DALEČ OD DOMA

Pred faksom nikol nisem imel posebnih težav z depresijo in anksioznostjo. Bil sem del skupnosti in sem imel frende, ki so bili dovolj, da se počutim samozavestno.

Moje stiske so se začele, ko sem šel na faks. V drugem letniku so se pa začele hujše stiske. Ko sem se preselil iz Bosne v Lj, so bili z mano še bližnji prijatelji, blo nas je 5 prijateljev in mi smo se v srednji šoli neprestano družili. Izven te skupine nisem imel tako tesnih prijateljev. Ti štirje prijatelji so mi bili kot družina in oni so mi dajali neko ogledalo, v katerem sem tud gradil svojo identiteto. Oni se v Ljubljani niso znašli, ni jim šel faks, meni pa je šel. Zato so se odločili, da grejo nazaj v Sarajevo, jaz pa sem ostal v Ljubljani. Že takrat sem mislil, da se ne bo končalo dobro. Ker nisem imel nobenih bližnjih prijateljev, ampak sem bil najprej optimističen, ker sem spoznal v prvem letniku veliko ljudi. Prvič sem dobil občutek osamljenosti. Deliš si prostor z ljudmi, ki te držijo na distanci in nimam občutka pripadnosti. Tej občutki malo izginejo v 2. letniku ko sem se naučil slovensko in sem bil motiviran in na začetku se mi je res zdelo fajn, še vse mi je šlo na faksu. Pač, saj sem imel kakšne epizode, ampak ni bilo bed. Nič si nisem mislil, da z mano ni ok.

Prišla je pandemija in sem moral biti doma v Bosni. In sem ugotovil, da se je dogajalo ful stvari, ki so slabo vplivale name. Moj oče je doma ležal bolan.

Naša družina je funkcionirala kot en stroj, ki ima notri napako. Funkcionira, ampak le dokler se vse ne razstavi. Foter že dolg ni bil delavno sposoben, ker je imel infarkt, bolj je kuhal z nami, mami pa je bolj delala. Po kapi je bilo doma vse bolj umazano, jaz in mama sva prevzela več dela doma, plačevanje položnic in vse to kar moraš doma naredit. Veliko stvari je bilo, ki jih jaz nisem znal. Ne vem, peljat avto na servis. Nimam pojma o avtu, nimam pojma kje so mehaniki in niti ne vem kako povedat kaj je narobe z avtom. Tud to dejstvo, da je medtem da je živ in mrtev, skos se matra, nikol ne veš a je to zadnje leto ko je z nami… Ne vidiš alternative. Edina alternativa temu življenju je negativna.

Pač bil sem doma in imel sem sranje doma. Privatno družinsko življenje se je zlilo s faksom. Ni bilo ločeno. V teh 6 mesecih me je ful mučilo, da nisem imel svojega prostora. V bed me ej spravilo, ko sem videl kako moj oče leži v postelji in je bolan in je okrog njega kaos. Vse je bilo v kaosu in umazano. Čez eno uro sem imel predavanja pa sem moral pospravit ta akos, pa se stuširat, pač vse je bilo natrpano. V teh 6 mesecih so se najbrž začele te moje stiske. Jaz sicer nimam diagnoze. Bil sem pa razdražljiv, prepirljiv, bil sem agresiven, vse mi gre na živce, glava me je tako bolela, da se nisem mogle niti pogovarjat. Zdaj sem zgubil vse prijatlje tukaj in v soseski, bil sem tujec v Ljubljani in tujec doma. 6 mesecev sem bil kot v mehurčku iz katerega nisem mogel pobegnit.

Faks na daljavo mi je bil muka. Bil je prostor kjer sem razvijal stiske. Spomnim se kako sem imel seminar, pa sem bil na kameri in mi je bilo grozno, da sem na kameri in me 30 glav gleda. Še huje mi je bilo kot seminar v živo.

Tam bi vsaj gledal 5-6 istih oseb, na kameri pa vidiš vseh 30. In vsi gledajo vate.

Tudi zdaj vsakič, ko grem domov se mi dogaja. Kot da ne morem domov v miru, nikol se ne počutim ful fajn. Tega občutka od prej ni več, nikol več ne bom dobr.

Da bi si pomagal sem poskusil svetovanje, ki ga omogoča faks, pa s psihologom v Bosni in sedaj se dobivam z eno psihologinjo tukaj. Ampak sem ugotovil, da svetovanje ni nič takega, kar bi pomagal. Podeliš svojo stisko in on ti pritrdi ali pa te poveže nekam. Na trening asertivnosti, čuječnosti, ampak je vse na tebi. Ni neke strategije, kjer ti lahko nekdo pomaga. Potem sem se odločil za zdravila, ker po nekem času nisem več mogel funkcionrat normalno. Vedno sem zastajal v 3. letniku faksa. Na faks sem prihajal utrujen, sploh nisem bil psihično prisoten, z mislimi sem bil nekje drugje, sanjaril sem o tem ali bom dovolj zaslužil, ali mi bodo starši morali poslati denar. Skos sem bil utrujen in sem upal da mi bodo zdravila pomagala pri tem da ne bom utrujen, anksiozen na predavanjih itd., da bi ustvaril normalne odnose z ljudmi, ker zdaj to kar je bilo v 3. letniku ni bilo normalno. Na zdravila sem šel v 4. letniku faksa, ampak so bili to razlogi, ker sem misli, da mi bodo zdravila vsaj umetno olajšala funkcioniranje. Sem šel k psihiatrinji in sem šel na zoloft za vsaj pol leta ampak sem ugotovil da ni nobene fore. Ni spremembo na dobro ali slabo. Potem nisem več hotel eksperimenti- rat z zdravili. Ali pa se mi ni dalo še enkrat k psihiatrinji. Zdaj sem po novem začel s psihoterapijo.

Enkrat vmes sem se povezal z eno znano svetovalko preko moje psihologinje. Bil sem parkrat pri njej in je bila tudi neka oblika svetovanja. Včasih sva se pogovarjala, včasih sem ji kaj pomagal… En majhen košček stiske se je premaknu. Ta njen status mi je dal neko varnost, pač bil sem ponosen na to, da sem jo poznal. Pač imaš nekoga močnega v svoji socialni mreži in se mi je zdela fajn stvar.

Psihoterapevtko sem našel, ker aktivno iščem način da si ustvarim bolj stabilno življenje in duševno zdravje. Gre pač po vrsti. Imam psihoterapevtko, ki govori moj jezik in mi je ful lažje, da se izražam v svojem jeziku. Upam, da bo pomagalo. Na prvem srečanju sva že ugotavljala nekaj o mojem življenju pa o starših, osnovni šoli, srednji… V ospredju je bil moj odnos z očetom. Po modaliteti je geštalt psihoterapevtka, ampak to je bilo naključje. Čeprav sem malo iskal p tem kaj bi ustrezalo mojim težavam. Geštalt je pač usmerjen na tukaj in zdaj. V ospredju je sedanjost, pa veliko je abstraktnega, risanje in to.

Ljudje, ki so mi še pomagali… Gotovo je bla to moja mama, in teta, po mamini strani. Pomoje, da me je ona najbolj uvedla v razmišljanje o pomoči.

Z mano je govorila o izkušnjah svoje psihoterapije. Pa nekateri prijatelji in sošolci na katere se lahko zanesem. Bil sem na izmenjavi v italiji kjer sem se veliko lahko s to družino, ki me je gostila pogovarjal. Mamam iz te družine mi je govorila, kako se je trudila 7 let v psihoterpaiji in mi je dala mislit, da če je ona lahko 7 let v psihoterapiji, bolj sem si govoril, da lahko tudi jaz zdržim vsaj eno leto.

Včasih sem si pa moral pomagat sam… Bral sem knjige Bekima Seranovića. Ko berem njegove knjige se počutim malo boljše, ker vidim veliko sebe v njem. Imel je podobne življenjske izkušnje in pogled na svet in hotel je delati isto kot jaz. Ko berem njegovo knjigo je tako, kot da bi gledal svoje življenje v prihodnosti. Imel je zelo divje življenje… To je branje o nekom in dogajanje s katerim se lahko poistovetiš in potem se počutiš kot da si na pravi poti. Mogoče se vse dogaja z nekim namenom in mogoče bom kdaj res našel neko srečo na koncu. Druga stvar je telovadba. Čeprav to ni garant pomoči. Včasih pomaga, da telovadim doma ali v fitnesu. Kot da prebudiš telo ko se slabo počutiš, potem pa telovadiš in si bolj aktiven in najbrž tudi sproščaš neke hormone. Včasih pomaga in včasih ne. Zadnje čase poskušam s čuječnostjo. Imam Dnevnik Healing Burnout. Temelji na čuječnosti in te pelje skozi tehnike. Ena ki jo delam so neke besede, ki so mantra in jo nadaljuješ. I choose to be….free al pa freedom al pa karkoli. In potem ustvariš stavek, ki ti čustveno neki pomeni, oz. ti prebudi upanje… V neki stresni situaciji ali doma, ko si brez volje si lahko ponavljaš to mantro, da se potegneš iz slabega počutja. Kot da bi v glavi zaprl 100 internetnih zavihkov. Lažje funkcioniraš, lažje poslušaš, odgovarjaš ljudem, manj si razdražljiv… Druga tehnika je monotasking. Tekom dneva si izbereš eno aktivnost, pri meni je to pripravljanje kave in se samo na to fokusiram. Pripravljam kavo in se samo nanjo fokusiram in delam to v tišini in kavo spijem in se pomirim, utelesim, spet se zaprejo zavihki v glavi. Potem je pa še neka meditacija, kjer zapreš oči in šteješ dos to, za umiritev. Ali pa zapreš oči in si zamisliš safe place. Ampak ga zares moraš imet. Včasih ga jaz nisem imel. In to ni delovalo. Dobil sem ga letos v Italiji, kjer sem bil na izmenjavi. Vsakič ko delam zdaj to vajo si zamislim malo mesto v Italiji, pa blizu plaže, ni velik ljudi, imam družino in prijatelje, pa izkušnje so bile same dobre in obožujem morje. Vsakič ko si zamislim ta safe place se spomnim lepih spominov in se spomnim, da to obstaja in ljudje tam vedo da jaz obstaja in se lahko tja vrnem kadarkoli hočem. Zelo mi je ta place pomembne, ker sem v bosni ta safe place izgubil. Mogoče ga v Ljuvljani kdaj dobim, ko bom dobil partnerko ali pa družino. Za zdaj pa vem, da imam take ljudi tam v Italiji.

Veliko ljudi je tko, da ne verjamejo v dolge procese, ki ne dajo takoj rezultatov, čuječnost pa da takoj rezultate in zato pomaga. To je ful plus, da da rezultate v 5 minutah.

Za konec pa še… Veliko razmišljam kaj bo v naslednjih nekaj letih. Mislim, da se bo meni in drugim življenje stabiliziralo. Ne bom študent, bom imel reden šiht in bo bolj mirno. Upam, da se bo v naslednjih letih moja situacija stabilizirala. Da bo ta nestabilnost, kjer ne veš kaj se bo zgodilo, da bo minila. Sicer ne verjamem, da bom še kdaj imel ta občutek popolne sreče in optimizma iz mladosti, ampak mogoče bo kot del odraščanja prišlo še vseeno nekaj pozitivnega.