L AV J A
seštejemo te statistične podatke, dobimo dokaj dobro sliko o tem, kako naši vrsti gre kot civilizaciji. In če mislite, da naše predstave o Bogu nimajo prav veliko opraviti s tem, se motite. Osemdeset odstotkov kontinentalnega prava v večini držav Evrope in Zahoda temelji na kanonskem pravu. Z drugimi besedami, na verskih naukih. Tukaj so tudi naše vsakdanje kulturno pogojene oblike vedenja, odločitve in izbire. Tudi te temeljijo na naših najsvetejših prepričanjih o tem, kdo smo v odnosu do drug drugega, in o tem, kako naj bi potekalo življenje. Rezultat? Celo ljudje, ki niso vključeni v tukaj predstavljene statistične podatke, so prepogosto nesrečni. Mučijo se. Veliko jih je vznemirjenih in imajo nemiren vsakdanjik. Pravzaprav preveč za družbo, ki si dopoveduje, da je napredna civilizacija. Nihče noče, da bi bilo tako. Večina ljudi si globoko v sebi želi miru, varnosti, priložnosti, zadostnosti, stabilnosti in toliko zdravja, sreče, veselja in ljubezni, kot jih lahko stlačimo v eno življenje. Kljub temu se zdi, da smo z izjemo nadvse majčkenega odstotka popolnoma nezmožni trajno porajati te izide. Ob tem je treba izpostaviti, da se nismo začeli truditi komaj prejšnji teden. Trudimo se že 50 tisočletij. Brez uspeha. Ali se kdo sprašuje, zakaj? Oziroma, kar je še pomembnejše, zakaj se nihče ne sprašuje, zakaj? Mogoče se bojimo postaviti pod vprašaj osnovna prepričanja, na katerih sloni naše razumevanje duhovnega. Ali pa se morda bojimo, da bi nas kdo slišal, kako postavljamo pod vprašaj ta prepričanja. 13
