DARKO FRIŠ & DAVID HAZEMALI
Slovenska diaspora v svetu, 1991–2021
Uvod Slovenci po svetu in njihovi potomci so pred tridesetimi leti, v času, ko je »šlo zares«, odigrali eno ključnih vlog najprej pri osamosvajanju, nato pri mednarodnem priznanju mlade slovenske države. Podobno kot njihovi rojaki iz zamejstva so se združeni v nevladne organizacije, društva in zveze, pa tudi posamično, podali na ulice ter demonstrirali pred ključnimi ustanovami držav, v katerih so živeli. Napisali so tisoče pisem podpore Republiki Sloveniji, ki so jih naslovili na pomembne diplomate in druge politične veljake, na vse tiste, katerih glas je nekaj veljal. Kot je januarja letos zapisala ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, »bili so naša najboljša diplomacija, takšna, kot smo si jo lahko le želeli« (Jaklitsch, 2021). V letu, ko praznujemo 30-letnico samostojne Slovenije, je zato pomembno, da se ozremo tudi na različne konce sveta, na kontinente in v države, kjer prebivajo slovenske izseljenske skupnosti in osebe slovenskega rodu, ki se s tem še vedno identificirajo (Urad Slovenci, SLO zunaj RS).1 V prvem delu pričujočega prispevka avtorja predstaviva analizo tridesetletne meddržavne (iz)selitvene dinamike v Republiki Sloveniji. Grafično predstavljene in statistično interpretirane demografske podatke in kazalnike sva pridobila in/ali jih izračunala na podlagi objavljenih statističnih letopisov Statističnega urada Republike Slovenije (RS, SiStat). Na tem mestu je potrebno opozoriti na pomembna razhajanja pri definicijah pojmov prebivalec (Malačič, 2011, 95) in migracije, ki so med letoma 1995 in 2009 nastala zaradi implementacije mednarodnih statističnih standardov na področju mednarodnih migracij, ki vsekakor imajo svoj vpliv (Malačič, 2011, 95). V drugem delu avtorja strnjeno predstaviva položaj in številčnost Slovencev po svetu in njihovih potomcev danes. Poudarki so na (nekdanjih) slovenskih skupnostih v državah z največjim številom slovenskih priseljencev in/ali njihovih potomcev. V informacijski dobi je pridobivanje prebivalstvenih podatkov vezano primarno na poznavanje spletišč in digitalnih repozitorijev, ki se nahajajo v svetovnem spletu, ter rokovanje z njimi. Poleg Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu na Slovenskem delujejo štiri 1
večje civilnodružbene organizacije, katerih skupen namen je povezovanje Slovencev po svetu in oseb slovenskega rodu z matično domovino: Rafaelova družba (med 1903 in 1945 Družba sv. Rafaela), Slovenska izseljenska matica (1951–), ki letos praznuje 70 let delovanja (SIM, Združenje SIM), Svetovni slovenski kongres, ki letos prav tako kot slovenska država obeležuje 30-letnico obstoja, ter Izseljensko društvo Slovenija v svetu (1992–). Urad in naštete civilnodružbene organizacije hranijo izjemno pomembne vire za slovensko diasporo v svetu. Repozitoriji podatkov v lasti tujih držav so pogosto geoblokirani, kar v praksi pomeni, da do njih ni mogoče dostopati, če nimaš spletne geolokacije specifične države. Takšno je npr. spletišče Ameriškega urada za štetje prebivalstva (United States Census Bureau) (US Census). Meddržavna selitvena dinamika v Republiki Sloveniji po letu 1991 Po podatkih SiStat je med letoma 1991 in 2019 Republiko Slovenijo zapustilo 281.111 statistično evidentiranih prebivalcev (RS, SiStat, Selitve; RS, SiStat, Občine) – izseljencev (Grafikon 1). Med evidentiranimi izseljenci je 162.329 tujih državljanov ter 105.874 državljanov Republike Slovenije (Grafikon 2). V istem obdobju smo zabeležili 397.595 priseljencev, kar pomeni, da je bil selitveni prirast s tujino ob upoštevanju manjka specifičnih prebivalstvenih kategorij v zgodnjih devetdesetih 116.484 oseb. Vse do leta 1993 se je število prebivalcev v Sloveniji povečevalo predvsem zaradi pozitivnega naravnega prirasta, v obdobju samostojne države, še zlasti pa v zadnjih 15 letih, pa se povečuje zaradi selitvenega prirasta s tujino (Grafikon 3). Pozitivna selitvena bilanca Slovenije ne preseneča, saj na podlagi izračunov demografov vemo, da je temu tako že vsaj petdeset let (RS, SiStat, Občine; Klemenčič & Maver, 2017, 189). Kot je to razvidno iz predstavljenih demografskih podatkov, so bile izjeme leta 1991, 1992, 1998, 2010 in 2014 (Grafikon 3). Osamosvojitev Slovenije predstavlja prvo večjo prelomnico v selitveni dinamiki danega prostora in časa. Notranji priseljenci iz različnih republik SFRJ so malodane čez
V preteklosti so strokovnjaki vse tiste, ki so se iz slovenskega etničnega prostora izseljevali na tuje, v grobem delili na zdomce in izseljence/emigrante. Pri prvih je šlo za posameznice in posameznike, ki naj bi se bili nameravali vrniti v svojo izvorno domovino. Izseljenci te želje niso imeli. V pravnem pogledu so zdomci praviloma ohranili stalno prebivališče v matični domovini, izseljenci pa ne. »Ker pa se«, kot so strnili pri Uradu Vlade Republike Slovenije, za Slovence v zamejstvu in po svetu, »življenjske odločitve in slogi spreminjajo in se zdomstvo pogosto sčasoma spremeni v izseljenstvo, poleg tega pa sta oba pojma netočna za drugo in nadaljnje generacije, torej potomce zdomcev in izseljencev, se v novejšem času najpogosteje uporablja enoten pojem Slovenci po svetu«. Janez Malačič spominja, da smo v Republiki Sloveniji med letoma 1995 in 2008 uporabljali trimesečno referenčno obdobje običajnega bivališča in šele z letom 2009 prešli na mednarodno standardno definicijo migracij in s tem na enoletno dolžino referenčnega obdobja (RS, SiStat, Preb.).
267
