KARL HREN
30 let neodvisnosti Slovenije in njenih odnosov do Slovencev v Avstriji
Etnične manjšine prav dobro označuje slika »graditelja mostov, ki sedi med dvema stoloma«. Na eni strani je država, v kateri živiš in si v njej doma, vendar pa imata tvoj jezik in kultura manjšinski status in sta ogrožena v svojem obstoju. Na drugi strani je država, v kateri ne živiš, vendar pa v njej večina govori tvoj jezik in ta jezik je prevladujoč. Jasno je, da se iz tega poraja razmerje napetosti, ki je v zgodovini že večkrat prineslo škodo jezikovnim manjšinam. Evropski integracijski proces je poskušal omiliti te napetosti in za številne jezikovne manjšine so se ravno zaradi njihove posebne identitete ponudile nove možnosti. Temu razvoju lahko zelo dobro sledimo tudi v avstrijsko-slovenskih odnosih oz. v odnosih Republike Slovenije do slovenske narodne skupnosti na Koroškem v zadnjih tridesetih letih. Splošni zgodovinski in pravni okvir Proces narodovanja se je pri Slovencih izoblikoval pozno. Slovensko jezikovno ozemlje je bilo razdeljeno med različne države in je bilo zemljepisno močno razčlenjeno. Sosednji narodi so bili zgodovinsko gledano na boljšem in bili so številčnejši. Začel se je proces jezikovne asimilacije in povsod se je dogajalo, da se je oseba, ki je sicer govorila slovensko narečje, priznavala za pripadnico dominantne tuje kulture: koroški vindišar, ki po lastni opredelitvi govori slovansko narečje, se ima za Nemca in podobno razglaša madžaron svojo pripadnost vodilni madžarski kulturi. Temu asimilacijskemu procesu so se Slovenci lahko postavili po robu samo zaradi nekaterih srečnih zgodovinskih naključij in lastne vztrajnosti. Razvoju slovenske zgodovine je torej vtisnilo pečat zavzemanje za obstoj lastnega ogroženega jezika. Kot vrhunec tega razvoja velja dosega lastne državnosti junija leta 1991 (Prunk, 1992). O tej državnosti so – to se vedno znova poudarja – sanjali številni rodovi Slovenk in Slovencev. Za samorazumevanje Slovencev je v marsičem značilno, da se ravno zaradi te naporne poti čutijo povezane s tistimi slovensko govorečimi rojaki, ki so zaradi različnih zgodovinskih dogodkov ostali zunaj meja lastne države. Še več: počutijo se dolžne, da podpirajo slovenske manjšine v tujini, posebej zato, ker je bil dolgo časa ogrožen njihov lastni jezikovni položaj. V skladu s tem temeljnim razpoloženjem se je omemba položaja slovenskih manjšin v tujini znašla že v prvih dokumentih neodvisne Slovenije. Tako so te omenjene že v Deklaraciji ob neodvisnosti, ki je 1
bila sprejeta 25. junija 1991: »Republika Slovenija […] pričakuje od sosednjih držav, da bodo upoštevale in poglabljale z mednarodnimi konvencijami in bilateralnimi pogodbami doseženo raven zaščite slovenske manjšine« (Ur. l. RS, 1991a). Tudi v slovenski ustavi je na vidnem mestu (v 5. členu) trdno zasidrana zaščita manjšin: »Država […] skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. […] Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti« (Ur. l. RS, 1991b). V prvi demokratično izvoljeni vladi Republike Slovenije je bil s slavistom Janezom Dularjem določen tudi minister, pristojen za Slovence v tujini in za narodne skupnosti v Sloveniji. Toda minister razen ene sodelavke in tajnice ni imel nobenega operativnega aparata. Na slovenskem zunanjem ministrstvu pa je, nasprotno, obstajal oddelek za Slovence po svetu. Ta je bil s tem podrejen zunanjemu ministru in zaradi številnih zamenjav zaposlenih naloge v zvezi s slovenskimi narodnimi skupnostmi niso mogle biti uresničene v zadovoljivi meri. Končno je bil na pobudo njegovega kasnejšega dolgoletnega sodelavca Rudija Merljaka 26. oktobra 1994 ustanovljen Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu – v nadaljnjem besedilu »Urad« (Merljak, 2019). Ta je bil sicer še naprej podrejen zunanjemu ministrstvu, vendar je mogel v glavnem samostojno delovati. »Uradu« je načeloval Peter Vencelj, ki je bil s tem zdaj državni sekretar za slovenske narodne skupnosti. Osnovna ideja pri delovanju tega urada je bila, da znotraj uprave postane povezovalna točka za slovenske narodne skupnosti v tujini. Leta 2004 je bil »Urad« povsem izločen iz zunanjega ministrstva in od leta 2008 ga spet vodi minister. S tem so bile in so narodnostne zadeve samostojni del slovenske uprave ter po ministru, pristojnem za to področje, upoštevane pri delu vlade. Odnos do zunanjega ministrstva oz. razmejitev kompetenc lahko pri tem postane tudi napeta. Hkrati s tem je ta samostojnost jamčila za jasno profiliranje »Urada«, odnos do drugih resorjev, ki se dotikajo vprašanja narodne skupnosti (zlasti do kulture in izobraževanja), pa je postal enakovreden. Najpomembnejša naloga »Urada« je urejanje monetarnih podpor za narodne skupnosti, pri čemer se projekti posebej razpisujejo za slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in posebej za Slovence po svetu. 1 S tem povezana nujna birokracija in obstoj
Več o tem na: https://www.gov.si/drzavni-organi/vladne-sluzbe/urad-vlade-za-slovence-v-zamejstvu-in-po-svetu/.
283
