TEMNO OBDOBJE

V zadnjem času se počutim super, večino mojega časa posvečam študiju in druženju s prijatelji in družino. Rada tudi kam odpotujem in se gibam. Rekla bi da se o duševnem zdravju ne govori dosti in da je na sploh še vedno tabu tema. Iskreno mislim, da se je lažje o tem pogovarjati z mladimi kot pa starejšo generacijo, ker so nekateri še vedno mnenja, da problemi z duševnem zdravjem ne obstajajo. Tudi sama, če sem imela s kom pogovor so mi trdili, da se pretvarjam ali pa da samo pretiravam. Sem pa vesela, da se o tem vedno več govori, čeprav je žalostno, da ima vedno več ljudi tudi težav s tem. Pozitivno vpliva name s strani, da sem začela več delati na sebi in sem zaradi tega postala tudi bolj močna oseba. Ko sem imela zelo težko obdobje anksioznosti in tudi paničnih napadov sem iskreno mislila, da mi nikoli več ne bo šlo na bolje. Zato sem tudi sama začela raziskovati kako si lahko z meditacijo in raznimi športi pomagam izboljšati počutje. Življenje se mi je obrnilo na bolje saj sem zaradi tega tudi opustila veliko grdih navad in tako postala boljša oseba.

Negativno pa vpliva seveda na samo počutje kar pa je seveda vplivalo tudi na šolo, prijatelje, družino... Na trenutke, ko sem se zelo slabo počutila nisem želela nikamor in tudi nisem imela nikakršne motivacije za učenje. Trenutno študiram v Ljubljani vendar prihajam z Jesenic. Takrat sem močno potrebovala bližino staršev zato sem bila večinoma na Jesenicah in s tem sem nehala hoditi na predavanja in vedno manj izpitov sem imela opravljenih.

Nevem zakaj, ampak so vsi spomini od mojega »temnega obdobja« zelo motni, mogoče zato ker so zares slabi spomini. Težko se spomnim določenega dogodka, ki bi me res zaznamoval vem samo, da sem veliko dni prejokala in na trenutke sem bila tudi pripravljena odnehati. Ko so se mi začeli pojavljati napadi, je bilo to zame še vse novo. Torej povišan srčni utrip, težko dihanje, vrtenje, mravljinci...od takrat naprej sem postala zelo panična in bila sem vedno v strahu kdaj se mi bo to ponovilo. Vse to mi je tako močno stopilo v glavo, da sem konstantno samo še o tem razmišljala in zato sem se še slabše počutila kot prej. Začela sem pretirano razmišljati o vsem in strah me je bilo početi karkoli. Stanje se mi je tako močno poslabšalo, da sem odšla k zdravnici čeprav še sama nisem vedela, kako naj ji razložim svoje počutje. Vedela sem samo, da tako ne zmorem več živeti. Na žalost mi zdravnica ni pomagala in je trdila, da je to zame samo stresno obdobje zaradi faksa in da bo minilo. Pomoč sem si poiskala pri prijateljih in starših. Vesela sem, da lahko rečem da se od takrat počutim zares bolje. Korona ni imela pri meni nikakršnega vpliva. Čeprav smo bili omejeni sem še vedno imela stik s prijatelji in imeli smo različna druženja. Vendar sem tudi sama po naravi oseba, ki je zelo rada sama v svoji sobi lahko tudi po več dni, zato mi ni bil to nikakršen problem. Tudi to, ko sem sama doma in gledam različne serije/filme zelo pozitivno vpliva na moje počutje.

Poimenuj nekoga, ki ti pomaga v stiski