Sandra Dimitrijević

Potovalna ura iz kulturnozgodovinske zbirke Gorenjskega muzeja

Potovalna ura Kienzle

ok. 1900

Inventarna številka: KZ 489

Material: ulita in stisnjena medenina, nikljana medenina, brunirano jeklo, steklo, les in lepenka Dimenzije: 15,50 x 13,20 cm Prve ure v kovinskih ohišjih so znane še iz 14. stoletja. O sorazmernem deležu ur v kovinskih ohišjih iz tega časa je, ker se skoraj niso ohranile, znanega zelo malo. Prenosne ure iz 17. in 18. stoletja so bile izdelane predvsem iz železa ali medenine in opremljene z ročaji na straneh ali vrhu ohišja. Medenina, ki je bila sorazmerno dragocena, je bila rezervirana za dražja ohišja. Rudarstvo kovinskih surovin v Evropi v srednjem veku je bilo skromno in primitivno. S pojavom miniranja in vodne črpalke je medenina postala cenejša od železa in se je njena uporaba v 17. in 18. stoletju po Evropi hitro širila.

Kovinske zlitine, ki so se uporabljale za izdelovanje ohišij ur, je včasih težko določiti. Večkrat so namreč uporabili tudi vse vrste ostankov odpadne kovine, ki so jo nato stalili in ponovno uporabili. Identifikacija kovinskih zlitin brez specializiranega laboratorija pri postopkih restavriranja in konserviranja ustvarja vrsto izzivov in težav. Te težave dopolnjuje dejstvo, da so številna kovinska ohišja ur pobarvana, patinirana, lakirana ali prekrita z drugimi kovinami. Eden od načinov za identifikacijo kovine je preučevanje njenih korozijskih produktov, seveda ob predpostavki, da jih je predmet oblikoval. Ti se tvorijo, ko kovina kemično reagira s svojim okoljem, običajno s kisikom ob prisotnosti vlage. Seveda sta za bolj zanesljivo in natančno identifikacijo kovinskih zlitin potrebni kemijska analiza ali naravoslovna metoda rentgenske fluorescenčne spektrometrije (XRF-EDS).

Potovalna namizna ura z ročajem je del večje kulturnozgodovinske zbirke ur Gorenjskega muzeja. Večino ur iz zbirke, predvsem stenskih in stoječih, je muzej pridobil v sedemdesetih letih 20. stoletja. Dokumentacija o tem ni ohranjena, vendar po pričevanju takratnih zaposlenih sklepamo, da so ure po izvoru verjetno del zapuščine t. i. Federalnega zbirnega centra, kamor se je stekala po drugi svetovni vojni odvzeta zasebna lastnina.

Uro je izdelala najstarejša nemška tovarna za proizvodnjo ur Kienzle. Konec 19. stoletja je podjetje z uvedbo »ameriškega sistema« s standardiziranimi sestavnimi deli začelo množično proizvodnjo cenovno dostopnih ur, kot so žepne ure, ročne ženske ure in potovalne ure. Oblikovna zasnova njihovih potovalnih ur je temeljila na francoskem slogu potovalnih ur iz zgodnjega 19. stoletja, vendar so se od teh močno razlikovale po kakovosti in izvedbi.

Potovalna ura pred konservatorskorestavratorskim posegom

Zadnja stran potovalne ure pred konservatorskorestavratorskim posegom

Ohišje potovalne ure z inventarno številko KZ 489 je iz ulite in stisnjene medenine, ki je ponekod nikljana. Stranici ohišja sta zastekljeni. Plošča okrog številčnice je okrašena z reliefno stiskanim vitičastim ornamentom. Dekoracija in material zaradi same izvedbe delujeta ceneno. Zastekljena številčnica je na lepenki zrisana z rimskimi številkami za ure in s črticami za minute. Posebnost ure je, da ima na dnu ohišja vgrajen glasbeni mehanizem, ki ga poznamo iz glasbenih skrinjic.

Ob prejemu je bila ura umazana in zaprašena. Deli glasbenega mehanizma in medeninasto ohišje so bili prekriti s korozijskimi produkti, predvsem nikljani del ohišja, ki se je zaradi tanke plasti le ponekod ohranil. Manjkalo je levo stransko stekelce, ki ga je verjetno poškodovala počena polžasta vzmet v mehanizmu. Na okvirju zaščitnega stekla številčnice so bili vidni ostanki prejšnjih popravil. Okvirček so na ohišje poskušali pritrditi s spajkanjem, a se spajka ni lepo zlila in je ostala grudičasta, stikov pa ni uspešno spojila.

Konservatorsko-restavratorski posegi so vključevali kemijsko odstranjevanje umazanije z belim špiritom (White spirit), mehansko odstranjevanje korozijskih produktov s kovinskih delov s fino žičnato krtačko na mikromotorju in s polirnimi sredstvi. Tudi ostanke spajkanja smo mehansko odstranili z brusnimi na-

Korozijski produkti na medeninasti plošči z ornamentom

Ostanki prejšnjih popravil — spajkanja

Poškodovana in umazana številčnica iz lepenke

stavki na mikromotorju. Manjkajoče stekelce smo nadomestili z novim, ki je po debelini ustrezalo ohranjenemu stekelcu na drugi stranici. Poškodovano vzmet mehanizma je popravil lokalni urar. Številčnico iz lepenke smo očistili z mehko radirko, steklene površine pa z mešanico demineralizirane vode in etanola. Na koncu smo ohišje ure zaščitili z renesančnim voskom.

Glasbeni mehanizem, prekrit s korozijo

Glavniček glasbenega mehanizma pred odstranjevanjem korozije

Glasbeni mehanizem po odstranjevanju korozije

Manjkajoče stransko stekelce smo nadomestili z novim

Potovalna ura po konservatorsko-restavratorskem posegu

Literatura in viri

Barnes, Nigel, Ilmonen, Karoliina: Clock cases: A practical Guide to their Construction, Restoration and Conservation. Wiltshire: Crowood, 2015, str. 168–175. Lozar Štamcar, Maja: Katalog ur iz zbirk Gorenjskega muzeja. V: Vzemi si čas. Kranj:

Gorenjski muzej, 2019, str. 70. Poštrak, Anja, Kalan, Barbara: Vzemi si čas.

Kranj: Gorenjski muzej, 2019, str. 8. Milič, Zoran: Baker, v: Priročnik, Muzejska konzervatorska in restavratorska dejavnost. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije; http://www.sms-muzeji.si/ckfinder/ userfiles/files/udatoteke/publikacija/ netpdf/3-1-2.pdf (15. 4. 2020). Nemeček, Nataša: Kovinski predmeti iz kulturnozgodovinskih zbirk. V: V dobrih rokah: 60 let Oddelka za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije. Ljubljana: Narodni muzej, 2018, str. 99.

Sandra Dimitrijević

Carriage clock from the cultural-historical collection of Gorenjska Museum

Carriage clock Kienzle, around 1900 Inventory number: KZ 489 Material: cast and pressed brass, nickel-plated brass, blued steel, glass, wood and cardboard Dimensions: 15.50 cm x 13.20 cm

The carriage clock with handle is part of the larger cultural and historical collection of clocks of Gorenjska Museum. Most of the clocks in the collection, mainly wall and standing clocks, were acquired by the museum in the 1970s. The documentation on this is not preserved but, according to the testimony of the employees at the time, it can be concluded that the clocks probably originated as part of the legacy of the Federal Collection Centre, through which private property confiscated after World War II flowed.

The clock was made by Kienzle, the oldest German clock factory. At the end of the 19th century, with the introduction of the “American system” with standardized individual components, the company began mass production of affordable clocks, such as pocket watches, women’s wrist watches and carriage clocks. The design of their carriage clocks was based on the early 19th-century French style carriage clocks, although they differed greatly from these in quality and execution.

The case of the carriage clock with inventory number KZ 489 is made of cast and pressed brass, which is nickel-plated in some places. The case has side glass panels. The plate around the dial is embellished with embossed tendril ornamentation. The decoration and materials looks cheaply due to the execution itself. The time is shown on the glazed cardboard dial with Roman numerals for hours and dashes for minutes. A particular feature of the clock is that it has a musical mechanism built into the bottom of the case, as is familiar from music boxes.

The clock was dirty and dusty when we received it. Parts of the musical mechanism and brass case were covered with corrosion products, especially the nickel-plated part of the case, which was only partially preserved due to the thin layer. The left side glass panel was missing and had probably been damaged by a broken spiral spring in the mechanism. Remains of previous repairs were visible on the frame of the dial. An attempt had been made to attach the frame to the case by soldering, but the solder did not blend nicely; it remained lumpy and the contacts were not successfully joined.

Conservation and restoration treatment included the chemical removal of dirt with white spirit, the mechanical removal of corrosion products from metal parts with a fine wire brush on a micromotor, and polishing agents. The soldering residues were also mechanically removed by grinding attachments on a micromotor. The missing glass panel was replaced with new glass, of the same thickness as the preserved glass panel on the other side. The damaged spring mechanism was repaired by a local watchmaker. The cardboard dial was cleaned with a soft eraser and the glass surfaces with a mixture of demineralized water and ethanol. Finally, the clock case was protected with Renaissance wax.