Anamarija Dimovska, Sandra Dimitrijević, mag. Irena Jeras Dimovska
Razvoj konservatorsko-restavratorskega oddelka Gorenjskega muzeja Razvoj konservatorsko-restavratorske stroke v Sloveniji Prvi znani začetki konserviranja in restavriranja likovne dediščine na slovenskih tleh segajo v leto 1393. Ti posegi so bili namenjeni predvsem posodabljanju umetnin in so se večinoma prilagajali takratnemu času in okusu. Temelje sodobnega znanstvenega restavratorstva sta v Sloveniji postavila konservatorja France Stele, ki ga je leta 1913 avstrijska centralna komisija imenovala za deželnega konservatorja za Kranjsko, in slikar in restavrator Matej Sternen, ki je bil eden najsposobnejših restavratorjev v Avstriji. Večji prelom v konservatorsko-restavratorski dejavnosti je prineslo obdobje po drugi svetovni vojni. Leta 1950 je bil pod okriljem Zavoda za varstvo spomenikov LRS ustanovljen restavratorski oddelek. Njegovo vodstvo je leta 1951 prevzel Mirko Šubic, ki je konservatorsko-restavratorsko specializacijo opravil na Dunaju in v Bruslju. V njegovih delavnicah za restavriranje slik in plastik so restavrirali najpomembnejše umetnine. Leta 1954 je bil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ustanovljen specialistični podiplomski študij za konserviranje in restavriranje. Leta 1961 so se pri okrajih organizirali regionalni zavodi, pozneje območne enote Zavoda za varstvo spomenikov, v katerih so začele delovati restavratorske delavnice. Leta 1996 je bil na Akademiji za likovno umetnost ustanovljen samostojni oddelek za restavratorstvo z univerzitetnim dodiplomskim in podiplomskim študijskim programom, ki se od leta 2009 izvaja v obliki bolonjskega sistema študija.
Restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja
Mestna hiša v mestnem središču Kranja (Fototeka Gorenjskega muzeja)
Restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja ima dolgoletno tradicijo. Muzej je že štiri leta po svoji ustanovitvi (1953), to je leta 1957, na prvo delovno mesto restavratorja sprejel mag. Boris Sajovica, akademskega kiparja in restavratorja specialista. V muzeju je delal do upokojitve konec leta 1991. Po svoji osnovni izobrazbi je bil kipar, zato se je ukvarjal tudi z izdelovanjem kopij, replik tako fresk kot lesenih plastik. Po pregledu delovnih nalog vidimo, da se niso bistveno razlikovale od današnjih. Restavrator je bil najprej vključen v dejavnosti Okrajne spomeniške komisije in
9
