ANTON STRES
Naporna prizadevanja za svobodo vere
Glede na to, da se Republika Slovenija s svojo ustavo opredeljuje kot demokratična in pravna država, bi po treh desetletjih njenega obstoja bilo pričakovati, da odnos med njo in verskimi skupnostmi, ki delujejo v njej, ne vsebuje kakšnih posebnih težav. A razprave v državnem zboru, pisanja po javnih glasilih, ki jih nadzoruje vodilna politična elita – označujejo jo tudi z metaforama »globoka država« in »strici iz ozadja« – ter z druge strani izjave predstavnikov Katoliške cerkve kot daleč najštevilčnejše med verskimi skupnostmi dajejo vedeti, da ni čisto tako. Stanje je za evropsko povprečje nenormalno in je slabše od stanja v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah, ki so kmalu za Slovenijo postale samostojne države. Katoliška cerkev v družbi sebi enakopravnih verskih skupnosti Slovenija je katoliška dežela v tistem smislu, kakor lahko to rečemo za sosednjo Avstrijo, Bavarsko, Italijo ali Hrvaško. V podobnem smislu rečemo, da so Srbija, Grčija ali Rusija pravoslavne, skandinavske države pa protestantske. To pomeni, da so zaznamovane s temi veroizpovedmi na različnih ravneh življenja, predvsem kulturnem. Če je Slovenec veren, je najbolj verjetno katoličan, razen v vzhodnem Prekmurju, kjer živi okrog 16.000 evangeličanskih vernikov, kar predstavlja okrog 0,9 % slovenskega prebivalstva. Leta 2002 je bilo v Sloveniji zadnje ljudsko štetje, kjer se je ugotavljala tudi verska pripadnost, a je odgovor na vprašanje o verski pripadnosti izostal pri skoraj vsakem četrtem vprašanem. Zato so podatki zelo približni. Računa se, da je katoličanov med 60 % in 70 % prebivalstva (leta 1991 71,6 % prebivalstva), ateistov pa 10 % (leta 1991 4,4 %). Pripadniki drugih pomembnejših veroizpovedi so bodisi pravoslavni (2,3 %) ali muslimani (2,4 %) in so večinoma priseljenci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije ali njihovi potomci. Sicer pa je v Sloveniji trenutno (10. januarja 2021) registriranih 55 verskih skupnosti. To pomeni, da so nekatere med njimi lahko tudi maloštevilne, saj Zakon o verski svobodi (ZVS, 2007), ki ureja tudi registracijo cerkva in verskih skupnosti, zahteva za to, da je neka skupnost lahko registrirana kot verska, da »ima najmanj deset polnoletnih članov, ki so državljani Republike Slovenije ali tujci, ki imajo na njenem ozemlju prijavljeno stalno prebivališče« (13. člen). Ta pogoj je sorazmerno lahko izpolniti, zato je tudi število registriranih verskih skupnosti glede na siceršnjo velikost prebivalstva v Republiki Sloveniji visoko in razlika med posameznimi cerkvami in verskimi skupnostmi je prav tako pomembna.
V nekaterih državah je pogoj za registracijo neke verske skupnosti zahtevnejši, kar je povezano z dejstvom, da uživajo verske skupnosti tudi številne ugodnosti, saj izpolnjujejo splošno koristno vlogo v družbi. Navadno se za priznanje statusa verske skupnosti poleg znatnejše številčnosti zahtevajo širša prostorska razprostranjenost, daljša časovna navzočnost in delovanje, s čimer se preverja ustaljenost in trdnost skupnosti, ter resnično religiozna in ne kaka druga narava delovanja, kar se navadno dokazuje z obstoječim naukom in obredjem. Slednji kriterij je težje jasno določiti, saj tudi teoretske definicije religije niso enoznačne. Vsekakor pa gre za to, da se verske skupnosti razmejijo od raznih filozofskih, antropozofskih in teozofskih nazorov in gibanj, kar pa ni vedno enostavno. Po slovenski ustavi so vse verske skupnosti enakopravne, kar pa ne pomeni, da so enake glede na zgodovinski pomen, kulturni vpliv in pomembnost svoje navzočnosti. V tem pogledu ima poseben pomen katolištvo, v pogledu jezika in z njim povezane kulture se mu pridružuje tudi protestantizem. Katoliška cerkev je daleč največji lastnik slovenske nepremične kulturne dediščine (nad 2900 cerkva) in že samo to dejstvo ji nalaga odgovornost, ki je druge ne poznajo. Na področju vzgoje in izobraževanja pa je njen delež zelo skromen in daleč pod tistim, ki ga ima Katoliška cerkev v drugih, primerljivih državah. Edinstvena posebnost Katoliške cerkve je njena nadnacionalna struktura in s tem povezano dejstvo, da je edina, ki je subjekt mednarodnega prava in kot taka vzdržuje diplomatske odnose z večino držav na svetu, ne glede na to, koliko katoličanov štejejo. Zato je tudi edina, ki lahko sklepa mednarodne dogovore in s tem zagotavlja večjo pravno varnost in stalnost ureditve med državami in lokalnimi cerkvami. To dejstvo ni na škodo drugih verskih skupnosti, vsaj pri nas ne, saj v moči ustavnega načela enakopravnosti vseh cerkva in verskih skupnosti to lahko koristi tudi drugim, kolikor jih določena problematika zadeva. Tako so se npr. tudi evangeličani vključili v duhovno oskrbo v vojski, potem ko je Katoliška cerkev v Sloveniji (Slovenska škofovska konferenca) leta 2000 sklenila z vlado RS sporazum o tej oskrbi vojaških oseb. Če torej v nadaljevanju govorim pretežno o odnosu med državo in Katoliško cerkvijo, velja to mutatis mutandis tudi za vse druge verske skupnosti v državi. Razsežnosti verske svobode Verska svoboda ni postranska stvar, saj velja celovito spoštovanje le-te za »lakmusov papir« siceršnje svobode in spoštovanja človekovih pravic v neki državi.
197
