ERNEST PETRIČ
Vstop Slovenije v OZN
1. V mednarodnem redu, kakršen je nastal po drugi svetovni vojni, je središčna mednarodna inštitucija OZN. To je bilo sprva obdobje bipolarnega ravnotežja moči in obdobje hladne vojne. Središčna institucija sodobnega mednarodnega reda ostaja OZN tudi še potem, ko je po spremembah v svetu, v Evropi jih simbolizira padec Berlinskega zidu, mednarodni red vse bolj utemeljen na multipolarnem ravnotežju moči. 2. Za vsako novo državo, potem ko se dejansko udejanji kot suverena, vrhovna in neodvisna oblast nad prebivalstvom na ozemlju pod njeno suverenostjo in ne glede na to, kako je nastala, z dekolonizacijo, razpadom neke bivše države, odcepitvijo, združitvijo ali s sklepom mednarodne organizacije, je prav včlanitev v OZN med prvimi in najpomembnejšimi cilji in nalogami njene zunanje politike. Prav članstvo v OZN je dokončno potrdilo suverenosti države, dokaz, da je suverena in enakopravna in kot taka vključena v mednarodno skupnost. Četudi članstvo neke države v OZN ni pogoj za to, da je po mednarodnem pravu država, pa je brez članstva v OZN država okrnjena, četudi po mednarodnem pravu nedvomno je država. Položaj Kosova, Palestine, Tajvana in še nekaj drugih političnih entitet, ki se skušajo uveljaviti kot države, to potrjuje. 3. To je veljalo tudi za novo, pred tridesetimi leti nastalo Republiko Slovenijo. Njen sprejem v OZN je bil med izpostavljenimi cilji osamosvojitve. Ko je bil 22. maja 1992 ta cilj uresničen, je Slovenija oz. slovenski narod dokončno in v polnem obsegu uveljavil svojo pravico do samoodločbe, Republika Slovenija pa je kot suverena in enakopravna država postala članica mednarodne skupnosti suverenih držav. Namen sestavka o Sloveniji v OZN v jubilejni publikaciji ob 30-letnici njenega rojstva, osamosvojitve, je obuditi spomine na takratni proces včlanjevanja Republike Slovenije v OZN. 4. Vstop oz. včlanitev države v OZN ureja 4. člen Ustanovne listine OZN. OZN sodi med t. i. »odprte« mednarodne organizacije in Ustanovna listina, na kateri OZN temelji, je »odprta« mednarodna pogodba. To pomeni, da k Ustanovni listini in s tem v članstvo OZN lahko pristopi vsaka država, ki izpolnjuje v 4. členu Ustanovne listine navedene pogoje: da je miroljubna država, ki sprejema obveznosti, vsebovane v Ustanovni listini, in je po presoji OZN sposobna in pripravljena te obveznosti spoštovati in izvajati. Seveda je za vstop države v OZN potreben sklep Generalne skupščine OZN, ki ga ta izglasuje po priporočilu Varnostnega sveta ZN. Odločitev Generalne skupščine o sprejemu nove članice sodi med »pomembne zadeve«, o katerih ta odloča z dvotretjinsko večino glasov prisotnih in glasujočih držav članic. Priporočilo Varnostnega sveta, ki je pogoj, da Generalna skupščina o sprejemu nove
članice sploh lahko odloča, sprejme Varnostni svet v skladu s 27. čl. Ustanovne listine z večino najmanj 9 glasov (od 15), pri čemer ne sme nobena stalna članica Varnostnega sveta glasovati proti, torej ne sme uporabiti pravice veta. Nesoglasje le ene stalne članice Varnostnega sveta je tako rekoč nepremostljiva ovira za včlanitev nove države v OZN. 5. Za včlanitev Republike Slovenije v OZN, potem ko je ta izrazila namen za včlanitev v OZN, je bilo potrebnih dovolj priznanj držav in s tem dovolj glasov držav članic OZN v Varnostnem svetu, za pridobitev potrebnega priporočila Generalni skupščini pa večino devetih od 15 članic, ne da bi katera od stalnih članic glasovala proti. Ker je jasno, da država, ki jo druga država (še) ne priznava, ne more računati na njen glas za njeno včlanitev v OZN, je bil prvi in glavni problem zagotoviti priznanja večine držav članic OZN in še posebej priznanja vseh stalnih članic Varnostnega sveta. Katerakoli od teh bi z glasovanjem proti lahko preprečila sprejem Republike Slovenije ali katerekoli druge naslednice bivše SFRJ v OZN. 6. Pogoji za sprejem Republike Slovenije, Republike Hrvaške in Republike Bosne in Hercegovine so dejansko nastali šele aprila 1992, potem ko so ZDA in EU dosegle dogovor, da bo EU (oziroma njene članice) poleg Slovenije in Hrvaške, ki so ju članice EU priznale že v januarju, 6. aprila 1992 priznala še Bosno in Hercegovino. ZDA pa so dan za tem priznale tako rekoč hkrati tri kandidatke za članstvo v OZN: Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. V maju 1992 so jim bila tako vrata v OZN odprta. Makedonija je bila zaradi problema z imenom sprejeta v OZN šele jeseni 1992 z imenom »Bivša jugoslovanska republika Makedonija« (FYROM). Takratna Zvezna republika Jugoslavija, t. i. Miloševićeva Jugoslavija, ki sta jo tvorili Srbija in Črna Gora, pa je vztrajala, da ji pripada mednarodnopravna kontinuiteta s prejšnjo državo in zato za vstop v OZN, in kot nova država ni hotela zaprositi oziroma dati zahteve. 7. Gotovo eden od najpomembnejših dni v moji diplomatski karieri je tako bil 22. maj 1992. Stoletja je trajalo, da je bila država mojega naroda dokončno uresničena. Več stoletij je trajalo dozorevanje Slovencev od slovanske plemenske skupnosti v skupnost z lastnim slovenskim jezikom in kulturo, v skupnost s političnim programom in narodno zavestjo, v narod – nacijo z lastno suvereno državo. Na ta dan, z včlanitvijo Republike Slovenije v Organizacijo združenih narodov, torej v svetovno skupnost suverenih enakopravnih držav, se je simbolno zaključilo stoletno ohranjevanje, dozorevanje, rast slovenskega naroda v nacijo z lastno suvereno državo. Zaključil se je proces osamosvajanja Slovencev v palači OZN v New Yorku.
65
