11 minute read
Anamarija Dimovska, Sandra Dimitrijević, mag. Irena Jeras Dimovska
Advertisement
Mestna hiša v mestnem središču Kranja (Fototeka Gorenjskega muzeja)
Prvi znani začetki konserviranja in restavriranja likovne dediščine na slovenskih tleh segajo v leto 1393. Ti posegi so bili namenjeni predvsem posodabljanju umetnin in so se večinoma prilagajali takratnemu času in okusu.
Temelje sodobnega znanstvenega restavratorstva sta v Sloveniji postavila konservatorja France Stele, ki ga je leta 1913 avstrijska centralna komisija imenovala za deželnega konservatorja za Kranjsko, in slikar in restavrator Matej Sternen, ki je bil eden najsposobnejših restavratorjev v Avstriji.
Večji prelom v konservatorsko-restavratorski dejavnosti je prineslo obdobje po drugi svetovni vojni. Leta 1950 je bil pod okriljem Zavoda za varstvo spomenikov LRS ustanovljen restavratorski oddelek. Njegovo vodstvo je leta 1951 prevzel Mirko Šubic, ki je konservatorsko-restavratorsko specializacijo opravil na Dunaju in v Bruslju. V njegovih delavnicah za restavriranje slik in plastik so restavrirali najpomembnejše umetnine. Leta 1954 je bil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ustanovljen specialistični podiplomski študij za konserviranje in restavriranje. Leta 1961 so se pri okrajih organizirali regionalni zavodi, pozneje območne enote Zavoda za varstvo spomenikov, v katerih so začele delovati restavratorske delavnice. Leta 1996 je bil na Akademiji za likovno umetnost ustanovljen samostojni oddelek za restavratorstvo z univerzitetnim dodiplomskim in podiplomskim študijskim programom, ki se od leta 2009 izvaja v obliki bolonjskega sistema študija.
Restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja
Restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja ima dolgoletno tradicijo. Muzej je že štiri leta po svoji ustanovitvi (1953), to je leta 1957, na prvo delovno mesto restavratorja sprejel mag. Boris Sajovica, akademskega kiparja in restavratorja specialista. V muzeju je delal do upokojitve konec leta 1991. Po svoji osnovni izobrazbi je bil kipar, zato se je ukvarjal tudi z izdelovanjem kopij, replik tako fresk kot lesenih plastik.
Po pregledu delovnih nalog vidimo, da se niso bistveno razlikovale od današnjih. Restavrator je bil najprej vključen v dejavnosti Okrajne spomeniške komisije in
pozneje Zavoda za spomeniško varstvo, kjer je sodeloval pri odkrivanju in restavriranju srednjeveškega stenskega slikarstva na Gorenjskem. Na terenu je vodil in izvrševal strokovna dela pri odkrivanju, restavriranju in konserviranju zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih predmetov in objektov. V začetnem obdobju je poklic restavratorja obsegal konserviranje-restavriranje tako nepremične kot premične kulturne dediščine. Do sprememb je prišlo že med službovanjem Borisa Sajovica; po letu 1962 v dokumentaciji ni zapisov o delu na terenu.
V vmesnem času so s spremembo zakonodaje muzeji postali varuhi premične dediščine, zavodi za varstvo kulturne dediščine pa varuhi nepremične dediščine.
Od leta 1992 to delovno mesto zaseda mag. Irena Jeras Dimovska, ki konservira-restavrira slike in polikromirano plastiko. Njeno delovanje se je razširilo predvsem na področje konserviranja-restavriranja poslikanega pohištva.
Leta 2013 je za konserviranje in restavriranje poslikanega pohištva, predstavljenega na razstavi Poslikano kmečko pohištvo na Gorenjskem, prejela stanovsko nagrado Priznanje Mirka Šubica, leta 2019 pa Veliko Prešernovo plaketo mesta Kranj za svoj prispevek v restavratorstvu, likovnem ustvarjanju in popularizaciji likovne dejavnosti mesta Kranj.
Konservatorski oddelek Gorenjskega muzeja
Leta 1964 je bila zaradi rastoče etnografske, kulturnozgodovinske, arheološke in zgodovinske dejavnosti za ukvarjanje s premično kulturno dediščino ustanovljena samostojna konservatorska delavnica.
Prvi zaposleni, ki so od leta 1970 poleg restavratorja neposredno posegali v muzejske predmete, so bili do leta 1977 preparatorji Marjan Sajovic, Vinko Blaj, Tone Hafner in Zdenka Kramar. Takrat je delovno mesto konservatorke prevzela Marjanca Jeglič Ambrožič, ki je v muzeju kot višja konservatorka-restavratorka delovala do leta 2016, in to predvsem pri konserviranju kulturnozgodovinskih predmetov, kot so predmeti umetne obrti, etnološki predmeti, predmeti novejše zgodovine. Med njenim delovanjem so bili uspešno izvedeni projekti ureditve in posodobitve depojskih prostorov Gorenjskega muzeja. Leta 2008 je prejela stanovsko nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo v konservatorsko-restavratorski stroki.
Zaradi vse večjega širjenja muzejske zbirke je muzej leta 1999 zaposlil Franca Jelenca, ki je na delovnem mestu konservatorski strokovni sodelavec ostal vse do leta 2008. Leta 2009 so zaradi potreb po konserviranju in restavriranju arheološkega gradiva zaposlili Zdenko Kramar, samostojno muzejsko konservatorsko-restavratorsko tehnico; delovala je do leta 2017.
Za konservatorsko delavnico je bilo prelomno leto 1990, ko je Gorenjski muzej pridobil nove prostore in jih prenovil v sodobno konservatorsko delavnico. Pozneje so delavnico v sklopu projekta opremljanja konservatorsko-restavrator-
Restavrator specialist mag. Boris Sajovic (Fototeka Gorenjskega muzeja)
Rossova hiša (Fototeka Gorenjskega muzeja)
Kabinetni prostori konservatorske delavnice na Tavčarjevi 43 v Kranju (Arhiv Gorenjskega muzeja)
skih delavnic po Sloveniji, ki je potekalo pod okriljem Ministrstva za kulturo, tudi ustrezno opremili.
Restavratorska delavnica je imela svoje prve prostore v Rossovi hiši, ki je stala na mestu današnje Creine, nato se je selila v Prešernovo hišo, kjer je imela svoje prostore tudi konservatorska delavnica. Obe delavnici sta se nato selili v prostore Mestne hiše in nazadnje na Tavčarjevo 43, kjer so še danes prostori konservatorske delavnice, medtem ko se je restavratorska delavnica leta 1993 selila v prostore Krajevne skupnosti Center ter leta 1999 na Zlato polje, v prostore nekdanjega dijaškega doma.
Danes obe delavnici delujeta pod enotnim nazivom Konservatorsko-restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja s sedežem na dveh različnih lokacijah. Leta 2015 se je v njem zaposlila konservatorka-restavratorka Sandra Dimitrijević, ki opravlja konservatorsko-restavratorske posege na predmetih iz tekstila in usnja ter na predmetih uporabne umetnosti iz sestavljenih materialov, leta 2017 pa konservatorka-restavratorka Anamarija Dimovska, ki konservira in restavrira predmete iz keramike in stekla ter arheološke predmete.
Dela in naloge konservatorjev-restavratorjev poleg konserviranja-restavriranja in dokumentiranja predmetov premične dediščine obsegajo tudi strokovno svetovanje, izobraževanje javnosti in skrb za preventivno konservacijo, ki je namenjena tudi lastnikom in skrbnikom dediščine, ter skrb za razstavne in depojske prostore.
Višja konservatorka-restavratorka Marjanca Ambrožič Jeglič (Arhiv Gorenjskega muzeja)
Franc Jelenc, konservatorski strokovni sodelavec (Foto: Marjanca Ambrožič Jeglič)
Delo restavratorjev in konservatorjev sodi med zdravstveno najbolj ogrožena dela. Na delovnem mestu restavratorjev in konservatorjev se pojavljajo predvsem ergonomske obremenitve in obremenjenosti, kemijski, fizikalni in biološki dejavniki tveganja. Nekatera dela se lahko varno opravljajo v le za to primernih digestorijih, zato morajo biti delovna mesta opremljena zlasti z odsesovalnimi sistemi. Pri dolgotrajni izpostavljenosti so obremenitve in obremenjenosti restavratorjev in konservatorjev pomemben dejavnik tveganja za razvoj kroničnih bolezni, zaradi izpostavljenosti težkim kovinam, alergenom, visokim koncentracijam organskih topil in drugemu pa niso izključene tudi nekatere akutne bolezni.
Konservatorsko-restavratorska metodologija dela se prilagaja ohranjenosti predmeta. Globalizacija, tehnološki razvoj in širjenje zavedanja človeka o nevarnosti in toksičnosti snovi, s katerimi se dnevno srečujemo, so prispevali k znanstvenemu pristopu tudi na konservatorsko-restavratorskem področju. Kemijske raziskave so potekale na podlagi sistematičnega raziskovanja vplivov delovanja topil, barv, lakov, utrjevalnih sredstev in fungicidnih sredstev tako na eksponate, v katere te materiale vnašamo, kot na ljudi, ki so tem snovem izpostavljeni, z njimi rokujejo, jih vnašajo v eksponate ali z njimi sobivajo. Zato je prišlo do sprememb v uporabi novih materialov za izvajanje restavratorsko-konservatorskih postopkov.
Zdenka Kramar, samostojna muzejska konservatorska-restavratorska tehnica (Foto: Jelena Justin)
Konservatorska-restavratorska svetnica mag. Irena Jeras Dimovska (Foto: Vida Dimovska)
Konservatorka-restavratorka Sandra Dimitrijević (Foto: Tara Dimitrijević)
Konservatorka-restavratorka Anamarija Dimovska (Foto: Antonija Jozić)
Depoji Gorenjskega muzeja
V muzejskih zbirkah hranimo številne predmete, od katerih jih javnosti na razstavah predstavimo le manjši delež. Večino predmetov hranimo v muzejskih depojih, kjer je muzejsko gradivo sistematično urejeno. Depojski prostori Gorenjskega muzeja so se v zgodovini selili skupaj z muzejem.
Prve večje prostore za namen hranjenja muzealij je v osemdesetih letih muzej pridobil od Mestne občine Kranj, in sicer v nekdanji šoli v samostanu v Adergasu. V devetdesetih letih so Gorenjski muzej doletele precejšne spremembe in novosti na različnih področjih. Leta 1998 je muzej pridobil okrog 120 m2 depojev, namenjenih umetnostnozgodovinski zbirki, v stanovanjski zgradbi na Kidričevi cesti na Zlatem polju. Hkrati je moral muzej iskati nove možnosti za depojske prostore, ki so bili po sili razmer urejeni na več različnih lokacijah.
Zaradi denacionalizacije spomladi 1999 so se eksponati iz samostana v Adergasu ponovno selili, in sicer najprej na začasno lokacijo v skladišče in od tam v prenovljene prostore na Gubčevi cesti v Kranju. Na okrog 200 m2 prostorov so se takrat za del gradiva uredili bolj pregledni in laže dostopni depoji (približno 2.000 eksponatov in 780 grobnih celot).
Leta 2003 se je sistem meritve relativne vlage in temperature vzpostavil predvsem v razstavnih prostorih, depojih in tudi konservatorsko-restavratorskih delavnicah; sistem ponovno potrebuje posodobitev. Do druge večje selitve je prišlo leta 2009. Iz prostorov v stolpu Pungart, kjer so bili deponirani najobčutljivejši eksponati etnološke zbirke iz stekla, keramike in protja ter sodarski izdelki, so te preselili v depojske prostore na Savski cesti, ki jih je muzej leta 2007 pridobil od Mestne občine Kranj.
Depo na Gubčevi cesti v Kranju
Depo za umetnostnozgodovinsko zbirko
V projektu z naslovom Zmanjševanje tveganj za dediščino – Ocena tveganj za muzejske depoje, ki ga je Skupnost muzejev Slovenije organizirala v sodelovanju z ICOM Slovenija, je bil Gorenjski muzej leta 2016 izbran za sodelovanje in udeležbo na interaktivnih delavnicah, predavanjih, pri timskem delu in izdelavi konkretne ocene tveganj za zbirke ali depo. To izkušnjo in metodo smo preizkusili na primeru preureditve in reorganizacije tekstilnega depoja v Mestni hiši. Zadnja selitev iz neustreznih najetih depojskih prostorov s Sejmišča v Kranju na Savsko cesto je bila izvedena leta 2018.
Gorenjski muzej danes hrani 74.038 inventarnih enot muzealij. Razstavljenega je približno 10 odstotkov zbranega gradiva. Največja težava je, da muzejske predmete hranimo na različnih lokacijah in v prostorih, ki za to niso primerni. Dokončno rešitev problematike depojev smo načrtovali v sklopu projekta Centra za premično kulturno dediščino Gorenjske na Savski cesti 34. Na približno 1500 m² velikih prostorih v nekdanji stavbi Triglav konfekcije bi bilo mogoče urediti sodoben muzejski depo, prilagojen hranjenju različnih vrst gradiva (kovini, lesu, keramiki, tekstilu, usnju …), z možnostjo namestitve naprav za uravnavanje vlažnosti in temperature in računalniškim sistemom za nadzor in upravljanje.
Ker se v kulturi in z njo povezani muzejski dejavnosti nenehno in sistematično varčuje, je stanje depojev v večini muzejev po Sloveniji daleč od evropskih standardov. Zbirke se nahajajo v dislociranih in večinoma najetih depojih, ki ne zagotavljajo optimalnih klimatskih razmer, varnosti in preglednosti, gradivo ni zaščiteno pred vsemi škodljivimi vplivi. Ker je na tak način raziskovalno delo oteženo, ostaja veliko število informacij, ki jih vsebujejo zbirke, žal neizkoriščenih.
Tekstilni depo v Mestni hiši v Kranju
Literatura in viri
Avguštin, Cene, Žontar Majda: 40 let Gorenjskega muzeja. V: 40 let Gorenjskega muzeja: 1953–1993. Kranj: Gorenjski muzej, 1993, str. 11–23 Rogelj, Monika: Petdeset let skrbi za dediščino preteklosti v službi prihodnosti.
V: 50 let Gorenjskega muzeja: Avguštinov zbornik. Kranj: Gorenjski muzej, 2003, str. 232–240. Dokumentacija Gorenjskega muzeja Klančar, Anita idr.: Razvoj organiziranega konserviranja in restavriranja; https:// www.academia.edu/29457421/Razvoj_organiziranega_konserviranja_in_restavriranja_Kav%C4%8Di%C4%8D_Gosar_Hirci_Kambi%C4%8D_%C5%BDbona.... doc?email_work_card=view-paper (20. 4. 2020).
Anamarija Dimovska, Sandra Dimitrijević, Irena Jeras Dimovska, M.A.
Restoration Department of Gorenjska Museum
The Restoration Department of Gorenjska Museum has a long tradition. Already four years after the museum’s foundation (1953), i.e., in 1957, the museum appointed Boris Sajovic, M.A., an academically trained sculptor and restoration specialist, to the first post of restorer. He worked at the museum until his retirement at the end of 1991. He was trained sculptor, so he also dealt with making copies, replicas of both murals and wooden plastics. He led and carried out professional work in discovering, restoring and conserving historical and art history items and objects on the field.
Since 1992, this post has been held by Irena Jeras Dimovska, M.A., who conserves and restores paintings and polychrome plastics. Her activities mainly cover the field of conservation-restoration of painted furniture.
Conservation Department of Gorenjska Museum
In 1964, an independent conservation workshop was set up to deal with movable cultural heritage, because of the growing ethnographic, cultural, archaeological and historical activities.
The first employees who dealt directly with museum objects in the 1970’s were the restorers Marjan Sajovic, Vinko Blaj, Tone Hafner and Zdenka Kramar, until 1977. At that time, Marjanca Jeglič Ambrožič took over the post of conservator, working at the museum as senior conservator until 2016, mainly in the conservation of cultural-historical objects, such as craft and ethnological objects and items of recent history.
Due to the ever-greater enlargement of the museum collections, in 1999 the museum hired Franco Jelenc, who remained the conservation expert associate until 2008. In 2009, Zdenka Kramar, an independent museum conservation and restoration technician, was employed to conserve and restore archaeological material; she worked until 2017.
The restoration workshop had its first premises in Ross House, which stood on the site of the present Creina Hotel, and then moved to Prešeren House, where there was also a conservation workshop. Both workshops then moved to premises in the Town Hall and, finally, to Tavčarjeva 43, where the conservation workshop is still located, while the restoration workshop in 1993 moved to the Local Community Centrepremises and in 1999 to Zlato polje, into the premises of the former student hostel.
Today, the two workshops operate under the single name of the Conservation and Restoration Department of Gorenjska Museum, based at two different locations. In 2015, Sandra Dimitrijevic was employed as conservator, who performs conservation and restoration work on textiles and leather, as well as in functional arts from composite materials, and in 2017, Anamarija Dimovska was employed as conservator, who conserves and restores ceramic and glass items and archaeological objects.
