Mag. Irena Jeras Dimovska
Križani z Velega polja Nekaj o zgodbi predmeta pred prihodom v muzej in po njem Iz muzejske dokumentacije je razvidno, da je torzo lesene plastike našel župnik Pavel Uršič iz Srednje vasi ter ga leta 1990 podaril Planšarskemu muzeju v Stari Fužini. Znamenje so uničili po drugi svetovni vojni, zato je bil zelo poškodovan. Torzu oz. trupu Križanega v izmeri 60 x 20 x 15 cm je manjkala leva roka, desni roki so manjkali štirje prsti, obe nogi do kolen ter dve tretjini lobanjskega dela glave z lasmi in delom vratu. Tako poškodovan eksponat je pridobil inventarno številko E 3754 in kot tak obogatil obstoječo stalno razstavo. Lesena plastika je bila datirana v 18. stoletje. Ob njem je bila razstavljena tudi fotografija iz leta 1924. Fotografski posnetek prikazuje majerje (planšarje) in sirarje z Velega polja po nedeljski maši. S fotografije je razvidno, da je bilo razpelo s Križanim del oltarja. Pozneje smo ugotovili, da je podoba Križanega na fotografiji zrcalna podoba originala, zato sklepamo, da je prišlo do napake pri razvijanju oz. reproduciranju negativa.
Razpelo Specifični krščanski simboli so se že med 1. in 2. stoletjem začeli sporadično pojavljati kot skriti simboli na drugih predmetih, v zgodnjem srednjem veku pa so začeli na križih prikazovati figure.
Križani E 3754 Avtor: neznan Tehnika: olje, les Dimenzije: 83 x 47 x 18 cm
Razpelo predstavlja križ s podobo Kristusa. Simbolika križa se je v zgodovini spreminjala. V začetni fazi je bil predvsem simbol mučenja, trpljenja in ponižanja, pozneje pa se je pod vplivom krščanstva in vladavino Konstantina Velikega uveljavil kot simbol krščanstva. Večja lesena razpela so najpogosteje postavljena na javnih krajih. Križ kot nosilec korpusa je navadno preprost. Osnovna elementa sta vodoravna in navpična gred, ki ima ob vznožju oporo za noge in na vrhu ploščo z imenom in s krivdo obsojenega. Večinoma je zavarovan s streho. Zaradi izpostavljenosti različnim klimatskim vplivom razpela običajno ne dosegajo visoke starosti. V poznejših obdobjih so jih obnavljali in posodabljali predvsem s slikarskimi posegi. Pod plastmi teh prenov se le redko ohrani avtentična poslikava. Dobra stran večkratnih premazov je boljša nepropustnost škodljivih dejavnikov iz okolja, kar daje lesu večjo zaščito, vendar pa prav debelejši barvni sloj pod dolgotrajnimi, različnimi vremenskimi vplivi začne hitreje pokati in se luščiti, kar lahko privede ne samo do poškodb barvnih slojev, temveč tudi njenega nosilca, tj. lesne podlage.
71
