NAJHUJE JE, KO SI V STISKI SAM

Menim, da se kljub velikemu številu duševnih stisk med mladini o tej temi ne govori dovolj, se ji ne posveča dovolj pozornosti in še vedno ostaja tabu tema današnje družbe.

Pozitivno glede duševnega zdravja mi veliko pomeni, da se duševnega zdravlja ne obravnava kot tabu, temveč se to temo obravnava bližje ljudem.

Ravno to. Občutek, ko potrebuješ pomoč, a te ne dobiš in se v situaciji nemočno znajdeš sam, to je najhuje.

Zdi se mi, da so na spremembo mojega počutja vplivali trije dejavniki. Prvi, zelo splošen, je bil covid oziroma sama karantena, zaprtost. Moje življenje se je iz pestrega vsakdana čez noč spremenilo v bivanje v mehurčku. Tega življenjskega stila sem se v enem letu privadila, zmeraj sem si mislila, še sreča, da sem pred covidom dobila fanta, da mi ni bilo dolgčas.

Po dobrem letu se je vse postopoma začelo sproščati, vedno več je bilo druženja, naše staro, že rahlo pozabljeno življenje se je začelo obnavljati.

To je pomenilo tudi novo realnost za moj odnos s fantom, kateremu v vrvežu vseh dogodkov nisem morala več posvečati pozornosti kot v času karantene. Različni zapleti in nesoglasja so to zvezo pripeljali do konca, katere konec je bil spraven, kot sem si želela in upala. Kmalu za tem, mi je umrla oseba v družini, ki mi je bila izredno blizu, vsak dan, 20 let. Ker je bilo to zame prvič in ker me na tako izgubo nihče ni pripravil, mojih čustev ni bilo mogoče nadzorovati. Moj odziv na vse kar se mi je zgodilo v tako kratkem času, po enem letu mirovanja, ko je moje telo morda že pozabilo kaj je stres in kako prebroditi kakšne življenske dogodke , je bil predvasem telesen. Že na pogrebu sem dobila paničen napad oziroma napad tesnobe, za katerega se splogh nisem zavedala, saj mi je bilo to tako tuje, da na to nisem niti pomislila. Čez kakšen teden se je moje fizično stanje poslabšalo. Stalen občutek roba nezavesti, slabost, visok pritisk in srčni utrip so bili moji glavni simptomi. Bila sem prepričana, da bom tako kot meni blizu oseba, umrla. Zdravnica mi je predpisala pomirjevala in tablete za zniževanje srčnega utripa. Poudarila bi morda to, da je vso to situacijo moja družina dojemala kot neko fizićno bolezen, kot neka rana, ki se sama zaceli v tednu dni. Nihče ni poskušal razumeti moje stiske, se o tem temeljito pogovoriti, mi pomagati razumeti in se tega tudi ne sramovati, saj se mi je zdelo, da je bilo dejstvo, da sem jemala pomirjevala tak tabu, s katerim se res ni nihče želel hvaliti. Po slaben mesecu se je stanje dejansko izboljšalo in vsi smo bili prepričani, da je temu konec. Žal je bilo to poboljšanje zelo površinjsko. Kmalu se mi je fant, ki sem ga pred časom misleče spravno pustila, »maščeval«. Naredil je nekaj zelo grdega, ki me je zelo prizadelo, ponižalo, počutila sem se ničvredno. Za tem je prišel faks, prvič v živo, šok pravzaprav. 4. letnik gimnazije in 1. letnik faksa je bil na daljavo, od doma. Zdaj se je bilo treba zjutraj vsest v avto, priti tja, imeti pravo interakcijo, bilo je veliko dela, ob tem sem delala tudi ob faksu študentsko delo. Sliši se banalno, ampak to je bil neke vrste šok. Danes mi je to spet vse normalno, takrat ni bilo tako. Kakorkoli, z oktobrom je šlo vse na slabše, in to precej na slabše v primerjavi z začetkom. Probala sem zdrćati, ne povedati doma in delati panike, a na točki, ko sem panični napad dobila na faksu in zaradi tega nisem bila zmožna priti sama do doma, sem vedela, da potrebujem pomoč. Ker od doma ni bilo neke volje do pomoči, morda nihče ni vedel, kako pristopit, morda so se bali pristopit, ne vem. Vem pa, da je bil njihov pristop napačen. Družinska prijateljica, takrat še dolgoletna medicinska sestra v Polju, mi je dala kontakt psihologinje, katero sem začela obiskovati. Ni mi analizirala depresije, zgolj tesnobo. Še danes sem ji hvaležna za njeno pomoč, za razumevanje moje stiske in za vse, kar me je naučila. Da premagaš tesnobo ni mačji kašelj. Truditi se moraš vsak dan, temu posvečati ogromno pozornosti in volje. Tesnobo sprejmeš, se naučiš živeti z njo in potem s časom počasi izgine. Spremeniti sem morala kar veliko stvari, zaživeti znova. To je bilo najboljše zdravilo. Za tem sem kmalu odšla na izmenjavo, kjer sem popolnoma zamenjala svojo okolico in socialno mrežo. Zaćela sem znova in od prvega dneva izmenjave nisem do danes niti enkrat dobila paničnega napada in pojedla kakšnega pomirjevala. Vsa ta moj astiska je bila obdobje prejšnjega leta 2021. V začetku leta 2022 sem si zaobljubila, da bo to moje srečno leto za razliko od prejšnjega. V to sem tako zelo močno verjela, da je 2022 še kar srečno leto, kjub kakšnim dogodkom, kateri bi mi lahko povzročili kakšno potencialno duševno stisko, a mi jo niso, saj sem po moji zgoraj opisani izkušnji bolj utrjena ozroma se znam s stisko bolj spoprijeti, ni mi več tuja. Ves spomin na to obdobje je grenak. Najlepši spomin je morda ta, ko mi je psihologinja dala nek list neke rastine, iz katerega so pognale korenine in sem jo pozneje lahko posadila. Sočasno z izboljšanjem mojega zdravja je rasla tudi ta rastlina. Iz enega ubogega lista je to danes prava rastina z mnogo listi. Tako je tudi z mojim duševnim stanjem, na kar sem izredno ponosna in ta rastilna ima zelo poseben čar bi rekla. Naučila sem se predvsem, da se vse da, če se hoče. Ta percepcija, da je na koncu vsakega tunela vedno luč, čeprav je ta tunel še kako dolg in temačen.

Nič ni narobe, če je