TELOVADIM, DA SE BOLJŠE POČUTIM

Načeloma se v zadnjem času počutim kar v redu. Mogoče je malce stresno obdobje zaradi obveznosti na faksu, predvsem pa zaradi bolezni v družini, ki je zagotovo nekoliko vplivala na družinsko dinamiko in počutje... ampak se uspešno spopadamo, tako da ostajam optimistična.

Mislim, da se v zadnjem času kar precej govori o duševnem zdravju. Zdi se mi, da se daje kar precej poudarka na to, predvsem od začetka epidemije. Mogoče celo malo preveč. Ne me narobe razumeti, to je v bistvu super, končno se lahko spregovori o duševnih problemih, stiskah in tudi vedno več krajev je kamor se lahko obrnemo po pomoč. Imeti terapevta ali psihiatra ni več nekaj sramotnega, oziroma nekaj kar bi skrivali pred drugimi in to se mi zdi ključnega pomena, saj to vzpodbudi veliko ljudi v stiski, da si poiščejo pomoč. Edino zdi se mi, da smo mogoče včasih že malce preveč vpeti v to in kdaj pa kdaj delamo iz muhe slona. Ni vedno vsak najmanjši znak slabega počutja že simptom depresije, to sem mislila . Kot najbolj učinkovito dejanje zmanjšanja stresa mi zagotovo pomeni fizična aktivnost. Tek ali vsaj sprehod vedno izboljšata moje počutje, pomaga pa seveda tudi pogovor s kolegi, partnerjem. Zelo me sprosti tudi gledališče kjer ljubiteljsko ustvarjam in velikokrat mi prav to pomaga, da nekoliko pozabim na probleme, neham hiteti in zgolj uživam v sedanjem trenutku.

Največ stresa pa mi na drugi strani predstavlja predvsem faks, ki mi včasih povzroča kar precej sekiranja in stresa na sploh...verjetno zato ker sem malo perfekcionistka in se preveč obremenjujem z izpiti in drugimi zadolžitvami, ki v resnici niso tako zelo pomembne. Zelo negativno name vplivajo tudi spori v družini ali s partnerjem, nekako ne morem zares funkcionirati, če vem, da ni vse v redu in da se s kom nisem še vsega razčistila. Dogodek v življenju, ki me je najbolj zaznamoval je bila zagotovo anoreksija, katere posledice zagotovo še vedno čutim v vsakdanjem življenju. Čeprav sem jo uradno »prebolela« že nekaj let nazaj, pa tega nikoli v celoti ne preboliš. Še vedno se včasih obremenjujem s svojo postavo, s tem kaj in koliko pojem in to zagotovo vpliva na moje počutje. Včasih sem po vsakem obroku doživljala hude občutke krivde, bila sem brez energije in brez prave volje do življenja, kar me je pripeljalo v hudo depresijo. Po petih letih terapevtskih in psihiatričnih obravnav lahko rečem, da je danes stanje veliko boljše. Čeprav se slabi občutki še vedno pojavljajo in imam na čase spet svoja »ana obdobja« (anoreksična obdobja), pa zdaj znam dovolj zgodaj ustaviti takšne misli, jih preusmeriti in se na bolj konstruktiven način soočati z negativnimi občutji. Pri tem so mi bile terapije, družina in prijatelji ter gledališče v veliko pomoč.