Anamarija Dimovska
Konservatorsko-restavratorski posegi na potičnici
Razvoj potic je potekal vzporedno z razvojem prazničnih pogač in kolačev, ki so jih poznali tako kmetje kot tudi vrhnji družbeni sloji. Šele pred slabima dvema stoletjema so lončarji uveljavili okrogli lončeni pekač s središčnim tulcem, imenovan tudi »potičnica«, ki je omogočil oblikovanje potičnega zvitka z luknjo v sredini. Ko se potičnica ni uporabljala, je shranjena v skledniku krasila prostor. Potičnica je izdelana s pomočjo lončarskega vretena. Okrašena je s tradicionalnim vzorcem komendskih lončarjev, sestavljenim iz pik in valovnic. Prekrita je s prosojno, svetlečo glazuro, ki poudari barvne tone, površino pa naredi gladko. Za poslikavo okrasja so lončarji uporabljali različne barvne okside. Poslikano površino so glazirali s svinčeno glazuro, ki so jo pripravili tako, da so kremenovemu pesku dodajali svinec in mu s tem znižali temperaturo tališča. Glazirano posodo so nato žgali v keramični peči, ki je v najboljšem primeru dosegla preko tisoč stopinj.
Potičnica Začetek 20. stoletja Material in tehnika: glazirana lončenina Izdelava: okolica Komende Dimenzije: 36,5 x 11 cm
Predmeti umetne obrti imajo pogosto poškodbe, ki so nastale med njihovo vsakodnevno uporabo. Svinčene glazure ščitijo podglazurno poslikavo pred zunanjimi vplivi, vendar so občutljive na mehanske poškodbe, saj se površina zlahka opraska. Poleg mehanskih poškodb, kot so odkruški, odrgnine in razpoke, so na keramičnih predmetih najpogosteje prisotne površinske nečistoče, mastni madeži in obarvanost nosilca. Posebno na predelih, kjer posoda ni glazirana ali pa v razpokah glazure madeže težko odstranimo. Nosilec se obarva, ko se tekoča snov s kapilarnim delovanjem površine prenese v porozno podlago, s tem pa površina potemni. Obarvanost lahko povzroči tudi zadrževanje tekočine v notranjosti, bodisi zato, ker so obarvane same tekočine, bodisi ker zaradi kemične reakcije s podlago spremenijo barvo. Pojavi pa se lahko tudi zaradi poznejšega razkroja tekočine, kot npr. oksidacija in porumenelost olja ali maščobe, ki se s ponavljajočim ciklom segrevanja in ohlajanja vpijata še globlje v pore nosilca in postaneta s časom neodstranljiva. Maščoba napake še bolj poudari, razpoke in okruški postanejo izrazitejši. Prisotnost površinskih nečistoč lahko prekriva informacije o predmetu in ovira nadaljnje konservatorsko-restavratorske postopke, kot so utrjevanje nosilca in barvne plasti, lepljenje fragmentov ter dopolnjevanje manjkajočih delov. Zato je odstranjevanje nečistoč in umazanije pogosto med prvimi konservatorsko-restavratorskimi posegi na keramičnem predmetu. Odločitev o čiščenju pogosto vključuje kompromis med ohranjenimi
35
