PRIJATELJ

Kjerkoli se nahajam in kamorkoli grem, me prijatelj drži za roko. Počasi se ga navajam. Kako dolgo bo tu, ne vem, ko ga vsaj ne bi bilo.

Vidim ga samo jaz. Pravzaprav ga samo čutim, včasih bolj, včasih manj. Čutim ga kot nekakšen mraz, čisto vedno ga v bližini slutim, nikakor ne morem pozabiti nanj.

Nekateri vedo da obstaja, on pravi, da mar jim ni, da je on moj prijatelj pravi. Če moja misel črna postaja, me on v objemu drži, njegova melanholija pa me davi.

Saj se ga skušam otresti, a to ne gre kar tako, ker zakaj je tu, ne vem. Ne obnesejo se moji protesti, dan za dnem sem bolj nizko. Kaj bo, če z njim roko v roki grem? -Zmajčk