TOMAŽ ZALAZNIK
Gospodarska podoba Slovenije po 30-ih letih
Pogled na 30-letni gospodarsko-ekonomski razvoj Republike Slovenije kaže, da je njena današnja podoba bistveno spremenjena, drugačna, kot je bila ob njeni ustanovitvi, ko se je z razpadom bivše države končalo obdobje plansko socialističnega gospodarstva pod vodstvom in nadzorom Komunistične partije, v katerem je bila osebna podjetniška pobuda nezaželjena. V prvem četrtletju 2021 je bilo v Sloveniji 928.000 delovno aktivnih ljudi, zaposlenih, ki delujejo v 205.139 podjetjih (podjetje je registrirana pravna ali fizična oseba, ki je med letom opazovanja izkazala prihodek ali zaposlene osebe oziroma osebe, ki delajo), od tega števila je 48 % le-teh izvozno usmerjenih. Znotraj tega celotnega spektra podjetij je v vsem tem 30-letnem obdobju postal delež državnega lastništva minimalen, še vedno pomemben, a ne več e ključen za gospodarsko-ekonomski razvoj države. Zasebna iniciativa je postala glavno gonilo razvoja države S kapitalom, ki je ostal v lasti Republike Slovenije, upravlja Slovenski državni holding (SDH) s portfeljem, ki znaša 9,9 mrd EUR po knjigovodski vrednosti deležev kapitalskih naložb Republike Slovenije in SDH, na dan 31. december 2020. Čeprav so torej uspehi državnega razvoja očitni, se kljub temu ob obletnici postavljajo naslednja vprašanja: • Ali smo kot država dosegli cilje, ki bi jih lahko? • Smo pripravljeni na novo obdobje? • Ali nas bodo še naprej v doseganju teh ciljev spremljali isti vzorci mišljenja in delovanja, ki so nas spremljali med tranzicijo in ovirali pri razvoju? Glede na politični in gospodarsko-ekonomski razvoj v tem obdobju se še vedno premalo zavedamo, da so samo gospodarsko-ekonomska moč in uspešnost ter konkurenčnost podjetij tista perspektiva, ki nam bo omogočila s svojim uspešnim poslovanjem in višjo dodano vrednostjo (davki in prispevki, plače zaposlenih) delovanje in razvoj vseh sistemov in subsistemov države. Pogled na razvoj Slovenije, če primerjamo bruto družbeni proizvod (BDP) na prebivalca v letu 1991 (5000 EUR) in v letu 2020 (23.300 EUR), kaže na indeks 442, na pozitiven trend. Ko pa to sliko razvoja pogledamo v primerjavi s sosednjimi državami, lahko ugotovimo, da smo
zaradi anomalij privatizacije, neposrednega vpliva oblastnih politik na gospodarstvo in bančno-finančni sektor, na slabo pripravo ustrezne zakonodaje in posledično slabo delovanje pravosodja, zaradi togih birokratskih predpisov in postopkov ter neizvedenih strukturnih reform na področju zaposlovanja in upokojevanja, napredovali počasneje, kot bi lahko. Posledica tega je bilo slabo upravljanje državnih podjetij in bank, kapitalska slabljenja podjetij v državni lasti v korist novih lastnikov, ki so ta podjetja lastninili, omejevanje svobodne gospodarske pobude, tržnega gospodarstva in konkurence ter razrast korupcije in klientelizma. Vse to pa je bilo politično nadgrajeno z »nacionalnim interesom« Vsi ti pojavi, tudi najtežji gospodarski kriminalni delikti, niso bili nikoli sankcionirani. Ne glede na vse navedene in nenavedene ovire, se svobodne podjetniške miselnosti ni dalo ustaviti in to je bilo ključno za uspešnost Slovenije v tem obdobju. Oblastne politike, ki so slonele na tranzicijskih vzorcih preteklega državnega sistema, so bile več ali manj bolj zaviralne sile kot pa spodbuda. Zato so imele posledice gospodarsko-ekonomske krize po letu 2008 v Sloveniji daljši učinek kot npr. na Slovaškem, v Češki republiki in Avstriji. Nominalno gledano, se je razkorak med Avstrijo in Slovenijo še povečal, če primerjamo BDP-ja Avstrije in Slovenije v letih 1991 in 2021. Hkrati pa lahko vidimo, da je Češka republika napredovala z indeksom 860 na leto 1991, Slovaška pa z indeksom 809 na leto 1993. Danes nas ti dve državi na nekaterih področjih dosegajo ali celo presegajo. Še danes se ne ve, koliko kapitala nekdanjih državnih podjetij po letu 1991 je preko omenjenih anomalij izpuhtelo na zasebne račune, predvsem v tujino, v različne davčne oaze, kot se tudi ne ve, koliko kapitala je Komunistična partija s svojo tajno službo in njenimi oligarhijami do leta 1991 izvozila iz Jugoslavije ter tudi iz Slovenije in za katerim so se izgubile vse sledi. Po nekaterih ocenah znaša višina tega izvoženega kapitala 2,5 milijarde USD. Nepreverjena ostaja tudi ocena koliko tega kapitala se vrača v Slovenijo preko tujih finančnih skladov, saj njihovi lastniki niso znani. Obeh ropanj kapitala nismo nikoli preverjali, saj je bila za to potrebna politična odločitev, ki je nismo premogli. Iz navedenega sledi, da so se v tem obdobju oblikovali tudi glavni nosilci teh anomalij, ki jih najdemo v spregi oblastne politike
217
