NEMOČ

Sestrica

Kakšen mesec nazaj sem si postavila vprašanje, katero obdobje v mojem življenju je bilo zame najhujše. Nekaj časa si nisem znala odgovoriti na to. Kot da bi tisti del mojega življenja malo potlačila, saj se mi je o tem neprijetno spominjat. V bistvu sploh ne vem, če sem kdaj s kom spregovorila o tem, kako mi je bilo takrat hudo.

1. oktobra 2022 se je začelo novo študijsko leto. Končno je spet zgledalo, da bo ponovno študijski proces potekal na fakulteti. Za mojo mlajšo sestro pa bi naj ta dan bil še bolj poseben, saj je začela obiskovati prvi letnik študija. Uredila si je svojo novo sobo, kupila karte za prvi spoznavni žur in se veselila vsega novega. Potem pa je prišel tisti klic... določili so ji diagnozo avtoimune bolezni muiltipleskleroze. Sestra se že od nekdaj boji, da bo zbolela, ali da se ji bo zgodilo kaj hudega. Ko se je v 4. letniku začela pripravljat za maturo, jo je kar naenkrat veliko bolela glava in en teden je v roki čutila mravljince. Takrat tega noben od nas ni jemal resno, saj smo mislili, da gre za stres. Ker se ni pomirila, sta se starša odločila, da jo odpeljeta na magnetno resonanco, ampak zgolj z namenom, da jo pomirimo. Na rezultate smo čakali kar nekaj časa, opravila je več preiskav, nato pa smo 1. oktobra izvedeli, da gre za multiplo.

Zdravnica je rezultate sporočila staršem, ona dva pa meni. Vsi smo vedeli, le sestra ne. Bilo mi je grozno, saj je mami jokala, ati je bil žalosten in tudi jaz sem jokala. Ampak na samem, saj sem želela biti močna za vse ostale. Starša sta se odločila, da je najboljše, če se vsedeta v avto in ji novico sporočita v živo. Jaz sem bila doma z babi, saj imamo v hiši dve ločeni stanovanji. Spomnim se, da sem bila v dnevni sobi in jokala, ko naenkrat zaslišim krik na pomoč. Takoj sem tekla do babičinega stanovanja in jo videla na tleh. Padla je in ni se mogla pobrat. Ko sem se je dotaknila, je začela stokat od bolečin. Nisem je mogla pobrat, saj me je bilo strah, da jo bom še bolj poškodovala. V tistem trenutku res nisem vedla, kaj naj naredim. Nisem želela poklicati staršev, saj sta imela dovolj skrbi, grozno mi je bilo.

Poklicala sem teto, ki je takoj prišla, a je tudi z njeno pomočjo nisva mogli pobrat. Poklicali sva rešilca. Končno sem se spet počutila malo bolj varno in še enkrat zajokala ter vse povedala teti. Babi si je zlomila roko, ni bilo nič hujšega, ampak mene je od takrat začel spremljati občutek samote. Zvečer sta se vrnila starša, sestra ni želela prit z njima. Seveda je novico zelo slabo sprejela. Zavedam se, da to ne bi bilo nobenemu lahko slišati, ampak moja sestra ima res nizko psihično odpornost in po tem je seveda vse šlo navzdol. Vse njene težave z anksioznostjo so le še bolj eskalirale. V tistem trenutku sem bila na nas zelo ponosna, saj smo stopili skupaj in ji stali ob strani. Vendar čez nekaj časa nam je vsem vse padlo dol. Seveda težave kljub psihološki pomoči niso izginile in naveličani smo bili življenja v večnem strahu. Sestra je vsako spremembo na njenem telesu začela dojemati kot simptom multiple in takrat je veliko časa preživela na urgenci. Njen pogled na življenje že prej ni bil preveč optimističen, zdaj pa še manj. In tako smo kmalu začeli vsi razmišljati.

Prvič v življenju mi dom ni predstavljal več nekega varnega prostora, ampak sem se ga izogibala. Spominjal me je na vso dogajanje. Takrat je bilo v hiši veliko joka in bolj malo smeha. Najhuje mi je bilo, če sva s sestro bili sami doma, saj sem takrat jaz postala tista oseba, ki jo je spremljala čez panične napade in strahove. Čeprav sem na študiju o tem veliko izvedela, je čisto drugače, ko gre za ljubljeno osebo.

V tem obdobju sem se počutila res samo, saj doma nisem želela delit s starši svoje bolečine, kako hudo mi je za sestro in kako zelo me skrbi, da bi njena bolezen napredovala, saj sta imela tudi ona dva veliko skrbi. S prijatelji se o tem nisem želela pogovarjat, saj je bilo polno enih vprašanj, ki so v meni zbujala še večje strahove, da sestra ne bo ok. V družbi sem se počutila, da se vse dogaja mimo mene, nisem bila dejansko prisotna. Četudi pa kdaj sem komu kaj omenila, pa me je konstantno spremljal občutek krivde, da jamram o problemu, ki sploh ni moj. Vedno sem si govorila, da je sestri še desetkrat huje in da so moje skrbi nepomembne. V tem obdobju je bilo res vse tako temno, ob vsakem pismu iz bolnice ali telefonskem klicu, me je stisnilo, da se je kaj zgodilo in je bolezen napredovala. Veliko sem razmišljala, kaj lahko sploh naredim za sestro, da ji bom stala ob strani.

Stvari so se nekako stabilizirale, ko so nam zdravniki povedali, da je multipla v tako začetnem stanju, da ne bodo predpisali niti zdravil, so pa tu letni pregledi. Malo pa smo se na situacijo seveda tudi navadili. V tej situaciji sem velikokrat razmišljala, da bi si želela, da imam jaz to diagnozo namesto sestre, saj mi je bilo res tako zelo grozno gledat njeno trpljenje in se ves čas počutiti nezmožno, da ji lahko pomagam. Ne počutim se več samo in razumem, da tudi za nas, svojce, to ni lahka novica in si lahko pustimo, da nas prizadane.