Mag. Irena Jeras Dimovska

Nazaj k predmetu Konservatorsko–restavratorski stik s preteklostjo

Naslov razstave Nazaj k predmetu je parafraza znamenite maksime nemškega filozofa in matematika Edmunda Husserla, Nazaj k stvarem samim, s katerim je postavil temelje znanstvene metode fenomenološkega raziskovanja tega, kar se nam daje izkustveno, neposredno.

Fenomenologija pomeni prvotno izkustvo, percepcijo, zaznavo, ki sta temelj in podlaga za poznejše zgodbe in interpretacije. Fenomenologija je poskus neposrednega opisovanja človeških doživljajev, ki so neodvisni od običajnih zgodb, interpretacij zgodovine, etnologije, umetnostne zgodovine, estetike, psihologije, sociologije itd.

Konservatorsko-restavratorsko delo je stik s predmetom, s preteklostjo, ki se ne začne z interpretacijskimi zgodbami, temveč z neposrednim doživljanjem materialnosti predmeta.

Ob stiku s predmetom in z njegovo materialnostjo, ki uhaja vsem interpretativnim mrežam, preko izkustvene zaznave prihajamo do novih informacij, ki so lastne predmetu samemu.

Na tak način tisti trenutek doživimo način lazurnega slikanja, pastozne barvne nanose, patino, poškodbe, odrgnine, razpoke, lome, raztrganine, plesni, korozijo, obledelost, škodljivce in druge za določeno muzealijo značilne zaznave.

Da bi lahko v vseh nadaljnjih postopkih konserviranja-restavriranja še naprej ohranjali tisto bit, ki je predmetu najbolj lastna, moramo biti najprej zvesti kon-

kretnemu eksponatu, vsej njegovi konkretni materialnosti. To razkrivamo skozi vprašanja, ki se nam ob stiku z muzealijo začnejo recipročno porajati. Zato raziskujemo, odstranjujemo časovne plasti prahu, madežev, potemnelih ali obledelih lakov in se počasi, postopoma približujemo bistvu, fenomenu predmeta, njegovi materialni prisotnosti. S tem ko konservatorji-restavratorji odstiramo plasti prezence predmeta, odkrivamo, raziskujemo in odstiramo plasti biti, ki se razteza v tridelno strukturo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Konservator-restavrator s svojimi posegi, kot so odstranjevanje neustreznih lakov, starih retuš in preslikav, utrjevanje, lepljenje, kitanje, barvno dopolnjevanje, upočasni, zaustavi nadaljnje procese propadanja. Vsi ti posegi vplivajo na obiskovalčevo zaznavo in pripoved o predmetu.

Sodobni konservatorsko-restavratorski princip konservatorsko-restavratorske posege omejuje na poškodovana področja, s poudarkom na ohranjanju in stabiliziranju originala in upoštevanju zgodovinske, estetske in fizične integritete.

Nazaj k predmetu je tako poziv k načelu, da postavimo v oklepaj s seboj prinesena vnaprejšnja mnenja in poglede. Namesto tega moramo predmet, eksponat ugledati in doživeti v njegovi časovnosti, materialnosti in estetskosti, ki se nam daje neposredno, samo po sebi.

Z razstavo želimo postaviti gledalca v podobno vlogo izkustva, kot jo doživljamo konservatorji-restavratorji, da bi skupaj doživeli skrito čarobnost predmetov. Ob tem pa nikakor ne smemo prezreti zgodovinske vrednosti muzealij, saj je zgodovina temelj kulture.