7 minute read
Anamarija Dimovska
Konservatorsko-restavratorski posegi na potičnici
Potičnica
Advertisement
Začetek 20. stoletja Material in tehnika: glazirana lončenina
Izdelava: okolica Komende
Dimenzije: 36,5 x 11 cm Razvoj potic je potekal vzporedno z razvojem prazničnih pogač in kolačev, ki so jih poznali tako kmetje kot tudi vrhnji družbeni sloji. Šele pred slabima dvema stoletjema so lončarji uveljavili okrogli lončeni pekač s središčnim tulcem, imenovan tudi »potičnica«, ki je omogočil oblikovanje potičnega zvitka z luknjo v sredini. Ko se potičnica ni uporabljala, je shranjena v skledniku krasila prostor.
Potičnica je izdelana s pomočjo lončarskega vretena. Okrašena je s tradicionalnim vzorcem komendskih lončarjev, sestavljenim iz pik in valovnic. Prekrita je s prosojno, svetlečo glazuro, ki poudari barvne tone, površino pa naredi gladko. Za poslikavo okrasja so lončarji uporabljali različne barvne okside. Poslikano površino so glazirali s svinčeno glazuro, ki so jo pripravili tako, da so kremenovemu pesku dodajali svinec in mu s tem znižali temperaturo tališča. Glazirano posodo so nato žgali v keramični peči, ki je v najboljšem primeru dosegla preko tisoč stopinj.
Predmeti umetne obrti imajo pogosto poškodbe, ki so nastale med njihovo vsakodnevno uporabo. Svinčene glazure ščitijo podglazurno poslikavo pred zunanjimi vplivi, vendar so občutljive na mehanske poškodbe, saj se površina zlahka opraska. Poleg mehanskih poškodb, kot so odkruški, odrgnine in razpoke, so na keramičnih predmetih najpogosteje prisotne površinske nečistoče, mastni madeži in obarvanost nosilca. Posebno na predelih, kjer posoda ni glazirana ali pa v razpokah glazure madeže težko odstranimo. Nosilec se obarva, ko se tekoča snov s kapilarnim delovanjem površine prenese v porozno podlago, s tem pa površina potemni. Obarvanost lahko povzroči tudi zadrževanje tekočine v notranjosti, bodisi zato, ker so obarvane same tekočine, bodisi ker zaradi kemične reakcije s podlago spremenijo barvo. Pojavi pa se lahko tudi zaradi poznejšega razkroja tekočine, kot npr. oksidacija in porumenelost olja ali maščobe, ki se s ponavljajočim ciklom segrevanja in ohlajanja vpijata še globlje v pore nosilca in postaneta s časom neodstranljiva. Maščoba napake še bolj poudari, razpoke in okruški postanejo izrazitejši. Prisotnost površinskih nečistoč lahko prekriva informacije o predmetu in ovira nadaljnje konservatorsko-restavratorske postopke, kot so utrjevanje nosilca in barvne plasti, lepljenje fragmentov ter dopolnjevanje manjkajočih delov. Zato je odstranjevanje nečistoč in umazanije pogosto med prvimi konservatorsko-restavratorskimi posegi na keramičnem predmetu. Odločitev o čiščenju pogosto vključuje kompromis med ohranjenimi
Fragmenti potičnice pred začetkom konservatorskorestavratorskih postopkov
informacijami, ki zajemajo dragocene zgodovinske, znanstvene ali tehnične dokaze o postopku izdelave in uporabe, preprečevanjem nadaljnjega propadanja predmeta, možnostjo morebitnih poškodb med samim postopkom čiščenja in ustrezno predstavitvijo predmeta javnosti.
Nizko žgana lončenina je kljub svoji trdnosti krhek material, ki je zaradi neprimernega rokovanja pogosto podvržena lomljenju nosilca. Z lepljenjem posameznih odlomkov med seboj predmetu povrnemo njegovo celovitost. S tem preprečimo morebitno izgubo fragmentov in zmanjšamo tveganje za nadaljnje poškodbe. Izbrano lepilo mora imeti dobre mehanske lastnosti, saj je površina robov posameznega fragmenta groba in porozna. Lepilo, ki preide v pore nosilca, pozneje težko odstranimo, ne da bi pri tem poškodovali original. Pri po-
Prah in maščobe na površini
Mehanska poškodba keramičnega nosilca
Prah in umazanija na površini
Manjkajoč fragment na obodu posode
Razpoka keramičnega nosilca zaradi toplotnega šoka, ki je posledica nenadnega segrevanja in ohlajanja
stopku lepljenja moramo upoštevati vrstni red sestavljanja fragmentov in kompatibilnost lepila z drugimi materiali. Lepilo mora površino dobro omočiti in omogočiti dovolj dolg čas delovanja. Vsa lepila sčasoma spremenijo barvo, zato uporabimo tista, ki so v primernih pogojih hranjenja stabilnejša.
Izguba originalne površine, kot so okrušeni robovi in manjkajoči deli, je pogosto posledica mehanskih poškodb. Površine dopolnjujemo ne le z namenom zagotavljanja estetskega videza predmeta, temveč tudi njegove večje stabilnosti; manjkajoči deli predmet strukturno oslabijo. Na okrušenih mestih se vlaga laže vpije v porozni nosilec in privlači umazanijo, zlepljeni spoji postanejo še bolj vidni in oslabljeni. Zato manjkajoča mesta dopolnimo in prilagodimo originalu.
Mehansko odstranjevanje površinske umazanije
Utrjevanje poroznih robov fragmentov z akrilno disperzijo
Sestavljanje fragmentov v celoto s pomočjo lepilnega traku, ki smo ga po nanosu lepila odstranili
Podlaga iz voska, ki služi kot opora pri dopolnjevanju manjkajoče površine
Dopolnjevanje z mavcem in prilagajanje dopolnjene površine z brusnim papirjem
Barvna retuša na mestu dopolnitve
Postopek toniranja ali retuširanja je med zadnjimi koraki konservatorsko-restavratorskega dela, od katerega je v veliki meri odvisen končni videz predmeta. Retuširanje dopolnjenih površin predmetu povrne njegovo estetsko vrednost. Preden izberemo ustrezno tehniko barvne dopolnitve moramo poznati njene prednosti in slabosti. V predmet posegamo minimalno in z barvo ne prekrivamo originalne površine. Barve čez čas spremenijo svoj ton ali potemnijo, zato za postopek retuširanja ali toniranja uporabljamo reverzibilne in obstojne materiale.
Literatura in viri
Bogataj, Janez: Potice iz Slovenije. Ljubljana:
Založba Rokus Klett, 2014, 9–42. Bouyer, Eve: A Study of Approaches of
Visible Restoration of Ceramics: Recent
Advances in Glass and Ceramics Conservation (ur. H. Roemich, L. Fair). Pariz: International Council of Museums – Committee for Conservation (ICOM-CC), 2016. Buys, Susan, Victoria Oakley: The Conservation and Restoration of Historical
Ceramical Object (Series: Conservation and Museology). London: Butterworth-Heinemann, 1996. Caple, Chris: Conservation Skills: Judgment,
Method and Decicion Making. London:
Routledge, 2000. Karlovšek, Jože: Lončarstvo na Slovenskem.
Slovenski etnograf 3–4, 1950, 195. Turner Walker: The Nature of Cleaning: Physical and Chemical Aspects of Removing
Dirt, Stains and Corrosion; https://www. academia.edu/3835719/The_Nature_of_
Cleaning_Physical_and_Chemical_Aspects_of_Removing_Dirt_Stains_and_Corrosion_in_english_ (21. 4. 2020).
Anamarija Dimovska
Potica mold, beginning of the 20th century Materials and Tehniques: glazed earthenware Place of manufature: Komenda Dimensions: 36.5 x 11 cm
The development of potica took place in parallel with the development of festive flatbreads and cakes, which were familiar to both peasants and the upper classes. It was not until nearly two centuries ago that potters introduced a round mould with a central sleeve, also called a “potica mould”, which made it possible to form a potica roll with a hole in the centre. When the potica mould was not in use, it ornamented the room, stored on a bowl rack.
A potica mould is made with the aid of a potter’s wheel. It is decorated with the traditional patterns of Komenda potters, consisting of dots and waves. It is covered with a transparent, luminous glaze that accentuates the colour tones and makes the surface smooth. The potters used variously coloured oxides to paint the decorations. The painted surface was glazed with lead glaze, which was prepared by adding lead to quartz sand, thereby lowering the melting point. The glazed mould was then fired in a ceramic kiln that at best reached over a thousand degrees.
Craft objects are often damaged during their daily use. Lead glazes protect the painting under the glaze from external influences but are susceptible to mechanical damage since the surface is easily scratched. In addition to mechanical damage, such as abrasions, scratches and cracks, surface impurities, grease stains and staining of the ceramic body are most commonly present on ceramic objects. Especially in areas where the mould is not glazed or there are cracks in the glaze, stains are difficult to remove. The ceramic body becomes stained when a liquid substance is transferred to the porous substrate by capillary action, thus darkening the surface. Staining can also be caused by fluid retention inside the mould, either because the liquids are themselves coloured or because they change colour due to a chemical reaction with the substrate. However, it can also occur due to subsequent fluid breakdown, such as by oxidation and the yellowing of oil or grease, which, through repeated heating and cooling cycles, penetrate deeper into the pores of the ceramic body and become irreversible over time. Fat further stresses defects, and cracks and scratches become more pronounced. The presence of surface impurities can disguise information about the object and obstruct further conservation and restoration procedures, such as consolidation of the ceramic body and paint layers, bonding fragments and completing missing parts. The removal of impurities and dirt is often therefore among the first conservation and restoration tasks on a ceramic object. A cleaning decision often involves a compromise among preserving information that includes valuable historical, scientific or technical evidence of the process of manufacture and use, preventing further deterioration of the item, the possibility of causing damage during the cleaning process itself and proper presentation of the item to the public.
