DARKO DAROVEC
Slovensko samooblikovanje III. Slovenski izvorni junak Martin Krpan Namen tega poglavja je na primeru povesti Frana Levstika, Martin Krpan z Vrha (1858), osvetliti avtorjevo politično agendo, njegov čas in literarno izvedbo stvaritve izvornega slovenskega junaka za potrebe izgradnje naroda. 1 Levstik je bil med prvimi in najvidnejšimi pisci nastajajoče slovenske inteligence v drugi polovici 19. stoletja. Vrednost Levstikove povesti je v tem, da združuje mitično in literarno pripoved v funkcionalno povezan organizem, saj omogoča sovpadanje »zgodovinskega« in »nezgodovinskega« branja, prepletanje simbolnih in realnih večpomenskosti. Celotno zgradbo za svoj literarno-politični program in za povest Martin Krpan je dejansko črpal iz zgodovinskih dogodkov 15. in 16. stoletja, iz gospodarske (prevozništvo), socialne (kmečki upori) in politične zgodovine (obramba pred Turki), ki jih je prepletal z osnovami tedanje folklorne in etnično-simbolne kulturne dediščine. »Zgodovinske resničnosti«, ki so značilne za mite, in »zgodovinske resnice« je v svojem literarnem delu spretno zakril s pokrivalom metaforike in simbolizma ter tako pokazal pot (nacionalnemu) političnemu boju. A »pravi« mit, ki ga je hotel ustvariti, je bil jezik. Jezik in z njim povezana kultura sta bila nedvomno bistvena razločevalna in konstitutivna elementa procesa oblikovanja slovenske države v primerjavi z »Drugim(i)«.
mit, s katerim se vse od njenega nastanka sredi 19. stoletja slovenski narod identificira. Gre za delo slovenskega literata Frana Levstika (1831–1887): Martin Krpan z Vrha (Levstik, 1858a). 2 Namen tega prispevka je spodbuditi še kompleksnejšo interpretacijo te povesti, ki očitno buri duhove tudi v današnjem času, tri desetletja od nastanka slovenske države (1991), katere konstitutivni element je bil tudi upor. Toda na tem mestu se ne bomo ukvarjali s sodobnimi simboli izgradnje države, 3 temveč poskušali na konkretnem literarnem delu prikazati, kako so v procesu slovenskega samooblikovanja sodelovali slovenski literati v drugi polovici 19. stoletja. V slovenski humanistiki in družboslovju je bila že posvečena razmeroma velika pozornost Levstikovi povesti o Martinu Krpanu, ki zlasti s svojo interpretativno močjo in simboliko kot vsako priznano in uveljavljeno literarno delo omogoča vrsto interpretacij in včasih že izključujočih se literarnozgodovinskih in drugih humanističnih interdisciplinarnih razlag. 4 Fran Levstik namreč spada v generacijo slovenskih literatov, ki so šele orali ledino za uveljavitev slovenske proze, potem ko je na področju poezije močne temelje postavil že France Prešeren (1800– 1849). Kot je bil Prešeren vpet v tedanje sodobne evropske umetniške tokove, jim je Levstik sledil v svojem literarnem programu, ki je bil obenem skladen s tedanjim prvim slovenskim političnim programom Zedinjene Slovenije (1848), nastalem v duhu s sočasnimi sosednjimi nemškimi in italijanskimi, madžarskimi, južnoslovanskimi ter pravzaprav vseevropskimi političnimi prizadevanji po vzpostavljanju nacionalnih držav. 5
I. Prispevek torej želi prikazati, kako so tihotapstvo, kmečki upori in osmanska nevarnost (»drugega«) v svojem zgodovinopisnem izročilu vplivali na nastanek umetne pripovedke, ki je prerasla v nacionalni 1 2
3 4
5
Prispevek je nastal v okviru raziskovalnih projektov ARRS Družbena vloga pravljic (J6-1807) in Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države (J6-9354) ter raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom (P6-0138 ). Lik in prispodobe Martina Krpana so v zadnjem času na Slovenskem uporabljene tudi v razne marketinške namene (npr.: http://www. martinkrpan.si/default.asp). Prevodi v jezike: angleški: Martin Krpan, 1960 (http://www.dedi.si/virtualna-knjiga/15512) in 2004 (prevod Erica Johnson Debeljak); esperanto: Martin Krpan z Vrha, 1954; hrvaški: Martin Krpan, 1949; italijanski: Martin Krpan, 1983; madžarski: Martin Krpan, 1963; makedonski: Martin Krpan, 1965; nemški: Martín Krpán, 1960; ruski: Martin Krpan : slovenskaja narodnaja povest, 2001; slovaški: Martin Krpan z Vrhcu, 1950; srbski: Martin Krpan, 1939; švedski: Martin Krpan från Vrh, 2004 (cf.: http:// sl.wikipedia.org/wiki/Martin_Krpan_z_Vrha). Prispevki monografije, ki jo je uredil Pål Kolstø (2014), podajajo interdisciplinarne analize simbolne izgradnje države v Albaniji in drugih bivših jugoslovanskih republikah, razen v Sloveniji. Med razmeroma obširno literaturo izpostavljam: Slodnjak, 1931; Orel, 1931, 450–456; Logar & Ocvirk, 1933; Koblar, 1931, 162– 164; Vidmar, 1952; Levstik, 1952; Tomaževič, 1958; Mahnič, 1958, 88; Vilfan, 1962, 129–144; 1963, 1–12; Pogačnik, 1977, 161–171; Paternu, 1978, 233–251; Kocijan, 1979/80, 37–44; Kos, 1982, 241–266; Mitrović, 1982, 537–547; Velikonja, 1996; Košuta, 1996; Pogačnik, 1999, 262–269; Hladnik, 2002, 227–237; Simoniti, 2003, 77–78, 316; Kmecl, 2004, 140–159; Trobič, 2005; Baskar, 2008, 75–92; Jazbec, 2009. Za temeljito študijo o raznovrstnih oblikah in kolektivnih predstavah, ki so vplivale na izoblikovanje kolektivnih zavesti nacij. Cf. Smith, 1999. Tako na str. 60 ugotavlja: »By 1800 most of Western Europe was caught in the romantic quest for origins; by 1850 it has spread to Eastern Europe, and during the next century was diffused to Asia and Africa.«
37
