Sandra Dimitrijević

Konserviranje-restavriranje usnjenega kožuha

Moški kožuh

Druga polovica 19. stoletja Inventarna številka: 97

Material: strojena ovčja in kozja koža Dimenzije: 130 x 52 cm V Gorenjskem muzeju, tako kot v drugih muzejih, arhivih in knjižnicah po Sloveniji, hranimo velik del premične kulturne dediščine, katerih sestavni del je usnje ali katerikoli drug material, izdelan iz kože (krzno, irhovina, pergament). Spoznavanje materiala, iz katerega je izdelan predmet kulturne dediščine, je eden prvih korakov k reševanju kateregakoli predmeta. Usnje je material, iz kože vretenčarjev (sesalca, plazilca, ptice, ribe ali dvoživke) pridobljen s posebnim postopkom ali z vrsto procesov, zaradi česar je v toplih vlažnih razmerah neprepusten. Posušeno usnje je običajno razmeroma prožno, lahko pa tudi trdo ali mehko, fleksibilno ali togo, trdno ali voljno, debelo ali tanko, odvisno od narave uporabljene kože in postopka predelave. V vseh obdobjih je bil cilj strojarjev izdelati izdelek s poljubno kombinacijo lastnosti, ki jih zahteva končni uporabnik. V osnovi je strojenje postopek predelave surove živalske kože s strojili v usnje. Glede na vrsto uporabljenega strojilnega sredstva ločimo naslednje važnejše načine strojenja: maščobno strojenje, rastlinsko strojenje in mineralno strojenje. Ko npr. kože jelena, gamsa ali srnjadi strojimo z uporabo ribjega olja kot strojila, dobimo semiš ali irhovino.

Vzroke za degradacijo posameznih vrst usnja lahko iščemo v različnih načinih predelave kože v usnje oz. v napakah, narejenih že med samo predelavo. Med pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na propadanje usnja, je voda oz. relativna vlaga. Usnju škodi izrazito visoka ali nizka relativna vlažnost zraka. Še bolj škodljiva so lahko pogosta nihanja vlage, ki jo vsebuje usnje. Če je vlage v usnju premalo, pride do izsušitve, kar lahko v skrajnjih primerih povzroči krčenje, deformacije, razpoke in luščenje usnja. Dlje trajajoča visoka relativna vlažnost lahko povzroči razvoj mikroorganizmov, kot so glive in razne bakterije, zaradi česar se usnje razbarva ali na krznu odpadejo dlake. Velika težava etnoloških usnjenih muzealij, ki imajo dele iz krzna, perja ali las, so insekti, kot so preprogarski hrošč in suknjarski molj.

Kožuh z inventarno številko 97, ki izhaja iz druge polovice 19. stoletja, hranijo v Finžgarjevi rojstni hiši v Doslovčah. Kožuh je verjetno edini ohranjeni obrtniški izdelek pisateljevega očeta. Gre za dolg moški kožuh rjave barve z belo in s črno dlako na notranji strani. Večji del kožuha je izdelan iz strojenih ovčjih kož, medtem ko so ovratnik, robovi, zavihki rokavov in žepov verjetno iz kozjih. Ovčje kože so bile verjetno mineralno strojene z uporabo galuna. Kroj je okrasno

poudarjen s skromno vezeno obrobo z belo in rdečo nitjo. Okoli žepov sta prišita ozka usnjena trakova v črni in beli barvi. Na hrbtni strani je prišit okras iz raznobarvnih koščkov usnja z motivom cvetlične vejice s tremi različnimi stiliziranimi cvetovi in z dvema listoma.

Pregled predmeta in situ je pokazal aktivno okužbo z molji, zato smo predmet nemudoma pripeljali v delavnico in ga sprva samo dezinsekticirali; uporabili smo postopek dezinsekcije z globokim zmrzovanjem. Nadaljnji pregled predmeta je pokazal obseg poškodb zaradi moljev. Večina krznenega dela kožuha na robovih, ovratniku, zavihkih rokavov in žepov je odpadla, medtem ko je bila dlaka v notranjem delu kožuha dokaj ohranjena. Celoten kožuh je bil umazan in zaprašen. Zaradi hranjenja v neprimernih razmerah je bilo usnje ponekod trdo in neprožno, zato so na določenih mestih nastale razpoke. Prav tako so bile vidne posledice nekdanje uporabe predmeta. Na komolcih je tako prišlo do raztrganin, obrobe so bile oguljene, kožuh je bil na več mestih pretrgan in nato ponovno zašit. Barva kožuha je obledela in je ponekod dajala videz izpranosti. To je običajna težava galunskega usnja, ki je v osnovi bele barve, nato pa je naknadno barvan z barvili. Če je takšno usnje uporabljeno kot sestavni del oblačila

Raztrganine na ramenskem delu, ki so bile ponovno zašite

Prednja stran kožuha pred konservatorsko-restavratorskim posegom Zadnja stran kožuha pred konservatorskorestavratorskim posegom

Poškodbe zaradi nekdanje uporabe

in izpostavljeno dežju, se barva sčasoma izpere. Inventarna številka je bila v preteklosti vpraskana v notranjo, gladko stran ovratnika, s čimer je bila povzročena nepopravljiva škoda.

Po strokovnem posvetu z Marto Kissne Bendefy, višjo konservatorko v Madžarskem narodnem muzeju in strokovnjakinjo za usnje, smo na predmetu najprej izvedli postopek suhega čiščenja površinske umazanije in prahu. Notranjo stran kožuha smo dodatno očistili s pivnanjem z vlažnim vpojnim papirjem in gobico. Sledila sta odstranjevanje starih popravil, ki niso bila več funkcionalna, in lokalno mehčanje deformiranih delov kožuha z vlaženjem v komori. Za lepljenje raztrganin in dopolnjevanje manjkajočih delov smo uporabili japonski papir ali originalu podobno usnje in škrobno lepilo. Obrobo raztrganine oziroma manjkajočega dela je treba zaradi boljšega oprijema podpornega materiala pred lepljenjem ustrezno pripraviti. Zlasti kompleksna problema pri usnjenih predmetih s krznom sta odpadanje in izguba dlake zaradi poškodb, ki jih povzročijo molji. Eno od takšnih poškodb smo skušali poskusno sanirati z lepljenjem novih skupkov dlak na manjkajoči del. Odpadanja dlak sicer ni mogoče ustaviti, lahko pa na ta način poskušamo omiliti okrnjeni estetski videz kožuha. Nekateri konservatorji dodajo usnjenim predmetom še zadnjo plast prozornega laka. Ta naj bi povečal zaščito barvnih slojev in nasitil samo barvo, s čimer bi morebitni vzorec na usnju prišel še bolj do izraza. Prav tako daje usnjeni površini želeni enotni sijaj. V ta namen so bile že preizkušene tudi uporabe naravnih in akrilnih smol. Če je predmet predviden za statično razstavljanje v muzejskih prostorih, je to redko potrebno. Običajno zadostuje samo končna obdelava z mikrokristaličnim voskom. Zanj smo se odločili tudi pri kožuhu; renesančni mikrokristalični vosek smo po njegovi celotni površini lica nežno nanesli s pomočjo mehke krtače.

Muzejske predmete, katerih sestavni del sta usnje in krzno, shranjujemo v hladnih, temnih in dobro zračenih prostorih z 45- do 55-odstotno relativno vlago. Predmete pred prahom zaščitimo tako, da jih položimo v zaprto škatlo ali po-

Dopolnjevanje manjkajočega dela z japonskim papirjem

Dopolnjevanje manjkajočega dela z usnjem v enaki barvi

Raztrganina na hrbtnem delu kožuha

krijemo s paropropustno prevleko. Pomembni so tudi podporni elementi, zlasti za težje kože in krzna. Težke krznene plašče je najbolje shranjevati položene ali na primernem podpornem sredstvu, kot je recimo obložena lutka. Pri pakiranju predmetov in njihovem transportu je priporočljiva uporaba arhivskih brezkislinskih škatel. Prostore, v katerih hranimo usnjene predmete, je zaradi možne okužbe z insekti treba redno preverjati.

Priprava raztrganine z notranje strani kožuha

Podlepljanje raztrganine z japonskim papirjem

Sušenje zalepljene raztrganine

Detajl hrbtnega dela po lepljenju raztrganine

Prednja stran kožuha po konservatorskorestavratorskem posegu Zadnja stran kožuha po konservatorskorestavratorskem posegu

Literatura in viri

Doyal, Sherry , Kite, Marion: Ethnographic leather and skin products. V: Conservation of leather and related materials. Burlington: Butterworth-Heinemann, 2006, str. 184–190. Gantar, Anton: Tehnologija usnja. 1 del.

Ljubljana: PIS za usnjarsko in usnjarsko predelovalno stroko, 1984. Kite, Marion, Thomson, Roy: Conservation of

Leather and related materials. Burlington: Butterworth-Heinemann, 2006. Vodopivec, Jedert: Usnje, pergament. V: Priročnik, Muzejska konzervatorska in restavratorska dejavnost. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije; http://www.sms-muzeji.si/ckfinder/userfiles/files/udatoteke/ publikacija/netpdf/2-7.pdf (20. 4. 2020).

Sandra Dimitrijević

Conservation and restoration of a leather coat

Male leather coat, second half of the 19th century

Inventory number: 97

Material: tanned sheep and goat skin

Dimensions: 130 x 52 cm

The coat with inventory number 97, dating from the second half of the 19th century, is kept in Finžgar’s birthplace in Doslovče. The coat is probably the only preserved artisan product made by the writer’s father. It is a long man’s coat of brown leather, with white and black fur on the inside. Most of the coat is made of tanned sheepskin, while the collar, edges, sleeves and pockets are probably made of goatskin. The tailoring is ornately accented, with a modestly embroidered border in white and red thread. Narrow black and white leather strips are sewn around the pockets. On the back is a sewn decoration of multi-coloured pieces of leather with a floral sprig motif, with three different stylized flowers and two leaves.

Examination of the object in situ revealed active moth infestation, so we immediately brought the item to the workshop and initially only disinfested it; we used a deep freezing disinfestation process. Further examination of the item revealed the extent of the damage caused by the moths. Most of the fur part of the coat on the edges, collar, sleeves and pockets had fallen out, while the fur on the inner part of the coat was fairly well preserved. The whole coat was dirty and dusty. Storing it in unsuitable conditions had made the leather hard and brittle in some areas, causing cracks in certain places. The effects of the former use of the item were also evident. There were tears on the elbows, the edges were worn out, and the coat had been torn in several places and then resewn.

After expert consultation with Marta Kissne Bendefy, senior conservator at the Hungarian National Museum and a leather expert, we first performed a dry cleaning process for surface dirt and dust. The inside of the coat was further cleaned by blotting using damp absorbent paper and a sponge. This was followed by the removal of old repairs that were no longer functional and local softening of the deformed parts of the coat by humidification in a chamber. We used Japanese paper or leather similar to the original and a starch adhesive to glue the tears and supplement the missing parts. The torn edges or missing parts had to be properly prepared for better adhesion of the support material before bonding. Fur having fallen out and fur loss due to damage by moths are particularly complex problems with leather items with fur. We tried experimentally to renovate one of these damaged areas by gluing new pieces of fur to the missing part. Fur loss cannot actually be stopped but in this way we could try to mitigate the reduced aesthetic appearance of the coat.