STANE GRANDA
Slovensko samooblikovanje II.
Prva popolna slovenska katoliška izdaja Svetega pisma Jurija Japlja v letih 1784–1802, ki je bila namenjena vsemu slovenskemu jezikovnemu prostoru, je bila kljub naslonitvi na Dalmatinovo Biblijo ura resnice za soočenje s stanjem in položajem slovenskega jezika. Pokazale so se tako povezovalne kot sredobežne silnice v obliki pokrajinskih različic jezikovnega razvoja v zadnjih treh stoletjih. Med najbolj znanimi reakcijami je nastanek Svetourbanske akademije, skupine Ivana Narata, Štefana Modrinjaka in še nekaterih, ki bi poenotila slovenski knjižni jezik. Žal je smrtna nesreča prvoimenovanega organizirano skupinsko delovanje ugasnila. Kljub vsemu je njen nastanek jasen in glasen simbol narodne zavesti in občutka soodvisnosti. Trditev Richarda Knabla, ki jo navaja Igor Grdina, ima sodobno paralelo v mnenju, da smo Slovenci namišljeni ali izmišljeni narod 19. stoletja. Zastopajo jo predvsem oni, ki ne ločijo pojma nacija med pripadnostjo državi in narodu v običajni slovenski rabi, ki loči pripadnike ljudstva, naroda in države. Slovenci so bili vedno nacija in to jim je avstrijski »multinacionalni« parlament 1848/49 tudi brez vsakih zadržkov priznaval. Kljub vsemu pa se ob Knablovem sklicevanju na Janeza Nepomuka Primica, prvega visokošolskega profesorja slovenskega jezika in prvega, ki je leta 1810 rabil besedo Slovenija v slovenskem jeziku, velja ustaviti. Opozarja nas na dejstvo, da so pri njegovem prilagajanju času in prostoru, tudi v širšem mednarodnem smislu, ključno vlogo imeli jezikoslovci, ki so ga hoteli izenačiti s stanjem in položajem jezikov drugih narodov. Seveda gre za ozek krog, toda kdaj je bilo strokovno in znanstveno jezikoslovje predmet dela in skrbi širokih ljudskih množic? Jezikoslovje je bilo tudi sicer obsesija humanistov in mnogi so v njem videli edino možnost znanstvenega uveljavljanja. Širši pomen in ugled si si v mednarodnem svetu ustvaril z novim, to pa je bilo najlažje, če si se ukvarjal z domačim okoljem. Jernej Kopitar je dejansko stopil v znanstveni svet s prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika (1809). Gorenjec z današnje širše periferije Ljubljane je bil mednarodno najbolj znan pripadnik kroga, ki ga označujemo kot Zoisovega. Ljubljanski »slavisti« niso bili čudaki jugovzhodnoalpskega prostora, ampak evropsko razgledani ljudje, vpeti v mednarodni znanstveni in kulturni svet, ki nam jih je v naslednjih desetletjih vselej primanjkovalo. Verjetno je prav evropskost Zoisovega kroga pomagala, da so zasluge za to fazo slovenskega narodnega preporoda pripisovali Napoleonovi Iliri-
ji: »Vzdramil se je narod šele pod vplivom sveže sape, ki je dihala s Francoskega, tudi slovenskemu narodu se je zableščalo v očeh, ko je vzplamenela v Parizu luč vélike francoske revolucije […] in Vodnik je navdušen pozdravljal žezlo Napoleonovo […] No, ta preporod je bil kakor hipno prebujenje, ko se človek strese in se mu zalesketajo oči […] Napoleon je šel — in če je bilo ljudstvo tepeno z bičem, je bilo tepeno zdaj s škorpijoni.« Znameniti Cankarjev pogled na takratno obdobje je del zgodovinske »resnice«, kar pa v resnici ni, ampak je bolj dokaz protiavstrijskega razpoloženja, ki je ob koncu habsburške monarhije nadomestilo tradicionalno protinemško. Že ime Ilirskih provinc pove, da je bilo Napoleonu bližje ilirstvo, karkoli mu je to že pomenilo, kot slovenstvo. Ne nazadnje je slovensko ozemlje razpolovil. Slovenski Štajerci in Korošci so se bali, da bodo v prihodnje Slovenci kot vojaki dveh držav streljali drug na drugega. To je v nekaterih svojih pesmih izrazil koroški pesnik Urban Jarnik. Prav on je v povezavi s Primicem v Gradcu ustvaril kulturnopolitični krog, ki je vedenje o slovenstvu zelo poglobil v sobivajočem nemškem svetu. Z znamenitimi Andeutungen über Kärntens germanisierung; Ein philologischstatistischer Versuch, prvo sociolingvistično razpravo kakega Slovenca, objavljeno v Carinthiji leta 1826, je opozoril na stalno germanizacijo Slovencev. Izkazovala se je v umikanju severne slovenske etnične meje. Njegove pesmi so odmevale tudi v nemških prevodih in celo Schubertovi uglasbitvi. Primic, ne edini med slovenskimi protifrancoskimi prostovoljci, je globlje posegel v protifrancosko politiko. Njegovo kariero je zatrla bolezen. Jarnik kot duhovnik pa je deloval predvsem na kulturnem področju in dosegel, da je »Slovenec« in »slovensko« začelo nadomeščati »Wenden« in »windisch«. Nekaj desetletij je bil eden osrednjih narodno-političnih buditeljev. S koncem Ilirskih provinc je bilo tudi konec francoskih obljub, od katerih je bilo malo uresničenih. Slovenstvo v Ljubljani se je leta 1816 okrepilo s slovensko katedro na liceju, ki jo je dobil Fran S. Metelko, katerega pomen in vlogo kot vzgojitelja najzaslužnejših slovenistov je zasenčila nesrečna metelčica. Nove čase in razmere oznanja Vodnikova pesem Ilirija zveličana, ki razglaša vstajenje Slovenije. Čeprav v javnost ni širše prodrla, pa je pri določenih izobražencih z zasebno korespondenco predanost slovenstvu in Sloveniji postajala vse večja. To na primer izkazuje leta 1823 napisana obsežna pesem Jurija Grabrijana Krajnska Slovenija, kot mašniško geslo Antona Martina Slomška »Živeti
19
