RAJŠI SE NE RAZKRIVAM

Do duševnega zdravja imam odprt in pozitiven odnos. A vendarle, se mi zdi, da se o njem ne govori dovolj. Duševno zdravje je še vedno tabu tema v določenih okoljih.

Name pozitivno vpliva že sam pogovor. Predvsem imeti nekoga, ki te aktivno posluša, zastavi kakšno podvprašanje in mogoče celo ponudi pomoč. Negativno stran pa predstavlja že samo ignoriranje težav oziroma duševnega zdravja s strani bližnjih, nenamerno ali načrtno. Tudi dolgotrajna samota.

Kot največji dogodek, ki me je zaznamoval, bi izpostavila obdobje mojega življenja, v katerem sem mojim staršem »outirala« kot lezbijka. Že sam dogodek take narave je stresen za vsakega posameznika, ker ne veš kaj pričakovati. Tudi jaz nisem vedela. Ko sem povedala očetu, je odgovoril, da lezbijke tolerira, ampak še dobro, da nisem »peder«, ker bi šla drugače iz hiše. Od tega pogovora naprej je sledila tišine, moje usmerjenosti nisva omenjala, kaj šele, da bi me kdaj vprašal kako sem in če rabim kakršno koli pomoč. Mati je reagirala malo drugače. Vse je sprejela, a vendar mi je kar nekajkrat potožila, da se ji smilim. Tudi z njo se kar nekaj let o moji usmerjenosti nisem pogovarjala, če pa sem se pa je bil pogovor prisiljen in včasih neprijeten. Seveda sem bila takrat s takimi reakcijami staršev kakor toliko zadovoljna, saj sem pričakovala veliko slabše reakcije. Nisem pa videla, kako vpliva ignoriranje moje usmerjenosti na samo duševno zdravje. Večini starejšim osebam še sedaj ne razkrivam tega dela mojega življenja, saj se mi zdi, da ustvari nepotrebno nelagodno ozračje, tako kot ga je med mano in mojim staršem. Pomoč sem takrat na srečo našla med prijatelji, ki so mi vsi z veseljem pomagali, predvsem s pogovorom. Žal pa si še vedno del mene želi, da bi bila v mojih najstniških letih sprejeta s strani staršev in ne samo tolerirana.

Moje dusevno zdravje se med samo koronakrizo ni pretirano spremenilo. Sem imela sreco, da sem jo preživljala v druzbi prijateljev in partnerke.