16
Odgovori na vprašanja
Družina in Življenje
Že prej sva si težko vzela čas za zmenek, zdaj je pa to misija nemogoče Nekaj let sva člana zakonske skupine in imava štiri majhne otroke, od tega dva šolarja. Čeprav je življenje s štirimi otroki vedno pestro, je zdaj, ko je udarila korona, na trenutke postalo že skoraj neznosno. Pred korono sva si še uspela vzeti čas za zmenek in pogovor ter skrbeti, da je najin odnos ostajal živ. Zadnje mesece pa … Otroci naju potrebujejo 24 ur na dan. Premajhni so še, da bi jih pustila same za kakšno uro in šla na sprehod. Starih staršev v tem obdobju ne upava obremenjevati, da se ne bi okužili, varuška je iz druge občine … Zvečer je pa še policijska ura. Tudi sicer sva ob usklajevanju dela od doma, šolanja otrok in skrbi za gospodinjstvo tako utrujena, da zvečer samo padeva na kavč pred televizijo. Verjetno ni treba poudarjati, da kakšnih posebno globokih pogovorov ne zmoreva. Še za prepir nimava energije, čeprav je čez dan velikokrat napeto vzdušje, ko krmariva med najinimi obveznostmi in potrebami otrok. Občutek imam, da žena že drsi v depresijo, jaz pa sem na poti izgorelosti, ko vozim slalom med družino in službo, kjer so zahteve še vedno velike. Kako naj poskrbiva zase in za najin odnos? Rad bi tudi pomagal ženi, ki se ji meša od vseh skrbi, pa ne vem, kako. In ne bi rad, da bi naju ta preizkušnja čisto oddaljila. Tine
T
ine, kako domače nama zveni tvoj zapis o dogajanju v vajinem zakonu in družini v teh korona časih! Tudi midva se lahko prepoznava v značilnostih občutkov, ki jih doživljata z ženo. Najprej se nama zdi, da na tovrstne izjemne okoliščine v življenju v resnici nikoli ne moremo biti »dovolj priprav ljeni«. Pogosto si želimo, da bi takrat, ko se znajdemo v zapleteni in naporni situaciji, dogodki okoli nas še naprej tekli mirno in neutrujajoče ali nas celo obšli, ker nam skušnjave v mislih takšno iluzijo slikajo kot idealno reši tev. V iskanju rešitve, ki bi nam ustre zala, nam je znana in smo je navajeni, celo molimo za to, da bi se življenje normaliziralo, kar v bistvu pomeni, da »se ne bi nič spremenilo« in bi se še naprej počutili varno in lagodno. Takrat, ko smo v »zosu«, to realnost tako težko vidimo, ker si je ne zmo remo priznati – podzavestno namreč
čutimo, da preizkušnja od nas zahteva konkretno dejanje in spremembo nas samih ter našega odnosa do nastalih okoliščin. A kaj, ko »na prvo žogo« nismo pripravljeni zapustiti »cone udobja« (utečenih življenjskih navad) in se podati na naporno pot, ki pa edina vodi v svobodo! Ja, v svobodo – ker situacija, ki jo opisuješ, je prav zaprav neke vrste zapor, v katerega se zaradi napačnega odnosa zapiramo kar sami ali pa – v primeru zakona – zakonca zapirava drug drugega. Kadar so časi naporni, naše raz mišljanje navadno poteka v več fazah. Začne se s samopomilovanjem, ko po nekaj napetih dneh enega ali drugega vedno bolj zaposlujejo misli: kdaj bo tega konec? To je res naporno, pa še ponoči sem slabo spal/spala. Ne vem, če bom to zmogel/zmogla! Zakaj se nam to dogaja? Lahko je sosedom, ki imajo pomoč na dosegu roke in že tako samostojne otroke! Jaz pa moram
narediti še naloge z otroki, pa pospra viti in pomiti celo stanovanje, skuhati kosilo, oprati perilo, zlikati, narediti še dodatno delo za službo, pred hišo pograbiti listje, ki odpada z dreves in pomiti okna in teraso, predvsem pa moram ves čas animirati otroke – tako pri delu za šolo kot pri igri … Fazi samopomilovanja sledi faza obtoževanja sozakonca: kje pa je on? Spet moram narediti vse sama, on pa je lahko mirno še popoldne v službi (doma za računalnikom s službenimi zadevami). Le kaj dela že pol ure na WC-ju? Gotovo je na Facebooku! Kdaj mu je nazadnje kapnilo, da bi mi skuhal kavo? In na drugi, moški strani: Hm, kako to, da še ni kosila? Jaz imam potem še en sestanek in spet ne bom uspel v miru pojesti … samo jaz se moram celo popoldne ukvarjati z otroki, ona bi pa samo nekaj pospravljala in prala … sploh je ne zanima, s kakšnimi prob lemi se ukvarjam v službi …
