Mag. Irena Jeras Dimovska

Križani z Velega polja

Križani

E 3754

Avtor: neznan

Tehnika: olje, les Dimenzije: 83 x 47 x 18 cm

Nekaj o zgodbi predmeta pred prihodom v muzej in po njem

Iz muzejske dokumentacije je razvidno, da je torzo lesene plastike našel župnik Pavel Uršič iz Srednje vasi ter ga leta 1990 podaril Planšarskemu muzeju v Stari Fužini. Znamenje so uničili po drugi svetovni vojni, zato je bil zelo poškodovan. Torzu oz. trupu Križanega v izmeri 60 x 20 x 15 cm je manjkala leva roka, desni roki so manjkali štirje prsti, obe nogi do kolen ter dve tretjini lobanjskega dela glave z lasmi in delom vratu. Tako poškodovan eksponat je pridobil inventarno številko E 3754 in kot tak obogatil obstoječo stalno razstavo. Lesena plastika je bila datirana v 18. stoletje. Ob njem je bila razstavljena tudi fotografija iz leta 1924. Fotografski posnetek prikazuje majerje (planšarje) in sirarje z Velega polja po nedeljski maši. S fotografije je razvidno, da je bilo razpelo s Križanim del oltarja. Pozneje smo ugotovili, da je podoba Križanega na fotografiji zrcalna podoba originala, zato sklepamo, da je prišlo do napake pri razvijanju oz. reproduciranju negativa.

Razpelo

Specifični krščanski simboli so se že med 1. in 2. stoletjem začeli sporadično pojavljati kot skriti simboli na drugih predmetih, v zgodnjem srednjem veku pa so začeli na križih prikazovati figure.

Razpelo predstavlja križ s podobo Kristusa. Simbolika križa se je v zgodovini spreminjala. V začetni fazi je bil predvsem simbol mučenja, trpljenja in ponižanja, pozneje pa se je pod vplivom krščanstva in vladavino Konstantina Velikega uveljavil kot simbol krščanstva. Večja lesena razpela so najpogosteje postavljena na javnih krajih. Križ kot nosilec korpusa je navadno preprost. Osnovna elementa sta vodoravna in navpična gred, ki ima ob vznožju oporo za noge in na vrhu ploščo z imenom in s krivdo obsojenega. Večinoma je zavarovan s streho. Zaradi izpostavljenosti različnim klimatskim vplivom razpela običajno ne dosegajo visoke starosti. V poznejših obdobjih so jih obnavljali in posodabljali predvsem s slikarskimi posegi. Pod plastmi teh prenov se le redko ohrani avtentična poslikava. Dobra stran večkratnih premazov je boljša nepropustnost škodljivih dejavnikov iz okolja, kar daje lesu večjo zaščito, vendar pa prav debelejši barvni sloj pod dolgotrajnimi, različnimi vremenskimi vplivi začne hitreje pokati in se luščiti, kar lahko privede ne samo do poškodb barvnih slojev, temveč tudi njenega nosilca, tj. lesne podlage.

Prvotno stanje Detajl obraza

Konservatorsko-restavratorski postopki

Med konservatorsko-restavratorskimi postopki je bilo ugotovljeno, da je bila večina prvotne originalne poslikave ohranjena na hrbtni strani plastike. Poznejša, bolj natančna opažanja pa so poleg umazanije pokazala še poškodbe lesa v okolici zarjavelih žičnikov na hrbtnem delu obraza in levi roki ter manjše mehanske poškodbe na telesu plastike.

Pred začetkom konserviranja-restavriranja se mi je postavilo vprašanje, do kakšne mere eksponat restavrirati. Možnost popolne rekonstrukcije Križanega sem zavrnila iz preprostega razloga. Podatkov o obliki manjkajočih nog in rok ni bilo. Obstoječa fotografija pa je tako majhna, da se s povečavo izgubi vidljivost predmeta. Zato je bil glavni cilj konservatosko-restavratorskih posegov predvsem pritrditev obstoječe roke in obraznega dela v smiselno zaokroženo celoto.

Začetek konservatorsko-restavratorskih postopkov temelji na temeljitem popisu obstoječega stanja eksponata, opremljenega s fotografskimi posnetki. Sledi iskanje ustreznega topila za odstranjevanje umazanije in prahu. Med samim postopkom je bilo ugotovljeno, da je bila plastika pri zadnjem posegu prebarvana z rumeno-zelenim odtenkom oljne barve, pod katero pa so se zlasti na hrbtnem, bolj zavarovanem predelu kazali še detajli originalne poslikave.

Večina prvotne poslikave je bila po pričakovanju bolje ohranjena na hrbtišču plastike, medtem ko je bil prednji del bolj izpostavljen dežju, snegu, mrazu, ledu, vročini, zaradi česar je bila poslikava večinoma uničena. Na teh delih so se ohranili samo manjši fragmenti originala. To se je zelo lepo videlo ob postopku odstranjevanja preslikave.

Ker je bil lesni temelj v dobrem stanju in dovolj trden, utrjevanje ni bilo potrebno. Zato sta bila naslednja postopka kitanje manjših poškodb ter namestitev roke in obraznega dela Kristusa. Zaradi stabilnosti originalnih delov je bila potrebna zapolnitev manjkajoče povezave roke z ramenskim sklepom ter dvo-

Hrbtna stran obraznega dela

Odstranjevanje laka in preslikav Odstranjevanje laka in preslikav na hrbtnem delu Detajl odstranjevanja preslikav na roki

Dopolnjevanje in oblikovanje manjkajočega dela

Grob nanos kita, pridobivanje volumna Oblikovanje in niveliranje dopolnjene površine z originalnim delom

tretjinskega obraznega dela s preostalo tretjino obraza, z vratnim delom in delom lobanje z lasiščem. Dopolnjevanje je potekalo postopoma. Uporabila sem Araldit SV 427 in HV 427. Večinoma se mešanica dvokomponentnega Araldita uporablja za manjše poškodbe. Sama sem se zanj odločila predvsem zaradi dobrega oprijema, najboljšega približka lesu ter podobnih lastnosti, ki jih ima les, to so: rezanje, glajenje in oblikovanje. Večja količina Aralditne mase je v začetni, pripravljalni fazi mehka, nestabilna, zato sem jo dodajala postopoma, po vsakokratni osušitvi prejšnjega nanosa. Ko sem dosegla zaželeni volumen, sem začela maso obdelovati, rezljati in oblikovati. Pri tem sem si pomagala z različnimi rezbarskimi orodji. Pri prenosu potez desne strani obraza na levo in logični povezavi telesne skeletne konstrukcije sem upoštevala študijsko obdelavo originala figure. Z isto mešanico sem kitala tudi manjše poškodbe lesa na boku, hrbtnem delu in nogah. Tudi draperijo prta okoli ledij sem samo povezala z manjkajočim in dopolnjenim delom vrvi, s katero je bil prt privezan, opasan okoli korpusa.

V naslednjih postopkih sem se držala klasičnih načinov gradnje podsnove, od klejnega premaza do večkratnih grundnih premazov z bolonjsko kredo. Sledili

Postopek grundiranja Izravnava grundirane površine z originalnim delom, detajl Izravnava grundirane površine z originalnim delom

Barvno retuširanje Večkratno zaporedje barvnih nanosov

so brušenje, glajenje in izravnava površine. Pripravljeno obdelano podlago sem premazala z lakom, ki ima v tem primeru dvojno funkcijo. Po eni strani ločuje nove barvne nanose od originalne poslikave, po drugi pa na novo pripravljeni podlagi preprečuje vpijanje nanesene barve v površino.

Eksponat sem z oljnimi barvami barvno retuširala v tehniki trateggio. Najprej sem podložila osnovni barvni premaz v svetlejšem tonu. Temu so sledile štirikratne večbarvne ponovitve z večplastno strukturo barvnih črtic, ki dajejo svež, zračen vizualni videz ter retušo nevsiljivo povežejo z originalom. Po osušitvi barvnega sloja je bila plastika lakirana še z Lukas lakom z UV zaščito. Končni rezultat so povečane dimenzije Križanega (83 x 47 x 18 cm).

Po konserviranju-restavriranju smo eksponat vrnili na stalno postavitev v Planšarski muzej.

Dodelava barvne retuše

Literatura

Balažič, Urška: Razpelo kot simbol manifestacije družbene moči rimskokatoliške cerkve v javnih šolah. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2012, 9–12. Društvo Slovenski staroverci; http//staroverci.si/kriz/ (14. 4. 2020). Jeras Dimovska, Irena: Gorenjski muzej:

Križani z Velega polja. Argo 52/1–2, 2009, 229–231. Knez, Darko: Od zore do mraka: Križi iz zbirke

Narodnega muzeja Slovenije. Ljubljana:

Narodni muzej Slovenije, 2010, 12–14. Vaupotič, Mojca P.: Lovreška znamenja; http//lovrenc.si/objava/150148 (14. 4. 2020).

Irena Jeras Dimovska, M.A. From torso to crucifix

Crucifixes

E 3754 Author: unknown Technique: oil, wood Dimensions: 83 x 47 x 18 cm

The statuette from a crucifix with inventory number E 3754, from the Alpine Dairy Museum in Bohinj, was exhibited in its damaged state for the whole time after its acquisition. A photo from 1924 was also shown next to it. The photograph shows alpine dairymen and cheese makers from Vele Polje after Sunday Mass. It is clear from the photograph that it was the crucifix of an Altar Crucifix. We later discovered that the image of the Crucifix in the photograph is a mirror image of the original, so it can be concluded that there was a mistake in the development or reproduction of the negatives. The wooden Baroque statuette was dated to the 18th century. The museum records say that the plaque had been destroyed after World War II. The torso of the wooden statuette was found by the parish priest Pavel Uršič from Srednja vas and donated in 1990 to the Alpine Dairy Museum. The torso or body of the crucified Christ, measuring 60 x 20 x 15 cm, was missing one arm and both legs up to the knees. After conservation and restoration procedures and the completion of the torso with the existing arm and with a third of the face, its size increased to 83 x 47 x 18 cm.

During the cleaning process, I found that the statuette had been repainted with a uniform yellow-green oil paint during the last intervention. Most of the primary original painting had only been preserved on the more protected part on the back of the statuette, while the weather-exposed front was very damaged. Only small fragments of the primary original painting remained. Subsequent more careful examination showed, in addition to dirt, damage to the wood in the vicinity of rusty wire on the back of the face and left arm, and minor mechanical damage to the body of the statuette.

Restoration treatment included cleaning or removal of impurities, followed by the removal of the later - the last - repainting, filling the damage, completing and shaping the missing parts with replacement of the arm and face, and applying a ground layer and basic colour coating. I laid the colour retouch in four different shades in the tratteggio technique. I first laid the basic colour coating in a lighter tone. This was followed by four multi-colour repeats with a multi-layered structure of coloured strips to give a fresh, airy visual impression and unobtrusively to connect the retouch to the original. After the paint layer had dried, I protected the statuette with a suitable varnish.

The main aim of the restoration and conservation treatment was primarily to attach the existing hand and part of the face to a meaningfully rounded whole.