5 minute read

IZ MAJHNEGA ZRASTE VELIKO

Za anksioznost ful dolgo nism vedla. Nismo se o tem pogovarjal ne doma, ne drugje. Zase sem misla, da sem pozitivna oseba, ki itak vse probleme reši v svoji glavi. Nikol nisem opazila, da se to v men nalaga. Vse se mi je nalagal tud ko mi je umrl stari ata. Pa sem ful žalovala, pol sem se pa zatekla k filmom in serijam. Prvi panični napad, za katerga sm se zavedla, da to je, sem doživela v 3. letniku srednje. Mislm,d a v tistem mesecu celo štiri. Pa mi ni nihče znal razložit kaj to je. Pogooglat sem mogla in sem zvedla,d a imam anksiozni napad. Prej sm to slišala samo v filmih. Drugač pa ne govorim velik o svojih stiskah, ker se mi zdi, da ljudje omalovažujejo te majhne stiske, ki se ful nakopičjo. Pač če ni velika travma ni pomembno zanje. Pol se pa zapiram Jaz sm se začela zapirat vase enkrat v osnovni… Vedno sem bla nek mediator v precej veliki skupini sošolk. Pol smo se na koncu osnovne ful skregale, vse na eno prjatlco, ki je bla pa moja najboljša prjatlca, ampak so me druge prsilile, da se ne pogovarjam z njo. In pomoje se je to nabiral v men, več stvari… Nisem govorila o smrti bližnjih, vedno sem morala bit medator, nism govorila os ovjih stiskah ampak samo poslušala. Vedno sem probala delat mir, čeprav so te težave prijatelc vplivale name. Enkrat sm se zaupala ni prijatelci o tem kako me utesnjuje, da vedno poslušam in skor silim druge, da govorijo o sovjih stiskah, medtem ko sm jst vse držala v sebi. In ona je men rekla,d a se smilim sama sebi. No to je blo, da sm se še bl zapirala, ker je moje odprtje udarlo nazaj.

Še bolj sm se zaprla, ko mi je nek tip pisal, da sem mu všeč, ampak jst itak nism verjela v to ker mam nizko samopodobo. Tip je pa tok rinu vame, da sm se začela še bolj zapirat. Ampak ne sam,d a je on rinu, še vse moje prijatelce so ble vpletene v to neko simpatijo. In sm se počutila, ku da sm lutka v njihovih rokah in ko da me ne vidijo kot neko doraslo osebo ki bi lahko pohendlala pogovor s tipom. Čeprov sm si na eni točki misla, da sm jst najbolj mentalno dorasla. No na eni točki so mi zrihtale »zmenk« z njim.

Advertisement

Pa za rojstni dan so ga k men klicale in je on pokazal več razumevanja do tega, da bi sam hotla bit s prijatelcami. Vse je pa eskaliral, ko sem v svojem stilu poslušala njegove psihične težave in probleme še dveh prijatelc naenkrat. To pa zato, ker so se punce skregale, ko sem prijela za roke tega tipa, ki so mi ga skos usiljevale. Nism hotla, da bi dejtala, ampak sm se prisilila, da bi ugotovila ali mi sploh sede, bit blizu nekomu. Potem sm spet jst mogla vse mirit, ker so se začele neke zdrahe. Pač počutila sms e razpeto med dvema svetovoma. Takrat sm res dala njihova čustva, k so se kregal, pred moja. Ampak na koncu sm ugotovila, da niti nism mela priložnosti nekej splest s tem tipom, ker so bla druga čustva pa drugi ljudje tok bolj agresivni. Pač sej me je neki osvaju pa vse, ampak hkrati sem pa morala prenašat ta neka čustva njegova, pa depresijo, neka samomorilna nagnjenja. No in sm se na koncu vsega tega le odtrgala od njega, ker je blo preveč drame zarad tega in sm postavla prjatlce pred njega in sm takrat pretrgala stike. Takrat sm si tako pomagala, da sem zapisala vse kar se mi je dogajal, kot ena novela.

Jaz sm se dost zanašala na učenje pa nogomet. Nogomet je bil ena stvar v kateri sm si priznala, da sem bla dobra, čeprav sm mela nizko samo- podobo. Pač težko mi je blo dat sami sebi kompliment. Ampak pol se je pa vse nekak zrušlo. Polomila sm si koleno in sm morala nehat z nogometom. Zgubila sm eno stvar, za katero nisem vedla, da mi je bla tko življenjsko pomembna.

Na eni točki sm se tud začela ful pridno učit, npr. moj star ata je vedno relu najprej šola pol pa fantje in posebi po njegovi smrti sms e uzela v roke in sm popravla slovenščino iz 3 na 4, kar mi je dal en zagon za nadaljno učenje, pa en ponos, trdnost. Na koncu osnovne me je začela zanimat psihologija in sm hotla študirat kriminalno psihologijo…Sem se hotla vpisat v psihologijo, k ima ful visoko omejitev. Pa mi je najprej šlo, da sm dobivala petke, potem pa tud kakšno štirico, kar me je potrlo. No in sem spet prišla v eno izgubo, ko sm zgubila voljo, ker sm zgubila priložnost za študij psihologije.

Najprej sm si pr teh stiskah pomagala tako, da sm natančno zapisala sovjo zgodbo. Reflektirala sem. Za en paničen napad, ki je bil ful slab sem se zatekla k mami. Pa ona ni vedla kako mi pomagat. Jaz sm jih šele začela učit o anksioznosti in paničnih napadih, takrat k sm mela tistega slabega pa smo bli vsi nemočni. Takrat mi je mama predlagala psihoterapevtko, k jo je poznala od sestrične in sem šla. Sama sem šla in sem bla ponosna name. Pol leta sem hodila in mi je pomagalo. Ful enih geštalt vaj je mela. No ta vaja… Je mela v sobi en tepih in ker je mela po sobi ful stvari sm jst mogla te stvari zložit na tisto preprogo. In sm zravn dala masko, nevede… Masko za čez faco, k je sam bela. In se mi zdi… In pol sm ugotovila, da je to en zid k ga mam k sm ga nardila. In se mi zdi da ena stvar, k je nism razčistla na tej terapiji je ta zid. Se mi zdi da sm ga sam začela odkopavat in sem ga šele kasnej čist razbila. Ampak… Se mi zdi da nism nadaljevala več k pol leta ker se je stanje malo izboljšalo…

Online counselling mi pa ni všeč. Vedno sem raje zaupala osebi, ki mi ni bla tak blizu, al pa je 3000 kilometrov stran. Ampak vseen pa take stvari k se morm dejansku odpirat, sm pa vseen rada v tistem fotelju in pijem čaj, kot sem bla tam in govorila in jokala.

In ker sovražm dramo, se izogibam drami, zarad stvari k so se mi zgo- dile in zato tud se rajš zaupam enmu neznancu, ali pa profesionalcu, ki ne bo minimaliziral mojih težav, pa me bo dejansko poslušal, če pogledamo na tisto, ko mi je prijateljica rekla, da se sama sebi smilim. In se mi zdi da je vse to vodilo v to, da ne morem zaupat ljudem toliko… tistim, ki so mi blizu. Ampak povem to zgodbo, ker sem že odpeljala tovor sama s sabo. In verjetno je še ful takih stvari k bi jih lahku povedala, ampak nečem se mučt cajta, ker bi mogla ful razmišlat e 100 let kaj je.

Ampak se mi zdi da je ful pomagalo, da sm začela faks. Tehnično mi je faks pomagal pr moji psihosocialni stiski. Ker sm se praktično zaljubila na prvi pogled, to je bla edina ljubezen, k sm jo doživela v svojem življenju.

Ampak so se mi panični napadi vrnili zarad enga predmeta. Mela sem 20 minutni panični napad, kjer sem se mirila tako, da sem šla pod tuš, pa mami in očita sem klicala, kar je pomagal. Kasnej do karantene ni bilo nobenih več konkretnih. Med karanteno sem velik pisala v dnevnik. In velikrat je prišla tema zgubljenosti, kako se vrtim v krogih. Zarad karantene nisem čutila posebnega pritiska, samo dosegla sem že vse kar sem načrtovala in nisem mela načrta za naprej. Enkrat sem pa imela napad, ker sem po nesreči zbirasala 1000 slik iz telefona, ki so mi ful pomenile, moji spomini in vse to. Takrat sm se zavedla, da me je strah, da bi izgubila neke lepe momente, jih kar pozabila. Spet so se te majhne stvari nakopičle v grmado in ta grmada je začela goret. In mogoče bom mogla še kdaj na psihoterapijo.

This article is from: