LJUBEZEN

Ljubezen je nekaj, kar meni pomeni ogromno. Sem oseba, ki močno ljubi, ko ljubi, oseba z veliko empatije, oseba ki rada izkazuje in občuti ljubezen, oseba ki rada objema in začuti druge. Vedno me je bilo strah, da nebom našla sebi primernega partnerja, ki me bo imel rad, tako kot imam rada jaz. Tudi, da se ne bom nikoli zares sprostila ob tej osebi in ne bom pokazala pravo sebe. No, ampak se je. V drugem letniku srednje šole sem spoznala fanta. Preskočila bom ta »spoznavni del« in povedala samo, da sem ob njemu SE sprostila in SEM bila ob njemu tista prava jaz, ki jo je tako globoko lahko poznal samo on. V tem obdobju, ko sem »dobila« fanta, sem izgubila tudi svoji dve najboljši prijateljici. Vedno sem se počutila »krivo« zaradi tega, ker me je bilo strah tega, da bi si ju enkrat želela nazaj. Ampak ju nikoli nisem, ker smo se odslovile z razlogom. Pa tudi spoznala sem dekle, ki ni samo moja najboljša prijateljica, ampak je del mene. Z izkušnjo zveze, sem doživela veliko, kar nikoli prej nisem. Spopadala sem se z meni novimi situacijami. Tukaj sem šele začela postajati JAZ. Začela sem rasti v najširšem smislu. Bolj sem se poglobila vase, začela sem se zanimat za nove stvari, začela sem živet na prepričanjih, ki zadovoljujejo mene in ne drugih.

S fantom sva prihajala do velikih izzivov, saj si kar se tiče čustev, nisva bila tako podobna. Jaz sem bila zelo nežna, veliko stvari me je prizadelo, veliko sem jokala, potrebovala ogromno pozornosti. On pa je bil nasprotje temu. Zelo malokrat mi je pokazal svoja čustva, se mi odprl, veliko stvari ga je jezilo (najbolj, ko sem bila »ljubosumna«). To je pač bolelo. Verjetno tako mene, kot njega. Mene, ker sem si ga želela bolj čutiti, želela sem, da bi me imel najrajši. Njega pa zato, ker je pač sam svoj človek, ki teh stvari ne potrebuje v tako veliki meri. Imela sva se zelo rada, a se najina načina razmišljanja nista ujemala. A jaz nikoli nisem pričakovala, da se bo ljubezen v tej zgodbi kdaj končala. Da ga ne bom morala videvati vsak teden, ga objemati, mu povedat kako se počutim, kakšen dan sem imela, z njim gledat filme, kuhat, plesat, se smejat… No, zelo na kratko, najina zgodba se je po dveh letih končala. On je bil tisti, ki jo je zaključil in to je bilo zame najtežje obdobje mojega življenja. Mislila sem, da tega pač enostavno ne bom preživela. Do njega sem gojila takšno močno ljubezen, da sem se počutila, kot da mi je nekdo pač umrl. Ob odhodu mi ni izkazal nekih bolečih čustev, zato je mene še bolj bolelo, da njega ne boli.

AMPAK. Bistvo moje zgodbe je, da odkar se je to zgodilo, odkar ga ni več ob meni, sem jaz najboljša jaz, kar sem kadarkoli bila. Kot oseba sem zrasla zelo in še več. Zdaj vem, da me je ta izkušnja samo želela naučiti nečesa, česar prej v sebi nisem imela in nisem poznala. Naučila me je imeti rada sebe, naučila me je, da v življenju lahko najdeš ljudi, ki ustrezajo TEBI in te občudujejo in spoštujejo in si jim všeč zaradi tega kar si in kar daš. In ta izkušnja JE bila potrebna. Zdaj vem kaj želim, kakšnega partnerja želim, kakšno ljubezen želim čutiti in kakšno ljubezen želim dati.

Vse kar se nam v življenju zgodi, je tukaj, ker mora biti. Ker nas UČI. Največkrat skozi situacije, ki bolijo in za katere si želimo, da se nebi zgodile. Oh, pa še tako potrebne so. Zdaj lahko puščam v svoje življenje osebe, ki jih želim imeti ob sebi. Puščam ljubezni, da sama pride do mene. Odpiram srce in puščam vesolju, da me vodi in usmerja. In ZAUPAM, da se bo vedno zgodilo točno tako kot se mora. Zaupam, da mi bo svet dal nazaj, kar jaz dam njemu.