Sandra Dimitrijević
Potovalna ura iz kulturnozgodovinske zbirke Gorenjskega muzeja Prve ure v kovinskih ohišjih so znane še iz 14. stoletja. O sorazmernem deležu ur v kovinskih ohišjih iz tega časa je, ker se skoraj niso ohranile, znanega zelo malo. Prenosne ure iz 17. in 18. stoletja so bile izdelane predvsem iz železa ali medenine in opremljene z ročaji na straneh ali vrhu ohišja. Medenina, ki je bila sorazmerno dragocena, je bila rezervirana za dražja ohišja. Rudarstvo kovinskih surovin v Evropi v srednjem veku je bilo skromno in primitivno. S pojavom miniranja in vodne črpalke je medenina postala cenejša od železa in se je njena uporaba v 17. in 18. stoletju po Evropi hitro širila. Kovinske zlitine, ki so se uporabljale za izdelovanje ohišij ur, je včasih težko določiti. Večkrat so namreč uporabili tudi vse vrste ostankov odpadne kovine, ki so jo nato stalili in ponovno uporabili. Identifikacija kovinskih zlitin brez specializiranega laboratorija pri postopkih restavriranja in konserviranja ustvarja vrsto izzivov in težav. Te težave dopolnjuje dejstvo, da so številna kovinska ohišja ur pobarvana, patinirana, lakirana ali prekrita z drugimi kovinami. Eden od načinov za identifikacijo kovine je preučevanje njenih korozijskih produktov, seveda ob predpostavki, da jih je predmet oblikoval. Ti se tvorijo, ko kovina kemično reagira s svojim okoljem, običajno s kisikom ob prisotnosti vlage. Seveda sta za bolj zanesljivo in natančno identifikacijo kovinskih zlitin potrebni kemijska analiza ali naravoslovna metoda rentgenske fluorescenčne spektrometrije (XRF-EDS).
Potovalna ura Kienzle ok. 1900 Inventarna številka: KZ 489 Material: ulita in stisnjena medenina, nikljana medenina, brunirano jeklo, steklo, les in lepenka Dimenzije: 15,50 x 13,20 cm
Potovalna namizna ura z ročajem je del večje kulturnozgodovinske zbirke ur Gorenjskega muzeja. Večino ur iz zbirke, predvsem stenskih in stoječih, je muzej pridobil v sedemdesetih letih 20. stoletja. Dokumentacija o tem ni ohranjena, vendar po pričevanju takratnih zaposlenih sklepamo, da so ure po izvoru verjet no del zapuščine t. i. Federalnega zbirnega centra, kamor se je stekala po drugi svetovni vojni odvzeta zasebna lastnina. Uro je izdelala najstarejša nemška tovarna za proizvodnjo ur Kienzle. Konec 19. stoletja je podjetje z uvedbo »ameriškega sistema« s standardiziranimi sestavnimi deli začelo množično proizvodnjo cenovno dostopnih ur, kot so žepne ure, ročne ženske ure in potovalne ure. Oblikovna zasnova njihovih potovalnih ur je temeljila na francoskem slogu potovalnih ur iz zgodnjega 19. stoletja, vendar so se od teh močno razlikovale po kakovosti in izvedbi.
29
