SELITEV

Spomnim se skrinje v svoji sobi. Mami me posede. Gledam čez okno. Gledam dvorišče. Mami mi nekaj govori. Ne poslušam. Z besedami “živet gremo k Majdi” me predrami. Razveselim se. Babico imam zelo rada, vsak vikend sem pri njej. Mami ni vesela. Gleda v tla. Posveti mi lučka. Vprašam: “A oči gre tudi z nami?” Odgovor se glasi: “Ne.” Pojasni, da gremo le jaz, ona in sestra. Naprej se ne spomnim. Iz spomina sekajo le čudni, slabi dogodki v naslednjih mesecih. Ugotovim, da pri babi ni tako lepo kot sem sprva mislila. Ni lepo, ker ni očita. Ni lepo, ker mami joka. Ni lepo, ker nevem kaj se dogaja. Čez 5 mesecev sedim v dnevni sobi s svojo sestro in igram igrce na telefonu. Med igranjem slišim očita reči: “Dobile boste sestrico.” Ne reagiram. Tišina in nadaljujem z gledanjem v mini motorolo. Ne razumem, kaj to pomeni. Kmalu spoznamo neko rdečelaso žensko, ki jo predstavi kot svojo punco. Ne štekam. Vse gre prehitro. On ima vse, jaz nič. Naslednja leta najbolje opišem kot miks jeze in žalosti. Začenjam razumeti. Sestavljam sestavljanko, ki ima sedaj 1000 in ne 100 kosov. Sestavljam delčke, ki mi ne grejo skupaj. Sestavljam skupaj tisto, kar bi morala sestaviti moja starša. Nič ne bi moglo preprečiti bolečine in vsega, kar se je zgodilo. Toda nevednost v kateri sta me puščala… ta je naredila največ škode. Otroštvo naj bi bilo brezbrižno.

Hm… Moje je šlo mimo k raketa, samo da je puščala za sabo samo škodo, ki jo čutim še danes.

Strah

Vsak večer, ko ležem v posteljo, me je strah. Strah me je zaspati in strah me je teme. Skoraj vsako noč sanjam. Sanje so zelo različne in izjemno žive. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem se nekoliko predramila in v sobi videla osebe. Največkrat vidim žensko, ki sedi ob meni v postelji. Ne morem je videti v obraz, vidim samo njene lase. Včasih jih ima spete v dve kiti, včasih pa ima spuščene. Vidim moškega, ki sedi na mojem stolu, vendar tudi njega ne morem videti v obraz. Gleda od strani in se smeji. Ko se mi to zgodi in se zavedam, da v svoji sobi nisem sama, me oblije panika. Včasih se pokrijem z odejo, potem pa se več ne upam odkriti. Poskušam zaspati, vendar me je še vedno strah, zato vseeno zberem pogum in se odkrijem. Ko zagledam osebo, zakričim in kolikor hitro lahko prižgem luč. Naenkrat ni več nikogar v sobi. Ostanem sama. Ali se to dogaja samo meni? Zakaj vidim ponoči ljudi? Kdo so ti ljudje? V zadnjem času imam pogoste tudi nočne more. Vsakič so iste sanje. Sanjam, da me nekdo lovi. Tečem kolikor hitro zmorem, ampak sem vseeno prepočasna. Moški me vedno ujame. Srce mi bije, poskušam kričati, vendar iz mojih ust ne pride nič, samo tišina. Nemo odpiram usta in poskušam nekoga priklicati pa to ni mogoče. Nato se zbudim. Sem prepotena, srce mi bije in imam občutek, da mi bo 'padlo ven'. Potem pa se naenkrat vlijejo solze. Solze tečejo v potokih, ihtim in hlipam. Pomaga mi, če me lahko nekdo v tistem trenutku objame in mi pove, da so to samo more in da sem varna. Se to dogaja samo meni? Od kod te sanje? Zakaj so tako pogoste? Zakaj sanjam vedno iste sanje? Ali sem kakšen dogodek pozabila in potlačila? To so vprašanja, ki se mi pojavljajo vsako jutro, ko premišljujem o sanjah. O tem ne govorim veliko, saj se mi je zgodilo, da mi ljudje ne verjamejo in se ob tem smejijo. Meni pa je ob tem težko in si želim le, da bi me nekdo razumel.