MATEVŽ TOMŠIČ
Četrta veja oblasti – ena najbolj nevralgičnih točk postkomunistične Slovenije
Mediji kot institucionalno ogrodje javne sfere Brez medijev si komuniciranja v sodobni družbi ni mogoče predstavljati. Zato se okoli njih vrtijo številne diskusije in polemike glede njihovega mesta v ustroju sodobne družbe in vloge, ki jo imajo v tem kontekstu. Običajno se z mediji povezuje opravljanje funkcij, kot so obveščanje javnosti, tj. poročanje o dogodkih, pa tudi druge, banalnejše, kot so zabava, razvedrilo itd. Tudi v povezavi s političnim življenjem se pogosto poudarja njihov pomen. Od tod označevanje medijev kot »četrte veje oblasti«, v kateri nastopajo od oblasti neodvisni medijski akterji, ki predstavljajo javno mnenje, kar jim omogoča, da nadzorujejo ostale veje oblasti. Seveda v tem primeru ne gre za oblast v smislu formalnih pooblastil (tako kot jih imajo izvršna, zakonodajna in sodna veja), ampak za vpliv, ki ga imajo mediji s tem, ko državljanom posredujejo informacije o stanju v politiki, gospodarstvu in na ostalih področjih doma in v tujini. Pri tem niso mišljene informacije zgolj v faktografskem smislu., tj. kot navajanje dejstev, ampak tudi ali še posebej v smislu interpretacije teh dejstev. V zvezi s tem se na eni stani navaja pozitivne vidike njihovega delovanja, predvsem nadzor nad oblastniki in s tem omejevanje njihove samovolje. Na to se navezuje sintagma o medijih kot »psih čuvajih demokracije«. Na drugi strani ne moremo mimo njihovih negativnih vidikov. Sem nedvomno sodi poseganje v zasebnost posameznikov v funkciji pridobivanja dobičkov preko zadovoljevanja senzacionalističnih hotenj ljudi. Še bolj problematična pa je instrumentalizacija medijev v smislu njihove zlorabe za razne partikularistične cilje. Ta dvojna narava medijev izhaja iz njihove sistemske umeščenosti. Medije je mogoče razumeti kot posredniški podsistem družbe. V tem smislu je njihova funkcija posredovanje informacij o različnih relevantnih družbenih pojavih in procesih. Pri tem gre tako za »suhe« informacije, tj. poročanje o dejstvih, kot tudi za interpretacije teh dejstev. V razvojnem smislu, tj. v smislu krepitve razvojnih performanc družbe, se rezultat te funkcije izraža predvsem v, prvič, krepitvi kompetenc državljanov (njihovega znanja in sposobnosti, da delujejo kot aktivni državljani) in, drugič, v vzdrževanju normativnega konsenza v družbi (soglasja o tistih temeljnih vrednotah in načelih, ki predstavljajo »vrednotno jedro družbe«). Delovanja javne sfere v sodobni družbi si ni mogoče predstavljati brez množičnih medijev. Medije lahko razumemo kot njeno institucionalno
ogrodje. Predstavljajo mehanizem družbene komunikacije med akterji z različnih družbenih področij, pri čemer je še posebej pomembna njihova vloga mediatorja med državljani oz. civilno družbo na eni strani in oblastno-političnimi strukturami in njihovimi nosilci na drugi strani. Poleg funkcije izmenjave informacij, katere namen je izobraževanje tako državljanov kot tudi nosilcev oblasti, je, kot rečeno, posebej pomembna njihova funkcija nadzora nad oblastno elito. Pri tem služijo po eni strani kot sredstvo prezentacije stališč, idej, kritik in predlogov, oblikovanih v sferi civilne družbe; po drugi pa le-te sami producirajo, s čimer nastopajo v vlogi kreatorjev javnega mnenja. Tako medijske institucije – časopisi, radijske in televizijske hiše, spletni portali – posredno, a pogosto zelo pomembno vplivajo na potek in rezultate političnega procesa, s čimer nastopajo kot element političnega prostora. Članek ali oddaja, kjer so razkrite nepravilnosti ali celo nezakonitosti v delovanju določenega državnega organa, lahko denimo sproži postopek ugotavljanja odgovornosti in posledično sankcioniranja odgovornih. Medijski prostor in medijski protagonisti Da lahko mediji upravljajo to funkcijo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji oz. morajo biti realizirane določene karakteristike glede njihove strukture in delovanja. Medije je namreč mogoče razumeti tako v smislu institucionalizirane strukture sistema (medijski prostor) kot v smislu akterjev delovanja tega sistema (medijski protagonisti). Institucionalni elementi, kot so zakonodaja, ki ureja medijsko področje (pa tudi druga področja), lastniška struktura medijskih organizacij, njihova morebitna povezanost z drugimi družbenimi podsistemi itd. so dejavniki, ki nedvomno determinirajo delo novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev. Vendar pa so slednji vendarle tisti, ki ustvarjajo medijske vsebine, zato je od njihovih konkretnih ravnanj v končni fazi odvisna vsebina sporočil, ki so plasirane v javnost. Ta ravnanja so poleg z omenjenimi sistemskimi dejavniki povezana z njihovimi vrednotami, etičnimi standardi, ideološkimi orientacijami in političnimi afiliacijami. Seveda se močno razlikuje »teža« posameznih medijskih ustvarjalcev v smislu njihovega vpliva na delovanje njihovih organizacij, na vsebine, ki jih ponujajo, in s tem vpliva na stanje v javnem mnenju. Tu igrajo odločilno vlogo uredniki, osrednji komentatorji in kolumnisti. Ti tvorijo medijsko elito,
205
