MED DVEMA OGNJEMA

Moja zgodba ima nek začetek, neko sredino in neznan konec. Vsak dan oblikujem nekakršen drugačen pogled nanjo, s tem drugačne občutke in ji podam svojo vrednost. Kdaj sem ponosna na vsak korak, ki ga naredim, kdaj pa so ti koraki zame ničvredni. Kdaj sem na vrhu sveta, kdaj v peklu. Moja zgodba ni enaka nobeni in še sama sebi je redko. Nevem kaj naj napišem, ampak vem da bi želela sporočiti, naj svoje zgodbe ne omejujemo na en dan, na eno počutje, ampak naj se igramo z njo v različnih situacijah. Trenutno nisem preveč optimistična, saj je vsega preveč pa še malo. Želim si imeti neke trdne cilje, ki jih trenutno nikjer ne najdem. Ampak napredek vidim v tem, da sem se sprotila v nevedenju in to z zavedanjem, da je tudi to proces odkrivanja sebe, iskanje novih poti in idej. Čas ko je lahko vse mogoče, če si le dovolim. Pri tem si moram dovoliti počutiti žalostna, vesela in kdaj tudi sebična - vsakega po malo. In ob vsem tem upam da bom končno vzela telefon, kliknila na številko, ki jo imam shranjeno že 5 mesecev in končno poklicala terapevtko. Klicanje je "the worst".