Katalog Naše tovarne, naš ponos - industrijska dediščina Gorenjske by Gorenjski muzej

NAŠE TOVARNE,

NAŠ PONOS INDUSTRIJSKA DEDIŠČINA GORENJSKE

NAŠE TOVARNE,

NAŠ PONOS INDUSTRIJSKA DEDIŠČINA GORENJSKE

Vsebina

3 Predgovor

5 Uvod

6 INDUSTRIJA NA GORENJSKEM

10 RAZVOJ INDUSTRIJE V GORNJESAVSKI DOLINI 13 Železarna Jesenice 14 LIP Bled 15 TRŽIČ – CVETOČE ROKODELSTVO, KI JE PREŠLO V INDUSTRIJO 18 Tovarna obutve Peko 19 Bombažna predilnica in tkalnica (BPT) Tržič 20 KRATEK PREGLED RAZVOJA INDUSTRIJE V OBČINI RADOVLJICA 24 Almira 25 Plamen 26 KRANJ, INDUSTRIJSKO SREDIŠČE 29 Iskra Kranj 30 Sava Kranj 31 ORIS INDUSTRIJSKEGA RAZVOJA NA LOŠKEM V 20. STOLETJU 34 Šešir 35 Odeja 36 INDUSTRIJA NA KAMNIŠKEM 39 Kemijska industrija Kamnik 40 Titan 41 DOMŽALSKA INDUSTRIJSKA DEDIŠČINA 44 Razvoj blagovne znamke Univerzale Domžale 45 GORENJSKA INDUSTRIJSKA PODJETJA V 20. STOLETJU 58 SUMMARY: OUR FACTORIES, OUR PRIDE

Predgovor Velike spremembe v gospodarstvu in trgovini so se na Gorenjsko pripeljale z vlakom, ki je v naše kraje prvič prispel leta 1870. Tradicionalne obrti po vaseh in mestih so dajale vedno manj zaslužka, zato so se obrtniki začeli ukvarjati s trgovino – prodajali so cenejše izdelke, ki so prišli po železnici. Toda železnica je služila interesom Kranjske industrijske družbe, ki je bila takratni industrijski gigant na Gorenjskem, a hkrati navezana na močno tradicijo železarstva v številnih gorenjskih krajih. Na začetku 20. stoletja so tako Bohinjci upali, da jim bo bohinjska proga z veličastnim predorom vrnila fužine. To se ni zgodilo, se je pa jeseniška železarna povezala s svojimi obrati v Škednju pri Trstu. Bohinju, ki je bil že od nekdaj naravni biser, a prometno odmaknjen, pa je železnica pripeljala turiste in s tem nov vir zaslužka. Tako je globalizacija posegla v lokalno tradicijo – nekaj je vzela, nekaj prinesla. Naši dedi in pradedi so si želeli vrnitev časov Franca Jožefa ali prve Jugoslavije, ko so na Gorenjskem uspešno obratovale tovarne, ki so iz oddaljenih vasi privabljale fante in dekleta najstniških let. V tovarno so prihajali peš ali s kolesom, a z zasluženim denarjem so se osamosvojili, si ustvarili dom. S tehnološkim znanjem domačih strokovnjakov so te in nove tovarne izjemno napredovale v drugi polovici 20. stoletja, ko so preživljale večino gorenjskih družin. Izoblikovale so razpoznavne blagovne znamke. Proti koncu stoletja smo si začeli želeti, da bi kolo razvoja zavrteli nazaj, saj so tovarne začele odpuščati delavce in zapirati svoja vrata. A to se nam nikakor ni izšlo. Globalizacija je prinesla digitalni svet in nam pustila le nekaj tovarn. Prinesla pa je nove gospodarske priložnosti in nam zapustila bogato industrijsko dediščino. Skrb za industrijsko dediščino sodi na področje nepremične in premične dediščine. Mnogo zapuščenih industrijskih objektov žal propada, a muzeji poskušamo ohraniti vsaj del premičnega gradiva in tako ustvarjati nove dediščinske zgodbe. Veseli nas, da je pred nami nova, skupna muzejska zgodba gorenjskih muzejev, s katero opozarjamo na naše zbirke in na gorenjsko industrijsko preteklost, na katero smo navezani in ponosni. Mag. Marjana Žibert, Gorenjski muzej Irena lačen Benedičič, Gornjesavski muzej Jesenice Verena Štekar Vidic, Muzeji radovljiške občine Jana Babšek, Tržiški muzej Saša Nabergoj, Loški muzej Mag. Zora Torkar, Medobčinski muzej Kamnik Cveta Zalokar Oražem, Slamnikarski muzej Domžale 3

UVOD Življenje današnje Gorenjske v veliki meri opredeljuje njena industrijska preteklost. Industrija je bila nosilka in usmerjevalka ne le gospodarskega, ampak vsesplošnega razvoja gorenjske pokrajine v preteklem stoletju. Tovarne z visokimi dimniki in velikimi proizvodnimi halami so spremenile videz krajine in način življenja njenih prebivalcev. Med izdelki, ki pričajo o ustvarjalnosti in dosežkih gorenjskega človeka, je bilo nekaj izjemno uspešnih zgodb, ki so vodile v oblikovanje mednarodno uveljavljenih blagovnih znamk. Na prehodu v dobo novih tehnologij in tržnih zakonitosti so se v marsikateri gorenjski tovarni stroji ustavili. Vendar podjetja, ki so bogato tradicijo znala nadgraditi z novimi znanji in inovativnostjo, tudi danes ostajajo nosilci gorenjskega gospodarstva. V vseh gorenjskih muzejih zbiramo in ohranjamo materialne ter druge dokaze bogate in raznovrstne industrijske dediščine pokrajine od Mojstrane do Domžal, od Škofje Loke do Kamnika. Sledimo razvoju industrije od prvih obratov z nekaj zaposlenimi, ki so sprva le delno vključevali strojno proizvodnjo, do velikih industrijskih gigantov, ki so dajali delo več tisoč delavcem in so imeli velik pomen v vseslovenskem in širšem evropskem merilu. Predstavljene so izbrane tovarne po posameznih panogah in njihovi izdelki. Ob zatonu industrijske dobe s časovnim odmikom vedno bolj prepoznavamo izjemen pomen vrhuncev razvoja gorenjske industrije za tedanji čas in še pomembneje – pomen desetletja trajajočih procesov industrializacije, ki se s številnimi dolgoročnimi posledicami kažejo v sodobnem prostoru Gorenjske. Avtorji razstave

Monika Rogelj, Gorenjski muzej

INDUSTRIJA NA GORENJSKEM Po prihodu železnice na Gorenjsko leta 1870 in z uvozom cenejših industrijskih izdelkov so se številne domače obrtne delavnice znašle v krizi. Konec 19. stoletja so se gorenjski kraji začeli počasi vključevati v razvoj, ki ga je v zahodnem svetu narekovala industrijska proizvodnja. Prva industrijska središča Gorenjske so se razvila v krajih zgornje Gorenjske. Na Jesenicah je Kranjska industrijska družba zgradila novo jeklarno, v kateri se je količina proizvedenega jekla močno povečala, hkrati pa jim je izum pridobivanja feromangana omogočil prodor na svetovne trge. V nekdanje obrate fužin v Tržiču so tuji podjetniki uvedli tekstilno in papirno panogo, domačini so se uveljavljali v usnjarstvu in čevljarstvu. Železnica je spodbudila industrializacijo Kamnika, v katerem sta imeli osrednjo vlogo smodnišnica in tovarna kovinskih izdelkov. Na začetku 20. stoletja je vrhunec doživela industrija izdelovanja slamnikov v Domžalah in okolici. Na obrobju obsežnih gozdov, ob Savi, Tržiški Bistrici in Kokri, so delovali številne žage in trgovci z lesom. V Kranju in Škofji Loki so posamezni tekstilni in usnjarski obrati delno uvajali industrijski način proizvodnje. Leta po prvi svetovni vojni so bila zelo ugoden čas za vlaganja v nova podjetja, kar so izkoristili tuji podjetniki. Z velikimi investicijami se je začela načrtna in intenzivna industrializacija Kranja, ki je hitro postal drugi največji center tekstilne industrije

Železarna Jesenice, 1952

Peko Tržič, 1956

(foto Slavko Smolej, fototeka Gorenjskega muzeja)

(hrani Tržiški muzej)

Smuči Elan, plakat, začetek osemdesetih let Stol Kamnik, izdelava stolov Rex, 1964

(hrani Gorenjski muzej)

(hrani Medobčinski muzej Kamnik)

v Sloveniji. Na širšem območju Radovljice so v številnih obratih izdelovali sukno, pletenine, nogavice, čipke in vezenine. V Škofji Loki je bila nova tovarna klobukov. Na Domžalskem so v propadlih slamnikarskih tovarnah začeli usnjarsko, tekstilno in kemično panogo. Vsa podjetja so izdelke prodajala na velikem jugoslovanskem trgu. Vlaganja v industrijo je umirila velika gospodarska kriza, ki je najbolj prizadela lesna, čevljarska in usnjarska podjetja. Industrija je v kratkem času bistveno spremenila poklicno in socialno strukturo prebivalstva Gorenjske. V zgornji Gorenjski, na območju Jesenic in Radovljice, je na začetku 20. stoletja tretjina prebivalstva živela od industrije in obrti, v tridesetih letih pa že skoraj polovica. V tem času je bilo dobro tretjino industrijskega prebi valstva tudi na območjih Kranja, Tržiča in Škofje Loke, ki so bili na začetku stoletja še izrazito kmetijski. Po drugi svetovni vojni, v novi Jugoslaviji, je imela Gorenjska kot ena industrijsko najrazvitejših pokrajin s pomembnimi panogami – kovinsko, strojno, tekstilno, lesno, gradbeništvom in energetiko – pomembno vlogo v izgradnji novega socialističnega gospodarstva, zato je bila deležna velikih investicij. Zaplenjeni in nacionalizirani obrati so bili reorganizirani v velika industrijska podjetja. Uvajali so se velikoserijska proizvodnja in prvi tekoči trakovi. Z ustanavljanjem novih proizvodnih zadrug je industrializacija segla tudi v kraje, oddaljene od velikih centrov, kot so Kropa, Žiri,

Domel Železniki, katalog sesalnih enot, izsek, devetdeseta leta (hrani Gorenjski muzej)

Telefoni Iskra, plakat, začetek devetdesetih let (hrani Gorenjski muzej)

Železniki. Tako naj bi se čim več ljudi zaposlilo v industriji. Na podlagi danosti so se industrializacije načrtno lotili v Škofji Loki ter v Poljanski in Selški dolini. Na račun industrializacije manj razvitih delov države so se državne in republiške investicije v gorenjsko industrijo začele zmanjševati. Poleg železarstva je še naprej ostajala pomembna tekstilna panoga, tako po deležu proizvodnje kot po številu zaposlenih. Podpore republiške in lokalne politike so bile deležna kovinska, elektro in gumarska industrija. Spremenjeni način življenja in umetni materiali so narekovali novo ponudbo izdelkov za široko potrošnjo, od konfekcije, opreme stanovanj do športnih rekvizitov. Nekateri čevljarski obrati so se uveljavili na področju pohodne in specialne športne obutve. Slika industrijskih panog Gorenjske je bila zelo raznolika. Velika podjetja so v iskanju novih delavcev dele proizvodnje selila v manjše slovenske kraje. Z uvajanjem elementov tržnega gospodarstva in odpiranjem meja so se v šestdesetih letih v posameznih podjetjih začeli intenzivneje ukvarjati z razvojem, oblikovanjem in oglaševanjem izdelkov. V Jugoslaviji so bili sinonim za kakovost in so dosegali visoko ceno. Kljub uveljavljenim blagovnim znamkam, monopolu na domačem trgu, uspešni klirinški prodaji ter zasedenosti z licenčnimi in dodelavnimi posli so 8

iskali možnosti za prodajo na zahodnih trgih. Odločilnega pomena je bilo načrtno vlaganje v moderno tehnologijo in poslovno tehnično sodelovanje s tujimi partnerji. Med izdelki, ki so z izvirnimi rešitvami domačih strokovnjakov lahko konkurirali na zahtevnih zahodnih trgih, so najbolj izstopali alpske smuči Elan, smučarski čevlji Alpina, stol Rex, števci, telefonski aparati in sesalne enote Iskra. Težave, ki so se v podjetjih začele kazati konec osemdesetih let, so bile v veliki meri posledica razvoja v prejšnjem desetletju, ko je gorenjsko gospodarstvo svojo uspešnost gradilo predvsem na račun povečevanja obsega proizvodnje in dela vse številčnejših delavcev, priseljenih iz drugih jugoslovanskih republik. Velika večina prebivalstva si je kruh služila v tovarnah. Gorenjska je bila ena najbolj industrializiranih slovenskih pokrajin, vendar se je njen delež (brez Kamnika in Domžal) v slovenski industriji v treh desetletjih razpolovil na dobrih deset odstotkov. Z osamosvojitvijo Slovenije in izgubo jugoslovanskega trga je marsikatero podjetje zašlo v težave, ki so jih reševala s prilagajanjem proizvodnje, prestrukturiranji in s pomočjo države, vendar marsikdaj, tudi ob netransparentnih lastninjenjih, neuspešno. Sledili so stečaji in likvidacije v tovarnah, ki so desetletja soustvarjale podobo industrijske Gorenjske. Na drugi strani so nekateri obrtni obrati s specifičnimi izdelki prerasli v velika proizvodna podjetja. Konec 20. stoletja je še vedno velik del gorenjskega gospodarstva temeljil na velikih industrijskih podjetjih, uspešnih izvoznikih, hkrati pa se je, v skladu s svetovnim razvojem, vse bolj preusmerjalo v storitvene dejavnosti. Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Toko Domžale, šestdeseta leta (foto Vili Majhenič, kopijo hrani SMD)

Marko Mugerli, Gornjesavski muzej Jesenice

RAZVOJ INDUSTRIJE V GORNJESAVSKI DOLINI Nobena druga gospodarska panoga ni tako zaznamovala Gornjesavske doline kot železarstvo. Fužine so bile v Mostah pri Žirovnici, na Javorniku, Savi, Plavžu in v Mojstrani. Dejavnost je doživljala vzpone in padce. Če so se želeli lastniki obdržati v konkurenčnem boju, so morali zagotavljati kakovost izdelkov in nizke proizvodne stroške. Tisti, ki tega niso zmogli, so fužine prodali, nekateri pa so rešitev videli v združevanju kapitala. Zoisi so uspeli prepričati družino Luckmann, lastnico parnega mlina v Ljubljani, da so skupaj leta 1869 ustanovili Kranjsko industrijsko družbo. Delniška družba s sedežem v Ljubljani je v prvih treh letih svojega delovanja prišla do fužin in gozdnih posesti v Tržiču, Bohinju, Radovni in v Gornjesavski dolini. Z združevanjem fužin je preprečevala medsebojno konkurenco, z inovacijami in vpeljavo novitet pa je zagotavljala kakovost in cenejšo proizvodnjo. Iznajdba feromangana v javorniškem plavžu je družbi prinesla svetovno slavo in nova naročila. Njegov izumitelj Lambert von Pantz je reševal težave predragega in prepočasnega prevoza surovin s konstruiranjem in postavitvijo samotežnih žičnic. Z njegovo pomočjo je Kranjska industrijska družba nekaj časa omogočila preživetje gorenjskih fužin, za izgradnjo modernih industrijskih hal pa je potrebovala več kapitala. Večino njenih delnic je kupila družba Vogel & Noot in omogočila postavitev jeklarne ter drugih železarskih obratov. Med obema vojnama se je družba ponašala z izdelavo cerkvenih jeklenih zvonov. Takrat sta večino njenih delnic kupila lastnika Tovarne emajlirane posode v Celju, Adolf in Avgust Westen. Še naprej sta širila jeseniške železarske obrate, zgradila plavža, cevarno, šamotarno in valjarno tanke pločevine. Gradbeni material ji je dobavljalo podjetje Amann iz Mödlinga pri Dunaju, ki je odkupilo opuščeno fužino v Mojstrani in jo preuredilo v tovarno cementa. Tudi drugod so potoki in reke namesto fužin začeli poganjati stroje različnih dejavnosti. V Mostah pri Žirovnici so na primer vodno moč Završnice od leta 1922 izkoriščali za pogon Koširjeve obrtne predilnice. Železarna je spodbudila razvoj drugih gospodarskih panog. Že pred drugo vojno sta njene izdelke kupovala Anton Tršan in Simon Zablatnik ter iz njih izdelovala kovinsko galanterijo. Prvi je bil ustanovitelj industrijskega podjetja Sava, drugi pa tovarne žimnic. Iz odpadne žlindre je podjetje Izolirka na Jesenicah izdelovalo izolacijski material. V jeseniški železarni je surovine naročalo podjetje KOOP Mojstrana, ki je izdelovalo kovinsko opremo. Delavske rokavice iz jute in usnja, čevlje, cokle in predpasnike so kupovali v obrtnem podjetju Cokla na Blejski Dobravi. Dejavnost

Železarna Jesenice 1. 6. 1961 (hrani fotoarhiv GMJ)

LIP Bled na mednarodnem lesnem sejmu v Ljubljani leta 1974 (hrani LIP Bled)

je začel ruski emigrant Aleksej Ivaščenko leta 1928. Proizvodnja je potekala v več najetih stavbah, od leta 1958 pa v samostojni hali. Po drugi svetovni vojni so premoženje Kranjske industrijske družbe podržavili in ustanovili Železarno Jesenice, ki se je ponašala s širokim proizvodnim asortimentom. Izdelovala je kovinske vratne podboje, cevi, cestne odbojnike, različne ulitke, elek trode za varjenje, šamotno opeko, žico, žičnike, tanko, debelo, dinamo, pocinkano in belo pločevino ter jeklo različne kakovosti. Oddelek tehnične kontrole, kemijski in mehanski laboratorij ter raziskovalni oddelek, ki so bili opremljeni z vrhunsko in najsodobnejšo opremo, so zagotavljali kakovost izdelkov, pri kupcih pa zadovoljstvo. Tako so na primer jeseniške elektrode, pakirane v značilno zeleno škatlo, postale pojem kakovosti. Državna planska politika v prvih letih po drugi svetovni vojni je bila usmerjena predvsem v širitev metalurške in elektro industrije, zato je primanjkovalo izdelkov široke potrošnje. Stvari so se začele spreminjati v petdesetih in šestdesetih letih z izgradnjo tovarn obutvene, elektro, tekstilne, lesne in živilske industrije. Obrate so odpirale v Gornjesavski dolini in na Deželi. V Planiki na Breznici so od leta 1966 izdelovali čevlje, v Iskri na Blejski Dobravi pa od 1970 telefonske releje. Gorenjska oblačila so leta 1977 na Javorniku odprla obrat za izdelavo ženskih oblačil. Lesnoindustrijsko podjetje Bled, ki je ob svoji ustanovitvi leta 1948 združevalo večje število malih lesnih obratov – žage na Belci, Jesenicah, Lancovem, Rečici pri Bledu, v Bohinjski Bistrici, Kranjski Gori, Podnartu, Soteski, lesno predelavo v Mojstrani, mizarske delavnice v Bohinjski Bistrici, Bohinjski Beli in Gorjah –, je

v šestdesetih letih začelo proizvajati končne izdelke. Uvedli so programe opažnih gradbenih plošč, notranjih, vhodnih in garažnih vrat, lesnih podbojev in masivnega pohištva. V Mojstrani so se leta 1968 preusmerili v izdelavo vhodnih in garažnih vrat. Ker je povpraševanje naraščalo, so leta 1983 zgradili novo proizvodno halo. Po osamosvojitvi Slovenije so se podjetja lastninsko preoblikovala in preusmerjala iz nestabilnega jugoslovanskega na slovenski in evropski trg. Številna podjetja so zaradi različnih razlogov zašla v likvidnostne težave. Propadla so že v devetdesetih letih ali pa na začetku 21. stoletja. Zaprli so obrate Izolirke na Jesenicah, Cokle in Iskre na Blejski Dobravi, Planike na Breznici, Gorenjskih oblačil na Javorniku, lesni in kovinski obrat v Mojstrani. V jeseniški železarni je stagniral okrogli program z žičarno in žebljarno, obdržali pa so proizvodnjo elektrod in ploščati program. Slednjega je leta 1992 prevzela družba Acroni, ki je danes v ruski lasti. Proizvodnja se nadaljuje tudi na območju nekdanje Iskre na Blejski Dobravi. Podjetje Sumida Slovenija v novi tovarni izdeluje elektronske dele avtomobilov. Obrat Gorenjskih oblačil na Javorniku leta 1978 (hrani fotoarhiv GMJ)

Literatura: Benedičič Lačen, Irena: Jeseniški plavži, Slovensko plavžarstvo 20. stoletja, Gornjesavski muzej Jesenice, Jesenice 1998. Glasilo delovnega kolektiva LIP Bled, leto 1, št. 1, Bled 23. 8. 1971. Gozdovi Kranjske industrijske družbe, katalog razstave, Jesenice 2014. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, Mladinska knjiga, 1. del, Ljubljana 1969. Mugerli, Marko: 140 let Kranjske industrijske družbe, Gornjesavski muzej Jesenice, Jesenice 2009. Naših trideset let, LIP Bled, lesna industrija, Radovljica 1978.

Železarna Jesenice Kranjska industrijska družba, ki je bila ustanovljena leta 1869, je z vpeljavo inovacij Lamberta von Pantza in drugih novitet zagotovila preživetje železarstva na Gorenjskem. Družba je razmeroma hitro vpeljala Siemens-Martinov postopek, pri katerem so za proizvodnjo jekla uporabljali do tedaj necenjeno staro železo. Na Jesenicah in Javorniku je zgradila jeklarno, plavže, livarno, valjarne in predelovalne obrate. S svojim delovanjem je zaznamovala tudi druge kraje. V Škednju pri Trstu je imela plavže, jeklarno in valjarno, na Blejski Dobravi tovarno elektrod in v Bistrici v Rožu žičarno. Med obema vojnama se je iz teh krajev umaknila. Takrat je velik sloves uživala jeseniška livarna, ki je ulila več kot dva tisoč jeklenih cerkvenih zvonov. Leta 1945 je bilo premoženje Kranjske industrijske družbe podržavljeno in ustanovljena je bila Železarna Jesenice, ki se je ponašala s kakovostnim in širokim proizvodnim asortimentom. Izdelovali so kovinske vratne podboje, cevi, cestne odbojnike, različne ulitke, elektrode za varjenje, šamotno opeko, žico, žičnike, tanko, debelo, dinamo, pocinkano in belo pločevino ter jeklo različne kakovosti. Po osamosvojitvi je stagniral okrogli program z žičarno in žebljarno, obdržali pa so proizvodnjo elektrod in ploščati program. Slednjega je leta 1992 prevzela družba Acroni, ki je danes v ruski lasti.

Delavka v žebljarni leta 1979 (hrani fotoarhiv GMJ)

Železarna Jesenice leta 1961 (hrani fotoarhiv GMJ)

LIP Bled

Obrat v Bohinju v petdesetih letih (hrani LIP Bled)

Lesno industrijsko podjetje Bled je bilo ob ustanovitvi leta 1948 usmerjeno predvsem v razrez hlodovine in nadaljnjo predelavo lesa. Združevalo je več manjših lesnih obratov: žage na Belci, Jesenicah, Lancovem, Rečici pri Bledu, v Bohinjski Bistrici, Kranjski Gori, Podnartu, Soteski, lesno predelavo v Mojstrani, mizarske delavnice v Bohinjski Bistrici, Bohinjski Beli in Gorjah. V petdesetih in šestdesetih letih je začelo proizvajati končne izdelke: lesno moko, embalažo, opažne gradbene plošče, notranja, vhodna in garažna vrata, lesene podboje in masivno pohištvo. Od leta 1972 so izdelke razstavljali in prodajali v svojem salonu na Rečici pri Bledu. Prodrli so tudi na tuje trge, povečevali proizvodnjo in pripojili nekatera podjetja. Leta 1962 se jim je priključilo Lesno industrijsko podjetje Jelka iz Radovljice, leta 1985 pa Filbo iz Bohinjske Bistrice. Odpirali so nove proizvodne hale, na primer leta 1983 obrat v Mojstrani, v katerem so izdelovali vhodna in garažna vrata. Leta 1997 se je podjetje privatiziralo in ustanovljena je bila delniška družba. Leta 2001 so zaprli obrat v Podnartu, naslednje leto pa še v Mojstrani. Prodali so ga podjetju Doors, ki je proizvodnjo preselilo na Bled. Danes je LIP Bled uveljavljena blagovna znamka. Prodajajo notranja in vhodna vrata, laminate, parkete, pohištvo iz masivnega lesa in opažne plošče.

Izdelava garažnih vrat v Mojstrani leta 1987 (hrani LIP Bled)

Bojan Knific, Tržiški muzej

TRŽIČ – CVETOČE ROKODELSTVO, KI JE PREŠLO V INDUSTRIJO Naravne danosti, povezane z vodami, gozdovi in s prometno potjo čez Ljubelj, so v Tržiču spodbudile številne obrti. Te so se intenzivno razvijale po letu 1492, ko je Tržič pridobil za svoj nadaljnji obrtniški in pozneje industrijski razvoj tako usodne trške pravice, ki še danes bistveno zaznamujejo njegovo prostorsko in gospodarsko ureditev.

Železarstvo Podatke o kovaštvu imamo v Tržiču že iz 14. stoletja. Znane so bile tržiške fužine in žebljarne, pozneje kosarne in pilarne. Zelo znana je bila kosarna Kajetana Ahačiča, ki je prvi stroj za ravnanje železa dobila leta 1895. Ob njej je v Tržiču delovala Tovarna kos, srpov in lopat Karla Globočnika. Med obema svetovnima vojnama so bile v tedanji SHS le štiri kosarne, od tega dve v Tržiču – Ahačičeva in Globočnikova. Po drugi vojni so leta 1947 obrate združili v Tržiško tovarno kos in srpov (Tokos), proizvodnjo so širili z drugimi izdelki, predvsem z orodjem za pleskarje in zidarje. V zlati dobi so dnevno proizvedli 800 kos in 300 lopat, poleg klin, slamoreznic, nožev za seno, kosirjev in drugega jeklenega orodja. V tretji četrtini 19. stoletja se je v Tržiču razvijala izdelava pil, potem za nekaj desetletij zamrla, obnovila se je leta 1920 in se nadaljevala po drugi svetovni vojni v Pilarni Triglav Tržič. Ta je leta 1960 zaposlovala nekaj manj kot 50 delavcev. Potrebe po pilah so upadale in leta 1975 so začeli izdelovati jeklena sidra za gradbeništvo. Leta 1991 se je podjetje reorganiziralo in si nadelo ime Trifix.

Fužina Germovka, začetek 20. stoletja (hrani Tržiški muzej)

Usnjarstvo V Tržiču je bila znana usnjarna Karla B. Mallyja, tovarna usnja Tržič. Leta 1911 je zaposlovala 80 delavcev. Znani so bili po predelavi ovčjih kož – dnevno so jih predelali okoli 600. Po prvi svetovni vojni so v Tržiču usnjarne druga za drugo propadale. Domači čevljarji so čutili pomanjkanje usnja, usnjarski pomočniki so ostali brez dela. Združili so se in leta 1924 ustanovili Usnjarsko in čevljarsko

zadrugo Runo. V Runu so uvedli kromovo in deloma ohranili rastlinsko strojenje. Izdelovali so usnje za površnike, aktovke, smučarske čevlje, sandale in za drugo obutev. Pred drugo svetovno vojno je zaposlovala okoli 80 delavcev. Med okupacijo je izpolnjevala navodila nemške vojnogospodarske centrale. Po drugi svetovni vojni je veliko delala za Peko, leta 1972 je propadla. V njenih prostorih je nato začel obratovati oddelek za proizvodnjo poliuretanskih podplatov tovarne Peko.

Čevljarstvo V zadnji četrtini 19. stoletja se je v Tržiču začela razvijati industrijska proizvodnja obutve. Prvi tovarni sta ustanovila nemška podjetnika. V podjetju Mally & Demberger je pred prvo svetovno vojno delalo okoli 150 delavcev, med 200 in 250 jih je izdelke za to tovarno izdelovalo na domu. Ob koncu 19. stoletja je bilo ustanovljeno podjetje Müller & Goeken, Tovarna čevljev v Tržiču. V njem je delalo približno 60 čevljarjev, približno toliko jih je zanj delalo na domu. Leta 1918 je bilo podjetje sekvestirano, obrat je prevzel Peko. Leta 1930 je Ivan Razboršek organiziral podjetje z imenom Industrija čevljev na tovarniški način, znano tudi pod imenom Jara. Leta 1938 je v njem delalo okoli 70 delavcev. Za tem je bila leta 1939 ustanovljena Tržiška industrija obutve (TRIO), ki je prevzela prezadolženo Jaro. Trio se je pozneje združil s Pekom. V Tržiču je delovala še Tovarna čevljev Ljubelj, ki je izdelovala predvsem otroške čevlje in zaposlovala okoli 40 delavcev. Tudi ta se je priključila Peku, in sicer leta 1954.

Pogled v usnjarno Runo, 1932 (hrani Tržiški muzej)

Tekoči trak v Peku, okoli 1980 (hrani Tržiški muzej)

Predelava lesa Veliko lesa iz tržiških gozdov so do konca 19. stoletja predelovali v oglje, konec 19. stoletja pa se je intenzivno začela razvijati proizvodnja papirja in žaganega lesa. Tovarna lesne lepenke Charles Moline na Slapu je bila zgrajena 1881. Med obema svetovnima vojnama je zaposlovala nad 100 delavcev. Po drugi vojni je bilo podjetje nacionalizirano in leta 1947 ustanovljena Tovarna lepenke Tržič. Leta 1960 se je priključila Kartonažni tovarni Ljubljana. V prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja so proizvodnjo modernizirali, leta 1991 je v njej delalo okoli 120 delavcev. Tovarno finega pohištva je v Tržiču ustanovil Alfred Aman. Leta 1924 je zaposloval okoli 30 ljudi. Po drugi svetovni vojni se je podjetje združilo z žago. Bornova žaga v Jelendolu je delovala od leta 1897 do druge svetovne vojne, leta 1913 je baron Born žago postavil tudi ob Tržiški Bistrici med Bistrico in Tržičem. Po drugi svetovni vojni je predelava lesa potekala v sklopu lesno industrijskega podjetja iz Kranja pod imenom Lesno-industrijsko podjetje Tržič, leta 1961 pa se je združilo z drugimi lesnopredelovalnimi obrati v podjetje Združena lesna industrija Tržič (ZLIT). Delovalo je do leta 1993. Simon Smuk je leta 1875 v Retnjah ustanovil Tovarno lesenih žebljev, ki so jih uporabljali čevljarji. Samostojno je delovala do druge svetovne vojne, potem je bila priključena Peku. »Cveke« so izdelovali do šestdesetih let 20. stoletja, ko se je dokončno uveljavila lepljena izdelava obutve.

Opekarna Karl Born je opekarno pod Pristavo začel graditi leta 1906, delovala je do leta 1928. Delavci so ilovico za opeko kopali v Ročevnici in jo v opekarno prevažali z žičnico.

Tekstilna industrija V Tržiču so ljudje predelovali volno in lan, v 19. stoletju so začeli predelovati bombaž. Manufakturni predelavi bombaža je ob koncu 19. stoletja sledila industrijska.

Literatura: Holynski, Nada: Gorenjska industrija od manufaktur do danes: Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci Župnije Tržič, Župni urad v Tržiču, Tržič 1936. Mohorič, Ivan: Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, Mestni muzej Tržič, Državna založba v Ljubljani, Tržič in Ljubljana 1957. Mohorič, Ivan: Bombažna predilnica in tkalnica v Tržiču. Samozaložba BPT, Tržič 1960. Mohorič, Ivan: Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču, Mestni muzej Tržič, Tržič 1965.

Tovarna obutve Peko Leta 1903 jo je ustanovil Peter Kozina, rojen v Dolenji vasi pri Ribnici. Izšolal se je za trgovca in se v Ljubljani, kjer je bil zaposlen v Krisperjevi trgovini, srečal s tržiškimi čevljarji. V Tržiču je zgradil tovarno in uvedel lastno trgovsko znamko, sestavljeno iz začetnic svojega imena in priimka – Pe(ter) Ko(zina).

Tovarna Peko, 1924 (hrani Tržiški muzej)

Med letoma 1948 in 1954 je podjetje poslovalo pod imenom Tovarna obutve Triglav Tržič, nato so mu vrnili renomirano ime Peko. V sedemdesetih in osemdesetih letih je Peko proizvodnjo širil v druge kraje, prodiral na evropski in ameriški trg. V zlati dobi pred letom 1990 je zaposloval več kot 5000 ljudi, letno so izdelali prek 3.500.000 parov čevljev, prodajalne je imel razpredene po celi nekdanji Jugoslaviji. Veliko obutve so prodali na trg Sovjetske zveze, v Zahodno Evropo in Ameriko. Poslovne težave so se začele ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, pozneje so na upad proizvodnje vplivali razpad Jugoslavije in Sovjetske zveze ter spremembe v Vzhodni Evropi; po letu 2000 je bila njegova konkurenčnost vse slabša. Leta 2016 je šlo podjetje v stečaj.

Pekov reklamni kombi, sedemdeseta leta 20. stoletja (hrani Tržiški muzej)

Bombažna predilnica in tkalnica (BPT) Tržič Tovarna, znana predvsem po kakovostno izdelanem bombažnem blagu in posteljnini, je bila ustanovljena leta 1885. Proizvodnjo je začela s 5000 vreteni in 160 statvami, v času med obema vojnama je bilo v njej že več kot 20.000 vreten in 600 tkalskih strojev. Po drugi vojni se je proizvodnja povečevala, v šestdesetih letih so prenovili strojni park. Leta 1960 je bilo v njej zaposlenih več kot 1500 delavcev, pozneje je zaradi posodobitve proizvodnje in drugih razlogov število upadlo. Zgovoren je podatek, da so v osemdesetih letih 20. stoletja letno izdelali okoli 15.000.000 m² blaga in zašili okoli 350.000 izdelkov.

Pogled na Bombažno predilnico in tkalnico Tržič, 1927 (hrani Tržiški muzej)

Tuja konkurenca in zastarela proizvodnja sta tovarno na začetku devetdesetih let 20. stoletja pripeljali do stečaja, a se proizvodnja ni ustavila. Leta 2000 je bila uvedena prisilna poravnava, tri leta pozneje se je družba BPT združila s Svilanitom iz Kamnika, s čimer je bila proizvodnja v Tržiču končana. Ostale so stavbe – v nekatere so se preselili manjši podjetniki; delujejo še hidroelektrarne, ki so bile v lasti tovarne.

Posteljnina, sedemdeseta leta 20. stoletja (hrani Tržiški muzej)

Tita Porenta, Saša Florjančič, Muzeji radovljiške občine

KRATEK PREGLED RAZVOJA INDUSTRIJE V OBČINI RADOVLJICA Na območju sedanje občine Radovljica ima najdaljšo tradicijo kovinska industrija, ki se je razvila iz večstoletne železarske in žebljarske tradicije. Na nekdanji Spodnji fužini v Kropi se je ob koncu 19. stoletja začela razvijati tovarna za strojno izdelane žeblje. Po prvi svetovni vojni je bila tovarna Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici (ustanovljena 1894), predhodnica Tovarne vijakov Plamen Kropa, med prvimi tovarnami v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji, ki je v svoj proizvodni program uvedla vijačne izdelke (1924). Prav tako iz žebljarske tradicije se je v bližnji Lipnici razvila Tovarna žičnikov Simon Pirc. S predvojno tradicijo na desnem bregu Save pa so tudi začetki kemijske industrije v Podnartu (Kemična tovarna bratov Pogačnik, 1936). Najbolj prepoznavni izdelki kemične tovarne bratov Pogačnik so bili iz blagovne znamke CIMEAN (zlasti zobna krema), v predvojni Jugoslaviji pa so bili prvi, ki so proizvajali vodikov peroksid. Na začetek in razvoj industrije na levem bregu Save v občini Radovljica pa je vplivala izgradnja železnice leta 1870. Nova prometna povezava je omogočila nastanek novim gospodarskim panogam in povzročila industrializacijo vrste starih obrti, kot je bila npr. suknarska. Do leta 1945 so bile glavne industrijske panoge kovinska, ki se je razvila v Lescah (tovarna Veriga, delniška družba, 1922), tekstilna v Radovljici, Lescah in Zapužah (manjše pletilnice in suknarne) ter prehrambna v Lescah (Tvornica čokolade Adolf Zavrtanik, 1922). V Dvorski vasi je deloval obrat gradbenega materiala (Opekarna Dvorska vas, 1929, oziroma Opekarna Karla Schindlerja & dediči, 1936). Z izjemo tovarne Veriga in opekarne iz Dvorske vasi, ki sta poslovali kot delniški družbi, so bili industrijski obrati v zasebnih rokah. Veriga, ki je svoj proizvodni kompleks zgradila tik ob železniški postaji v Lescah, je močno spremenila podobo do tedaj kmečkega naselja, v katerega so se začeli naseljevati strokovnjaki in delavci iz Bele Peči in Krope. Podjetje je v tem obdobju izdelovalo žeblje, vijake, verige, poljedelsko orodje, svoje izdelke so tudi izvažali. Tekstilna industrija v občini je imela bogato tradicijo v suknarstvu. Najstarejši obrat na Zgoši pri Begunjah je bil ustanovljen že leta 1775. Suknarne na Zgoši so imele velik pomen za okoliške kmete, ki so tja nosili volno v predenje in nadaljnjo obdelavo. Najbolj značilen izdelek teh obratov je bilo blago, imenovano loden. Postopoma so se suknarnam pridružile še pletilske delavnice v Radovljici in Lescah. V obdobju med obema vojnama je tu delovalo osem zasebnih (družinskih) strojnih pletilskih podjetij, ki so pletla vrhnja oblačila in nogavice ter

Pogled v notranjost pletilske delavnice Novak, razglednica (hrani Mestni muzej Radovljica)

Predstavitev izdelkov Gorenjka na enem od sejmom med letoma 1948 in 1958

zaposlovala tudi do 50 ljudi. V Lescah je delovala Zavrtanikova tovarna mlečne in lešnikove čokolade, raznih figuric za praznične dni in znanih italijanskih čokoladnih bombonov gianchis. Njihova delavnica je slovela daleč naokrog, med obiski na Bledu so jo obiskovali celo člani kraljeve družine Karađorđević. Tudi opekarna v Dvorski vasi je imela svojo predhodnico v stari kmečki opekarni. Izdelovali so zidno in strešno opeko. Poleg naštetih podjetij, ki so svojo proizvodnjo v novih gospodarskih in družbenih okoliščinah nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, se je po letu 1945 v Begunjah razvila še industrija športne opreme (Elan, 1945). Tovarni Veriga se je priključilo podjetje TIO (1952). Manjše tekstilne manufakture so se združile v tovarno pletenin (Almira, 1948), v Zapužah je nastala tovarna Sukno Zapuže (1948), Zavrtanikova tovarna čokolade je z združitvijo vseh proizvodnih obratov čokolade na Slovenskem zrasla v sedanjo tovarno Gorenjka (1946, preimenovana 1948). Proizvodnjo opeke je nadaljevala tudi opekarna v Dvorski vasi pod imenom Gorenjska opekarna Dvorska vas (1947–1975). Večina predvojnih podjetij je bila z nastankom nove Jugoslavije nacionaliziranih. Tako so nastala socialistična gospodarska podjetja, za katera je bilo značilno, da so sprva delovala po državnih direktivah, v petdesetih letih pa je bilo v njih uvedeno delavsko samoupravljanje. V sedemdesetih letih so se podjetja povezovala v različne gospodarske zveze, SOZD-e in TOZDE-e, ki so temeljile na novih socialističnih in samoupravnih gospodarskih načelih. Proizvodnjo so širila ven iz svojih matičnih podjetij v manj razvite dele Slovenije in Jugoslavije, sodelovali so s številnimi kooperanti, gradili so nove proizvodne hale. Število zaposlenih se je stalno večalo,

največ so zaposlovali v sedemdesetih in osemdesetih letih (Veriga 1986 = 1398, Almira 1978 = 815, Sukno Zapuže 1974 = 362, Gorenjka 1990 = 338, Iskra Mehanizmi Lipnica 1982 = 350, Iskra Instrumenti Otoče 1982 = 500, Plamen Kropa 1983 = 539, Kemična tovarna Podnart 1977 = 150 delavcev). Tovarna žičnikov Simon Pirc je obratovala do podržavljenja leta 1949, nato je bil tovarniški obrat priključen kroparskemu Plamenu in ta je v njem namestil stroje za izdelavo ur, pridobljene z reparacijami. Obrat se je imenoval Tovarna ur Lipnica oziroma TULIP. Leta 1956 je bil priključen Iskri Kranj. Tovarna Iskra Mehanizmi se je specializirala za proizvodnjo elektromehanskih izdelkov (števci telefonskih pogovorov, številčniki, ure). Od leta 1961 je tovarna poslovala kot del Iskre Elektromehanike, po razdelitvi kranjske Iskre leta 1982 na tri delovne organizacije pa kot del Iskre Kibernetike. Iskra Kranj je leta 1958 v Otočah na mestu nekdanje tkalnice začela proizvajati merilne inštrumente. Tudi ta Iskrin obrat je do ustanovitve holdinga Iskra leta 1989 posloval v okviru TOZD-a Iskra Kibernetika. Tudi kemijsko podjetje bratov Pogačnik v Podnartu je bilo nacionalizirano. Tu je leta 1948 začel delovati Kemični laboratorij Generalne direkcije kemične industrije LRS, leta 1951 pa je bila ustanovljena Kemična tovarna Podnart. Od skromnih začetkov proizvodnje kemikalij za potrebe obnove slovenske povojne industrije je tovarna razširila svoje tržišče in servisne storitve na izdelavo kemikalij za površinsko zaščito kovin in plastike. Leta 1947 je bila podržavljena tudi zadružna tovarna v Kropi. Tovarna vijakov Plamen Kropa se je v sedemdesetih letih specializirala za izdelavo vijakov za potrebe lesne, elektro in motorne industrije. Od leta 1974 je bila vključena v poslovni sistem SOZD Slovenske železarne.

Kemična tovarna v Podnartu v osemdesetih letih 20. stoletja

Montaža številčnika v tovarni Iskra Mehanizmi v Lipnici leta 1973

(foto Jože Rotar, Podnart)

(fotodokumentacija Iskre Mehanizmi)

V Verigi so v tem obdobju v proizvodnjo vpeljali izdelavo vijačnega blaga, proizvodnjo kmetijskih naprav pa preusmerili v izdelovanje živinske opreme in traktorskih mehanizmov ter opreme za pomorstvo, ki so jo intenzivno izvažali. Izdelovali so tudi opremo za rudarstvo in vse vrste verig. V Almiri so izdelovali bombažne in sintetične nogavice, vrhnje pletenine, pletenine iz shetland in lambswood volne ter džersija in predelovali mikalne preje, vigonjke in bombaž. V Suknu so sloveli po suknu in valjanih tkaninah, sukancih za mikano in česano prejo, blagu za ženske obleke, odejah Eskimo, ponjavah za tovornjake, lodnu, težkih dekorativnih tkaninah, modnih dodatkih (pletih, šalih), izdelovali so tudi protipožarne tkanine. Gorenjka velja za edino slovensko tovarno čokolade in pekovsko središče Gorenjske. Tudi Elan ima prepoznavne slovenske izdelke, kot so smuči, telovadno orodje, pripomočki za športne igre, planinska kladiva in reševalne naprave, športna obutev, razni športni čolni in plovila, jadralna letala. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1990 so se po dolgih desetletjih zgodile obratne gospodarske spremembe, ki so privedle do deindustrializacije (propada nekaterih tovarn) in ustanovitve novih, predvsem zasebnih obrtnih obratov in globalnih podjetij. Tako so v tem obdobju svoja vrata zaprle tovarne Sukno Zapuže (1992), Plamen (1997), Veriga (1998) in Almira (2002). Novim gospodarskim okoliščinam so se s prestrukturiranjem, prelastninjenjem ali z državno pomočjo prilagodila podjetja Elan, Gorenjka, TIO in Iskra Mehanizmi, ki še vedno delujejo. Poleg Elana v Zapužah po letu 2001 obratuje tudi globalno podjetje Seaway Group, d. o. o., ki izdeluje jadrnice. Gorenjka se je leta 1997 priključila sistemu Žito, d. d., TIO od leta 1994 posluje kot samostojno podjetje. Kemična tovarna Podnart od leta 1997 posluje kot del mednarodne korporacije Atotech, leta 1998 ustanovljeno podjetje novi Plamen pa kot del družbe Möhling iz Nemčije.

Literatura: 20. stoletje. Industrijska zadruga, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, leto IV, 2004. 20. stoletje. Žebelj in vijak, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, leto XII, 2012. Prispevek k zgodovini kemijske proizvodnje na Slovenskem (pripravil Štefan Trajbarič), Ljubljana 2002. Almira, glasilo delovne organizacije Almira Radovljica, letn. 1, št. 1 (1974), letn. 14, št. 1 (1988). Gartner Lenac, Nadja: Industrija, v: (Jože Dežman, ur.) Med Jelovico in Karavankami, Radovljiški zbornik 2000. Občina Radovljica 2000, 143–173. Almira 25, Gospodarski vestnik, Radovljica 1973. Holynski, Nada: Gorenjska industrija od manufaktur do danes. Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992. Iskra Mehanizmi, 50 let, Lipnica 2006. Prinčič, Jože: Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945–1997), v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, leto VII, 2007.

Almira

Tovarniško poslopje Almire v Radovljici (fototeka Mestnega muzeja Radovljica)

Po drugi svetovni vojni so bili nacionalizirani ali zaplenjeni številni zasebni pletilski obrati v Radovljici in Lescah, iz katerih je leta 1948 nastala Tovarna pletenin v Radovljici. Ime Almira je dobila šele leta 1958 oziroma 1960 kot Almira, alpska modna industrija. Svoje prostore je sprva imela na različnih lokacijah nekdanjih pletilnic, leta 1971 pa je bil zgrajen proizvodni kompleks na Žalah v Radovljici, kamor se je preselila celotna proizvodnja in trgovina. Svoja obrata je imela tudi v Novi Gorici (pletilnica in šivalnica za bolj grobe pletenine) in Bohinju (konfekcija). Leta 1982 so v Grimščicah pri Bledu uredili center ročnih pletenin, prodajalno in razstavišče, nato pa še nov trgovski center za slovensko tekstilno industrijo na Pristavi (Bled). V Almiri so sprva pletli bombažne in sintetične (perlon) nogavice, po letu 1963 so začele prevladovati vrhnje pletenine. Za šestdeseta leta prejšnjega stoletja so značilni izdelki iz džersija, volne šetland in lambswool ter drugi novi materiali, ki so jih uvedli z modernizacijo pletilskih strojev. Osnovni program podjetja je bilo pletenje, konfekcioniranje in plemenitenje vrhnjih pletenin. Značilnost izdelkov tovarne so dosegali s specifičnim strojnim parkom in tehnološkimi znanji.

Ena izmed številnih nagrajenih kolekcij Almire na sejmu Mode, osemdeseta leta 20. stoletja (fototeka Mestnega muzeja Radovljica)

Izdelki tovarne Almira so v Jugoslaviji dobivali najvišja odlikovanja za oblikovanje. Najbolj prepoznavne blagovne znamke, Almira style, Almira clasik, Almira in line, Sport style in Moda mim, so predstavljali na sejmih in modnih revijah, prodajali pa v lastnih trgovinah v Radovljici, Bohinjski Bistrici, na Bledu in Jesenicah.

Plamen tovarna vijakov Plamen v Kropi je bila ob koncu 20. stoletja ena od maloštevilnih slovenskih podjetij s stoletno tradicijo delovanja. Kot industrijska zadruga je bila ustanovljena leta 1894. Že prva zadružna pravila so predvidela postopen prehod od ročnega k strojnemu delu, strojno delo se je postopno uvajalo po letu 1901. Zadruga je bila pred prvo svetovno vojno in po njej članica več kartelov (zlasti za državna naročila železnic). Še celotno prvo polovico 20. stoletja se je ob strojnem delu (strojni čevljarski in gradbeni žeblji, vijaki) ohranjalo tudi ročno delo, zadnji ročno kovani žeblji so bili čevljarski žeblji planinčarji. V desetletju pred drugo svetovno vojno se je zadružna tovarna razvila v moderno podjetje, primerljivo z drugimi srednjeevropskimi podjetji s podobno proizvodno usmeritvijo, in s poslovnimi stiki v več evropskih državah. Ustanovljena je bila umetnokovaška delavnica, razvijala se je izdelava smučarskega okovja (patentirano streme LATO), zadruga je ustanovila lastno strokovno šolo. Leta 1939 se je preimenovala v Kovinarsko zadrugo Plamen, leta 1947 pa v Tovarno vijakov in žebljev Plamen Kropa. Takrat je bila tovarna podržavljena. Leta 1956 sta se od Plamena odcepili umetnokovaška delavnica (samostojno podjetje UKO Kropa) in TULIP v Lipnici. V sedemdesetih letih se je tovarna specializirala za izdelavo vijakov srednjih dimenzij po hladnem postopku za potrebe lesne, elektro in motorne industrije. Proizvodnja je obsegala do 9000 ton izdelkov letno, večji del je bil namenjen izvozu. Zaradi tesne povezanosti s krajem je tovarna postala sinonim za Kropo, bila je zgleden primer univerzalnega socialističnega podjetja.

Poslovna dopisnica Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, okoli 1935 (hrani Kovaški muzej Kropa)

Delavec ob stroju iz nekdanje Sovjetske zveze, v oddelku za mrzlo stiskanje matic (MSM) Tovarne vijakov Plamen v Kropi, okoli 1965 (fototeka Kovaškega muzeja)

Monika Rogelj, Gorenjski muzej

KRANJ, INDUSTRIJSKO SREDIŠČE V prvi polovici 19. stoletja so nekatere kranjske obrtne delavnice usnjarstva in izdelovanja kocev (odej) prerasle v manufakture, katerih izdelki so bili cenjeni tudi v sosednjih deželah. Na začetku 20. stoletja so poleg dveh največjih podjetij, Pollakove usnjarne in Majdičevega valjčnega mlina, strojno proizvodnjo vsaj delno vključevale še Fockova tovarna mila, Zabretova tovarna olja in Mayrjeva pivovarna. V industriji in obrti je bilo zaposlenih okoli 300 delavcev. Razmere po prvi svetovni vojni so bile spodbudne za ustanavljanje novih podjetij in kranjski mestni možje so si gospodarski napredek mesta obetali od velikih tovarn. Domači podjetniki niso imeli zadostnega kapitala, zato so iskali vlagatelje tudi v tujini. Navezali so stike s konzorcijem podjetnikov na Češkem, saj je Kranj ponujal vse pogoje za uspešen razvoj tovarn. Nova industrija naj bi se gradila na desnem bregu Save, ob železniški postaji in ob glavni cestni povezavi z Ljubljano. Mesto je imelo nov vodovod in elektrarno. Češki tekstilni podjetniki, ki so iskali možnosti za širitev na nove trge, so leta 1923 v Kranju začeli graditi tekstilno tovarno Jugočeška. V naslednjih letih so v mestu, ob sodelovanju tujih in domačih podjetnikov, začele obratovati še tri velike tekstilne tovarne – Intex na levem bregu Save, Tekstilindus v Stražišču in Jugobruna na Gorenji Savi. Celotno mesto je preveval duh podjetnosti. V tridesetih letih 20. stoletja so domačini Franjo Sirc, Anton Adamič, Ivan Savnik, Anton Božič in Adolf Prah vodili svoje tekstilne tovarne. Veliko je bilo manjših pletilskih in konfekcijskih obratov, dve tovarni čevljev in obrat za izdelke iz gume, prvi v Jugoslaviji. V predilnicah, tkalnicah, barvarnah in pletilnicah so izdelovali tiskane, žakardno in pestro tkane bombažne tkanine, svilo, umetno svilo in volneno blago, ki so ga pod svojimi prepoznavnimi blagovnimi znamkami prodajali po vsej kraljevini. Kranj je bil pred drugo svetovno vojno drugo najmočnejše središče tekstilne industrije na Slovenskem in pomemben delavski center z okoli 4500 delavci. Iz vasi širše okolice so v tovarne vsak dan prihajali mladi kmečki delavci in bajtarji, ki so v tovarnah našli možnost za boljši zaslužek. Na obrobju mesta so nastajale nove soseske s hišami delavcev. V letih okupacije je bila večina tovarniških obratov vključena v gospodarstvo rajha, njihova proizvodnja je bila v celoti ali delno preusmerjena v izdelke za nemško vojsko.

Tekstilne tovarne Jugočeška, Intex, Tekstilindus in Tovarna Franja Sirca v tridesetih letih 20. stoletja, razglednica (hrani Gorenjski muzej)

Po drugi svetovni vojni je bil eden od temeljev gospodarskega razvoja, ki ga je načrtovala nova oblast, intenzivna industrializacija in Kranj je imel pri tem pomembno vlogo. V zaplenjenih in nacionaliziranih podjetjih so morali v najkrajšem času zagnati proizvodnjo. Največje tovarne Iskra, Sava, Tiskanina in Inteks so dobile status državnih podjetij. V petdesetih letih je kranjski okraj spadal med najrazvitejše dele nove Jugoslavije, vendar so se kasneje državne in republiške investicije v tukajšnjo industrijo močno zmanjšale. Pomemben napredek sta predstavljala uvajanje tekočih trakov in velikoserijska izdelava, najprej po tujih licencah, kasneje so v nekaterih podjetjih začeli razvijati svoje izdelke. V šestdesetih letih so si v kranjski občini prizadevali za preusmeritev od tradicionalne in večkrat zastarele tekstilne panoge k perspektivni elektro in gumarski industriji. Podjetji Iskra in Sava sta postali eni vodilnih slovenskih podjetij, povezali sta se s tujimi partnerji in se z izvozom usmerili tudi na zahtevne zahodne trge. Čevljarski obrati so bili združeni v novo podjetje Planika. Obrat Standard so preusmerili v izdelovanje umetnega usnja. Za industrijo je bil pomemben razvoj kovinske (Kovinar, Toso, kasneje IKOS) in kemične panoge (Exoterm). Potrebe vse številčnejšega mestnega prebivalstva so morali zadovoljiti živilski in drugi obrati (Pekarna Kranj, Mlekarna Kranj, Oljarica Britof, Gorenjski tisk). Veliki tekstilni tovarni Tiskanina in Inteks so formalno združili v skupno podjetje Tekstilindus. Podjetje IBI se je specializiralo za izdelavo žakardskih tkanin in po modernizaciji je bilo to najbolj produktivno tekstilno podjetje v državi. Novi so bili obrati konfekcije (Špik, Gorenjska oblačila, Triglav konfekcija). V sedemdesetih letih so podjetja širila obseg proizvodnje in gradila se je nova industrijska cona na Laborah. Kranj je bil desetletja, vse do sredine osemdesetih let, privlačno zaposlitveno središče in v mesto so se priseljevali vedno novi delavci

iz vse Jugoslavije. Na začetku devetdesetih let je stečaj velikega Tekstilindusa napovedoval gospodarske in socialne spremembe v mestu. Podjetja, ki so bila vezana predvsem na jugoslovanski in vzhodni trg, so se znašla v težavah, saj so bila zaradi večkrat zastarele tehnologije in premalo intenzivne proizvodnje pri iskanju novih kupcev nekonkurenčna. V devetdesetih letih so podjetja skušala ohraniti vsaj del proizvodnje, največkrat s pomočjo države, z iskanjem tujih partnerjev in s spreminjanjem lastništva. Uspelo je tistim, ki so se prilagodili novim razmeram na trgu. V novih gospodarskih razmerah po osamosvojitvi Slovenije je temelj kranjskega gospodarstva še vedno ostajala industrija z nekaterimi velikimi tovarnami (Sava Goodyear, Iskraemeco, Iskratel). Ta podjetja so se s svojimi prepoznavnimi izdelki, uveljavljenimi blagovnimi znamkami, predvsem pa s celostno ponudbo produktov in storitev še bolj usmerila v izvoz.

Tekoči trak v kranjski Iskri za proizvodnjo števcev je bil prvi v državi, leta 1955. (foto A. Žibert, fototeka Gorenjskega muzeja)

Literatura: Holynski, Nada: Industrija – nosilka razvoja, v: Gorenjska 1900–2000, Gorenjski glas, Kranj 1999, str. 390–408. Holynski, Nada; Žontar, Majda: Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992. Kos, Marija: Podjetništvo v Kranju od leta 1918 do nacionalizacije leta 1948, Zgodovinski arhiv, Ljubljana 2006. Kresal, France: Tekstilna industrija v Sloveniji, Založba Borec, Ljubljana 1976, str. 113–122. Šorn, Jože: Velika industrija v Kranju med obema vojnama, v: 900 let Kranja, Spominski zbornik, Občinski ljudski odbor Kranja 1960, str. 323–339. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja, Muzejsko društvo za Slovenijo, Ljubljana 1939, str. 362–372.

Podjetje IBI Kranj je za svoje žakardno blago prejelo številne nagrade, osemdeseta leta. (Arhiv ZAL, enota za Gorenjsko Kranj)

Iskra Kranj Iskra je bila v drugi polovici 20. stoletja eno najpomembnejših slovenskih podjetij. Od leta 1945 je bil v Kranju center za izdelke telekomunikacije, elektromehanike in elektronike. Po reorganizaciji leta 1982 so proizvodne programe v Kranju prevzela tri samostojna podjetja: Telematika (kasneje Iskratel in Terminali), Kibernetika (kasneje Iskraemeco) in Električno ročno orodje (ERO). V dobi digitalne tehnologije sta Iskraemeco in Iskratel razvijala celostne sistemske rešitve za svetovni trg. Za uveljavljanje blagovne znamke Iskra so bili bistveni poslovno tehnično sodelovanje z velikimi zahodnimi podjetji, delo domačega razvojnega oddelka in oblikovalskega studia, uvajanje novih tehnologij in materialov v velikoserijsko proizvodnjo, raziskave tržišča, izdelane prodajne strategije in usmeritev v izvoz.

Iskra na Gašteju leta 1950. Proizvodnja je stekla v nekdanji tekstilni tovarni, ki je bila v letih vojne tovarna letalskih delov. (fototeka Gorenjskega muzeja)

Znak Iskre na elektrotehničnih izdelkih je bil po vsej nekdanji Jugoslaviji simbol dobrega gospodarjenja in napredka, v slovenskem okolju pa zgleden primer uveljavljanja domačega znanja in dela, kar je utrjevalo pripadnost in samozavest v procesu slovenskega gospodarskega osamosvajanja.

Katalog telefonskih central z najsodobnejšo tehnologijo SI 2000 podjetja Iskratel iz leta 1994 (hrani Gorenjski muzej)

Sava Kranj Začetki gumarstva v Kranju segajo v leto 1920 – Tovarna Vulkan, kasneje imenovana Semperit, je edina v Kraljevini Jugoslaviji izdelovala raznovrstne predmete iz gume. Od leta 1946 je delo nadaljevala tovarna Sava, ki je postala eden od nosilcev slovenskega industrijskega razvoja.

Prvi obrati tovarne Sava tik ob starem mestnem jedru, okoli leta 1970 (foto D. Holynski, fototeka Gorenjskega muzeja)

Od šestdesetih let je bil najpomembnejši del proizvodnje izdelava avtomobilskih pnevmatik. Delo po tujih licencah so nadgradili z lastnim razvojem in leta 1972 so z avstrijskim podjetjem Semperit ustanovili skupno tovarno radialnih avtopnevmatik Sava Semperit. Z velikimi investicijami in s stalno modernizacijo sta obseg proizvodnje in število zaposlenih strmo naraščala. Vse več so izvažali. Leta 1998 je delniška družba Sava sklenila pogodbo o partnerstvu z ameriškim podjetjem Goodyear. Gumarsko tradicijo v Kranju nadaljujeta podjetji Goodyear Dunlop Sava Tires in Savatech.

Avtomatizirana proizvodnja radialnih avtoplaščev leta 1984 v novih obratih na Laborah (foto J. Petrovčič, fototeka Gorenjskega muzeja)

Biljana Ristić, Loški muzej Škofja Loka

ORIS INDUSTRIJSKEGA RAZVOJA NA LOŠKEM V 20. STOLETJU Lega Škofje Loke pod vzhodnim obronkom Loškega pogorja, kjer se v ravnino Sorškega polja iztekata Selška in Poljanska dolina, je mestu že v zgodovini omogočala živahen razvoj obrti in trgovine. Geografske danosti in prisotnost ter dostopnost surovin so narekovale razgiban razvoj panog in njihovo razpršenost po loškem ozemlju. Na stoletni tradiciji cehovstva je gospodarska, trgovska in proizvodna moč Škofje Loke sčasoma prešla iz obrtnih v manufakturne oblike delovnega procesa in nadalje v tehnološko-industrijski način proizvodnje. Na prelomu 19. v 20. stoletje je Škofja Loka štela okoli 2000 prebivalcev, ki so se preživljali predvsem z obrtjo, s trgovino in poljedelstvom v mestni okolici. Podjetnost posameznikov in prihod železnice v Škofjo Loko (1870) pa sta tudi loškemu območju omogočila začetek industrijske proizvodnje, ki je zaznamovala nadaljnji razvoj Loške regije. Panoge, ki so se pri nas razvile v prvem obdobju industrijske dobe, so bile lesna, kovinska in tekstilna.

Škofja Loka na začetku 20. stoletja, v ospredju Krennerjeva tovarna sukna (pozneje tovarna Šešir), razglednica (hrani Loški muzej Škofja Loka)

Prvi industrijski obrat na Loškem je bila tovarna sukna Alojza Krennerja (1841– 1895) na Spodnjem trgu. Izdelovali so odeje in razne vrste blaga (letnega, zimskega, damskega, flanelo, velur in loden ter blago za redovniške obleke). V tovarni je od leta 1894 delovala elektrarna, ki je s presežki električne energije napajala loško mestno razsvetljavo. Po Krennerjevi smrti sta podjetje prevzela sinova, Alojz mlajši in Viktor. Slednji je po vojni tovarno prodal Jakobu Dermoti iz Železnikov, ta pa jo je leta 1921 prodal delniški družbi Šešir. Kar nekaj tovarn na Loškem je nastalo na dolgoletni tradiciji manjših obrtnih delavnic, ki so se v času med vojnama širile in razvijale, nastajala pa so tudi nova podjetja. Industrijski obrati so nudili možnost zaposlitve domačim delavcem; pred tem so odhajali na delo v sosednja mesta, predvsem v industrijsko bolj razviti Kranj. Razmere za delo v tovarnah med obema vojnama so bile zelo težke, tako da je nezadovoljstvo delavstva eskaliralo do velikih stavk v letih 1935 in 1936. Začetni razvoj industrije na Loškem je upočasnila druga svetovna vojna. Podjetja, ki se vojnim razmeram niso prilagodila, so med vojno in po njej propadla ali pa so se preoblikovala. Tovarne, ki so se obdržale, so po vojni začele vlagati v obnovo in razvoj infrastrukture. V tovarnah so organizirali športne in kulturne dejavnosti. V industrijski coni na Trati so tovarne na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta gradile nova poslopja, se posodabljale, povečevale, dopolnjevale proizvodnjo in se usmerjale v prodajo na jugoslovansko tržišče. Industrija je nudila možnost zaposlitve delavcem in teh je v industrijskih središčih primanjkovalo. Tako so delavci prihajali s podeželja, kar je povzročilo njegovo deagrarizacijo. Nekaj delovne sile je prišlo tudi iz drugih jugoslovanskih republik. Kljub temu je bila večina zaposlene delovne sile iz Škofje Loke in okolice ter iz Poljanske doline. Izoblikoval se je sloj kvalificiranih in polkvalificiranih delavcev. V osemdesetih letih je bila več kot polovica loškega prebivalstva zaposlenega v industriji. Zaradi večjega števila prebivalcev in s tem potrebe po novih stanovanjskih kapacitetah so v predmestju Škofje Loke nastajala nova stanovanjska naselja (Frankovo in Hafnerjevo naselje na Trati, Groharjevo naselje, Kamnitnik in Podlubnik). Stebri industrije v občinah Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Železniki in Žiri so se prvič zamajali po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko se je gospodarstvo moralo spopasti z izgubo jugoslovanskega trga in s prilagoditvijo tržnemu gospodarstvu. Stečaji, zapiranja, prodaje in ukinjanje proizvodnih obratov ter odpuščanja delavcev so bili prvi glasniki novih ekonomskih in gospodarskih razmer. Izguba trga je močno prizadela loško industrijo, ki je krizo prebrodila in se razmeroma uspešno preusmerila na tuja tržišča. Slednje je privedlo loška podjetja ter podjetja na Selškem, Poljanskem in Žirovskem do medsebojnega povezovanja, prestrukturiranja in vključevanja v širšo evropsko in svetovno gospodarsko mrežo.

Stavkajoči delavci v tkalnici Brumen & Thaler, Škofja Loka, 21. avgust 1936

Pogled na gradnjo stanovanjskega naselja Novi svet, Škofja Loka, oktober 1960

(hrani Loški muzej Škofja Loka)

Sredi 20. stoletja je bila izpeljana tudi obsežna reforma občinske uprave. Iz krajevnih skupnosti Gorenja vas, Poljane, Železniki in Žiri, ki so prvotno spadale pod občino Škofja Loka, so bile leta 1995 ustanovljene nove občine. Občina Škofja Loka pa je, čeprav v zmanjšanem teritorialnem obsegu, še naprej uspešno razvijala svoje gospodarstvo. Še vedno pa so tekstilna, kovinska, lesna, embalažna in izolacijska panoga ter finomehanska in obutvena panoga tiste, katerih poslovanje, poleg domačega trga, temelji na povečanju izvoza in prepoznavnosti v svetovnem in evropskem ekonomskem prostoru. Literatura: Logar, Vladimir: Kratek prerez loškega gospodarstva, v: Loški razgledi 2, Muzejsko društvo, 1955, str. 87–92. Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev 2. del, v: Loški razgledi 48, Muzejsko društvo, 2001, str. 51–66. Sterle, Meta: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja 20. stoletja, Občina Škofja Loka, Ljubljana 1984. Štukl, France: Prispevki k privatni proizvodnji v Škofji Loki od cehov do leta 1941, v: Loški razgledi 47, Muzejsko društvo, Škofja Loka 2000, str. 31–44. Štukl, France: Prispevki k poznavanju lokalnega gospodarstva v Škofji Loki od leta 1945 do okrog 1960, v: Loški razgledi 35, Muzejsko društvo, Škofja Loka 1988, str. 57–70. Holynski, Nada; Žontar, Majda; Kokalj Kočevar, Monika: Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992.

Šešir Tovarna klobukov Šešir, ki je bila ustanovljena leta 1921 v nekdanji Krennerjevi tovarni v Škofji Loki, je iz kunčje in zajčje dlake proizvajala tulce za izdelavo klobukov. Tulci so predstavljali njihov glavni izdelek, istočasno pa so se uveljavili tudi v proizvodnji moških klobukov. Tovarna je s svojimi izdelki in polizdelki pokrivala slovensko in nekdanje jugoslovansko ozemlje. Večino svojih izdelkov so izvozili v Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Belgijo, ZDA, Kanado itd. Veliki izvozni trg je bil v osemdesetih letih 20. stoletja Beograd, kamor so prodajali črne moške klobuke, ki so jih šumadijski kmetje kupovali po žetvi. Delavke v tovarni Šešir pri pranju tulcev, pred drugo svetovno vojno, Škofja Loka (hrani Loški muzej Škofja Loka)

Izdelek oddelka »Klobuček« v tovarni Šešir za sejem v Beogradu, 1976, zasebna last

Poleg zajčje in kunčje dlake je Šešir izdeloval klobuke tudi iz velurja in drugih materialov. Izdelovali so deške in moške klobuke, modne, lovske in športne klobuke ter trde klobuke. Proizvajali so več kot 50 modelov klobukov različnih kakovosti: The Truss Hat, Novosti Pariza, Jenkins Hat, Dandy Hat, The Gentleman Hat, Triglav, Merkur, Orlandy, Adam, Borsa in Sora Hat, če naštejemo le nekatere. Sinonim za kakovost, dostopnost in prestiž pa so predstavljali moški klobuki pod blagovno znamko »Piccadilly«.

Odeja Na tradiciji Thalerjeve obrtne delavnice prešitih odej je bilo leta 1932 v Škofji Loki ustanovljeno podjetje Odeja. Po drugi svetovni vojni so izdelovali prešite odeje iz svilenega brokata, atlasa, serža in klota vseh barv. Svojo ponudbo so nenehno širili z novimi izdelki, kot so posteljnina, pregrinjala, posteljna pregrinjala, vzglavniki, okrasne blazine, blazine za kavče, spalne vreče itd. S svojimi kakovostnimi in cenovno dostopnimi izdelki so se kmalu uveljavili na domačem in nekdanjem jugoslovanskem trgu. Zelo uspešno obdobje za Odejo je bilo med letoma 1967 do 1972, ko so v jugoslovanskem merilu postali največje industrijsko podjetje, specializirano za izdelovanje prešite posteljnine. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 in izgubi jugoslovanskega trga so se obdržali na hrvaškem trgu, začeli pa so izvažati tudi v Avstrijo, Finsko, Norveško, Rusijo in Ukrajino.

Delavke v Odeji, staro poslopje v Šolski ulici, Škofja Loka, 1945 (hrani Loški muzej Škofja Loka)

Na domačem in tujem trgu so se uveljavili z lastno blagovno znamko, z vključevanjem tehnološkega razvoja v proizvodnjo in materiale ter vrhunskim oblikovanjem. Redno so gostovali na domačih in tujih sejmih ter bili za svoje kolekcije in izdelke nagrajevani: Ljubljanski zmaj 1987 in 1990; Ljubljanski sejem 1990, 2004, 2007; nagrada društva oblikovalcev za kolekcijo športnega programa 1990; na Celjskem sejmu so prejeli nagrado za otroški program 1987; nagrada na zagrebškem sejmu Intertekstil 1998 itd. Izdelki tovarne Odeja, sedemdeseta leta 20. stoletja, prodajni katalog (hrani Loški muzej Škofja Loka).

Marko Kumer, Medobčinski muzej Kamnik

INDUSTRIJA NA KAMNIŠKEM Kamniško območje je bilo v gospodarskem pogledu zaradi svoje pomembne prometne lege vedno zelo razvito, kar se je odražalo v splošnem blagostanju. Že od 13. stoletja je izjemno pomembna trgovska pot povzročila razcvet obrti in trgovine v Kamniku. To je trajalo do konca 17. stoletja, ko se je državna cesta premaknila iz Tuhinjske doline v Črni graben. Mesto je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja doživelo nov razcvet z razvojem industrijskih obratov, izgradnjo železnice v letu 1891 in z razmahom zdraviliškega turizma. Iz obrtnih delavnic so nastali prvi industrijski obrati in kmalu občutno presegli lokalne potrebe: v leto 1852 datira nastanek smodnišnice, v 1857 Prašnikarjeve cementarne in opekarne, leta 1896 je Jan Špalek zasnoval tovarno kovinskih izdelkov, leta 1872 Blaž Schnabel tovarno beloprstene posode ter 1907 Ivan Bahovec na Duplici tovarno parketa in krivljenega pohištva. Ko se je leta 1876 v Kamniku odprlo Prašnikarjevo zdravilišče in kopališče, je mesto zaslovelo kot eno najbolj znanih in obiskanih letovišč avstrijske monarhije. Kamnik je tudi v kraljevini SHS ostal pomembno industrijsko središče, med bolj razvitimi panogami so bile lesna, kovinska, usnjarska, živilska in tekstilna industrija. In v tem času se je novonastala industrija, kot so tovarne Svilanit, Utok in Eta, razvila iz večjih obrtnih delavnic. Prav vse pa so nastale na pobudo podjetnih posameznikov, ki so imeli vizijo, nekaj denarja in obilo zagnanosti. Že v času pred drugo svetovno vojno je tako Kamnik zaslovel ne le kot središče knajpanja, ampak tudi po nekaterih legendarnih izdelkih, ki so slavo mesta ponesli širom sveta. Omenimo Šnablove majolike, Titanove ključavnice in tehtnice, Knafličevo podplatno usnje s prepoznavno blagovno znamko KTK in malograjsko cerkvico kot zaščitnim znakom ter ne nazadnje kamniškim »zenfom«, katerega osnovna receptura se ni spremenila do današnjih dni. Bahovčevo tovarno je prevzel inženir Vladimir Remec in na proizvodni repertoar ob svetovno priljubljenih Thonetovih izdelkih iz krivljenega lesa dodal tudi praktične in lepe izdelke, danes žal pozabljenih oblikovalcev pohištva. Kamniška smodnišnica je bila vseskozi pod nadzorom in budnim očesom aktualne državne oblasti oziroma natančneje – njej podrejene vojaške sile in se iz razumljivih razlogov ni pretirano izpostavljala niti oglaševala. Ostajala je kot samozadostna entiteta, varno spravljena za debele zidove na robu mesta. Med drugo svetovno vojno je kamniške tovarne prevzela nemška okupacijska oblast in proizvodnjo – seveda s prilagojenim programom – poskušala peljati dalje. Na »barutani« so tako izdelovali suhi špirit za gretje hrane, v tekstilnih obratih predvsem sanitetni material itd. Po letu 1945 so se iz predvojnih zasebnih podjetij in družb izoblikovale tovarne KIK, Stol, Titan, Svilanit, Svit, Utok, Eta, ki

so zaposlovale generacije Kamničanov in okoličanov. Prvo povojno leto pod novo socialistično oblastjo je minilo še brez večjih pretresov, nato so novi socialistični oblastniki postopno izvedli nacionalizacijo: najprej večjih in pozneje tudi manjših industrijskih obratov. Tudi Tone Knaflič, lastnik usnjarne, je na lastni koži občutil novo oblast. Kljub izjemni priljubljenosti med delavci in kljub temu, da je tovarno sprva »prostovoljno podaril« novi oblasti, ga je ta razlastila in kar je najhuje, poslala v prezgodnji pokoj in resignacijo. Novo ime njegove nekdanje usnjarne UTOK so tako Kamničani razvezali kot Ukradena Tovarna Očeta Knafliča, sam razlaščeni lastnik pa je takole komentiral: »Politično bodo speljali, gospodarsko pa jim ne bo uspelo!« Podobno bridko usodo razlastitve so doživele tudi tekstilna tovarna Franja Lipovca, Schnablova keramična delavnica, Remčeva tovarna stolov in tako naprej. Potreba po prepoznavnosti izdelkov se je pojavila takrat, ko se je ta izenačila ali presegla spodnjo raven povpraševanja in ko so proizvajalci postali zelo zavzeti, da bi kupci izbrali prav njihov izdelek. Katalogi, ceniki in letaki kamniških tovarn so se pojavili že na začetku njihovega delovanja, posebej lični so bili Titanovi. Oglasi so se pojavili v dnevnem časopisju, v kamniškem krajevnem časopisu Kamničan in pozneje v letnih Kamniških zbornikih ter od začetka šestdesetih let v Kamniškem občanu. Ponudba Kemijske industrije Kamnik je bila zaradi razumljivih razlogov predstavljena nekoliko bolj diskretno. Zelo preroška je bila reklamna akcija tovarne Triglav iz tridesetih let 20. stoletja – ob nakupu določene količine njihovih izdelkov si prejel rdeč listek – kupon za žrebanje nagrad, ki nam, žal, niso znane. Prvi avtor rimanih oglaševalskih domislic je bil legendarni Frane Milčinski - Ježek. Te prisrčno naivne pesmice so bile primarno namenjene radijskemu predvajanju, zaradi svoje priljudne simpatičnosti pa so jih ljudje posvojili. Tako še dandanes srečaš koga, ki zna na izust tisto o kravati, ki ni copata in tako naprej. Ježek je torej avtor priljubljene reklame za Svilanit, uglasbil jo je prav tako legendarni Bojan Adamič. Ježek je napisal tudi daljšo epsko pesem o grofu in knofu, in sicer po naročilu Tovarne gumbov Kamnik.

Stran iz kataloga tovarne Bahovec, začetek 20. stoletja (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Druga polovica 20. stoletja je bila v znamenju širitve in združevanja istorodnih industrijskih obratov. Tako so bile cele družine in posa mezni predeli Kamnika povezani s tovarnami, ki so zaposlovale po več tisoč prebivalcev. Šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja so prinesla tudi razmah družbenega standarda – gmotnih, delovnih in družbenih življenjskih razmer delavskega razreda. Kamnik je bil v osemdesetih letih eno najbolj razvitih industrijskih območij in tudi mesto z najvišjim bruto donosom na prebivalca v nekdanji

skupni državi Jugoslaviji. Tudi gospodarske panoge so bile tod lepo porazdeljene. In tako si je menda takratni zadnji rešitelj jugoslovanske ideje, zvezni premier Ante Marković, prav Kamnik zamislil kot poligon poskusne privatizacije dotlej družbenega gospodarskega premoženja, vendar ga je prehitel razpad države. Na začetku devetdesetih let minulega stoletja se je s spremembami družbenega sistema v Sloveniji pojavila tudi potreba po prestrukturiranju slovenskega gospodarstva. Privatizacija podjetij je bila decentralizirana in je množično potekala preko državljanskih certifikatov. Kamniško gospodarstvo se je moralo v kratkem času preusmeriti z jugoslovanskega na mednarodni trg. Menedžerska vodstva v vodilnih kamniških podjetjih so bila morda premalo sposobna za korenito spremembo poslovnih strategij in poslovnih politik. Nekatera podjetja so doživela stečaj in zapiranje tovarne, druga so se dokončno sesula v okviru družbene sanacije, tretji so skušali ohraniti zdrava jedra, četrti so iskali poti v domačih in tujih prevzemih, nekateri pa so preživeli z lastnim prestrukturiranjem. Večina je žal že zaključila svojo zgodbo, Eta in Titan pa uspešno nadaljujeta in razvijata dolgoletno tradicijo prepoznavne kamniške industrije. Literatura: Kobol, Bogdan: Gospodarski razvoj in stanje mesta Kamnik, v: Kamniški zbornik I, Kamnik 1955, str. 197–220. Langus, Melita: Razvoj kamniške industrije od začetkov do danes: od obrtnih delavnic do tovarn, diplomsko delo, Pedagoška fakulteta v Ljubljani 1997. Koder, Lojze: Od mlina do tovarne, v: Kamniški zbornik I, Kamnik 1955, str. 232–236. Kumer, Marko: Mali besednjak kamniške industrije, Kamnik 2014. Ob 100-letnici Podjetja Kamnik v Kamniku, Kamnik 1952. Ob 130-letnici Kemijske industrije Kamnik, Kamnik 1982. Rifel, Vilko: Kamniški črni mlinarji, v: Kamniški zbornik XVII, Kamnik 2004, str. 165–178. Titan 1896–1976, Kamnik 1976.

Reklamno sporočilo Marka poznavalca za gorčico – izdelek tovarne Eta iz Kamnika, verjetno leta 1935 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Asortima testenin Apetit – blagovna znamka Tovarne Triglav iz Šmarce pri Kamniku, trideseta leta 20. stoletja (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Kemijska industrija Kamnik Zametki Kemijske industrije Kamnik segajo v sredino 19. stoletja, ko so ob reki Kamniški Bistrici propadle fužine in je nastala prva manjša tovarna smodnika. Od vsega začetka je imela status varovanega območja in je bila v pristojnosti vsakokratne aktualne državne vojske. Leta 1849 je tako avstroogrska vojska v Mantovi v italijanski Lombardiji zaplenila stroje in jih prepeljala v Kamnik ter razporedila v stavbe, ki so bile osnova proizvodnje črnega smodnika. Izkoristili so vodno moč Bistrice in jo pozneje nadomestili s parnim pogonom. Sprva so izdelovali dve vrsti lovskega smodnika – črnega za navadne lovce in posebnega za plemiče, ob tem pa še smodnik za polnjenje topov. Po dvajsetih letih so začeli izdelovati rudarski smodnik in v tem obdobju zaposlovati tudi civilno prebivalstvo s kamniškega območja; tako so omogočili razmeroma dobro plačano delo velikemu številu Kamničanov in okoličanov. Vsi našteti izdelki so bili v prahu, od tod izraz praharna oziroma »pulfer fabrika«. Leta 1912, ob prihodu elektrike v mesto, so dotlej strojni pogon nadomestili z električnim. Med prvo svetovno vojno so tovarno s stroji in delavci vred preselili v avstrijsko mesto Trofaiach. Po končani vojni je tovarno upravljal Slovenski narodni odbor, nato je prešla pod državno vojaško upravo. Imenovala se je Barutana, to pa je tudi ime, ki se je najbolj zasidralo v spominu Kamničanov vse do danes. Leta 1921 so izdelali prvo rudarsko razstrelivo – na osnovi amonijevega nitrata – dinamon. Leto pozneje so ga preimenovali v zaščiteno blagovno znamko kamniktit. Skoraj pol stoletja pozneje se je KAMNIKTITI poimenovala ena prvih zasedb kamniških rokerjev. Tudi po osvoboditvi so dobili status vojaškega podjetja. Zgradili so vrsto novih poslopij in delavnic: patronirko, mline, mešalnico, skladišča, garderobe in jedilnico. Proizvodni obrati smodnišnice so na svojem proizvodnem vrhuncu zaposlovali kar 1400 ljudi. Znani so bili tudi njihovi mojstri za pripravljanje slavnostnih ognjemetov, ki so bili eden redkih socialističnih spektakularnih dogodkov na večje državne praznike ali obletnice delovnih zmag. Ob široki paleti pirotehničnih sredstev so imeli na proizvodnem repertoarju med drugim tudi priljubljene t. i. čudežne svečke, pasje bombice, vžigalice s pokom in naboje za otroške pištole. Izguba vojaškega trga po letu 1992, ko je smodnišnica še proizvajala bojna sredstva predvsem za balkanske vojne v devetdesetih letih, je povzročila propadanje tovarne. Podjetje je leta 2008 odšlo v likvidacijo in stečaj.

Nalepka za smodnik – izdelek kamniške smodnišnice, verjetno pred prvo svetovno vojno (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Pakiranje kamniktita – zaščitene blagovne znamke razstreliva Kemijske industrije Kamnik, 1962 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Titan Leta 1896 je češki inženir Špalek zasnoval obrtniško proizvodnjo kovinskih izdelkov. Po ženitvi z bogato dedinjo je proizvodnjo razširil: izdelovali so težje in lažje pribitne in vdolbne ključavnice ter dolga in kratka nasadila za vrata. Iz tistega obdobja naj bi bil tudi zvon, ki je odrejal začetek in konec delovnega časa. »Dokler bo visel ta zvon, bo vladal red v tej tovarni,« je zapisal Špalek. … Pred nekaj leti je zvon skrivnostno izginil.

Poslopja tovarne Titan, 1921 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Ključavnica – model št. 3305, 1935 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Leta 1908 je tovarna prešla v roke Anne Hartmann, Špalek pa je ostal direktor, v naslednjih desetletjih je lastništvo tovarne pogosto prehajalo med različnimi avstrijskimi in hrvaškimi družbami, ki so imele različne interese – ne le razvojne, ampak tudi samo špekulativne. V sredini dvajsetih let prejšnjega stoletja se je tovarna razširila, postavili so lastno električno centralo in zasnovali oddelka za avtomate in montažo kuhinjskih strojčkov. Leta 1933 so začeli izdelovati fitinge, tehtnice, mlinčke za mak, mesoreznice, tulce, matice, drobilke, medene uteži, različne kuhinjske strojčke in pohištvene ključavnice. Po osvoboditvi maja leta 1945 je bila tovarna podržavljena, spet so zagnali proizvodnjo fitingov, ključavnic in gospodinjskih strojčkov. Še leta 1976 so v jubilejni Titanovi publikaciji neznani kolektivni avtorji zapisali: »Zadnji štirinajsti lastnik v zgodovini Titana je postal delovni človek,« in se bridko zmotili. Leta 1952 so zgradili kositrarno, cinkarijo, temperno livarno in čistilnico odlitkov. Omenimo še, da so konec šestdesetih let minulega stoletja v sodelovanju z znano tovarno Tyrolia začeli izdelovati smučarske vezi. Že v osemdesetih letih so imeli v ponudbi elektronske ključavnice in varnostne sisteme. Do leta 1990 sta proizvodnja in število zaposlenih naraščala, po osamosvojitvi in lastninskem preoblikovanju podjetja pa se je proizvodnja začela krčiti in število zaposlenih zmanjševati. Tovarna se je razdelila na livarno in na proizvodnjo ključavnic z ločenima lastnikoma.

Katarina Rus Krušelj, Slamnikarski muzej, Kulturni dom Franca Bernika Domžale

DOMŽALSKA INDUSTRIJSKA DEDIŠČINA Domžale kot eno izmed pomembnih evropskih središč slamnikarstva V čem se Domžale razlikujejo od drugih krajev na območju Gorenjske? Konec 19. stoletja so postale eno od središč zgodnje industrializacije v Sloveniji, ki je temeljila na eni sami panogi – slamnikarstvu. Na temelju razvoja slovenske slamnikarske domače obrti od 18. stoletja dalje so v šestdesetih letih 19. stoletja v Domžale prišli Tirolci in Sudetski Nemci, ki so tu dobili osnovno znanje, polizdelke, delovno silo, energetske vire in nekateri tudi premožne neveste. To so nadgradili s podjetniško idejo in sodobno tehnologijo ter razširili prodajo na nova območja. Vse do prve svetovne vojne so povečevali svoje slamnikarske tovarne v Domžalah, uspešne manjše so imeli tudi domači podjetniki. Mednarodno uveljavljena slamnikarska industrija je na trg poslala več kot milijon slamnikov in sezonsko zaposlila okoli tisoč delavcev. Ta čas so Domžale doživele gospodarski napredek ter z njim povezane socialne spremembe in prosvetnokulturni razvoj kot redko kateri slovenski kraj. Prva svetovna vojna in nastanek jugoslovanske države po njej sta hudo prizadela dotedanji razcvet slamnikarske industrije. Podružnice tirolskih podjetij po Evropi so se znašle v različnih državah, matična podjetja so eno za drugim propadla in opustila proizvodnjo v Domžalah. Nekatera domača podjetja so v tem času dobro poslovala, vendar se niso uspela kosati s tirolsko trgovsko mrežo. K zatonu slamnikarske industrije je prispevala še moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno.

Nastanek in razmah novih industrijskih panog Vzporedno s propadanjem slamnikarskih podjetij so med obema vojnama nastajale tovarne novih industrijskih panog. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala celo v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev. V Domžalah so bili vodilni obrati v kemični, tekstilni in usnjarski industriji. Slednji sta nastali na temeljih slamnikarstva in sta prekvalificirali največ nekdanjih šivalk slamnikov. Posredna nadaljevalka slamnikarske industrije je bila tovarna Univerzale, medtem ko so največje spremembe nastale v usnjarski industriji. Vodilno vlogo je

Slamnikarske tovarne v Domžalah okoli 1900, razglednica (arhiv Knjižnice Domžale)

Helios, kemična industrija Domžale v šestdesetih letih

imela Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Toko, največja te stroke v Jugoslaviji. Pridruženi Usnjarski tehnikum je s pedagoškim in z raziskovalnim delom pomembno prispeval k napredku jugoslovanske usnjarske industrije. V razvoju kemične industrije pa je bila bistvena združitev predvojnih obratov za proizvodnjo lakov, barv in škroba v Domžalah, na Količevem in oljarne na Viru v podjetje Helios, danes največje v Občini Domžale. Odločilna prelomnica v industrializaciji širšega domžalskega območja je bila prva polovica dvajsetih let z začetkom obratovanja tovarn papirja (Papirnica Količevo), lakov (Helios) in sanitetnega materiala (Tosama) na Količevem ter tovarne platnenih izdelkov Induplati v Jaršah, ki so postopoma zaposlovale veliko število delavcev ter bistveno vplivale na spremembo socialne in urbanistične podobe okolice Domžal. Za razliko od predvojnega centriranja slamnikarskih tovarn v Domžalah so novi tovarniški obrati začeli nastajati zunaj mesta, ob Kamniški Bistrici, ki je zagotavljala pogonsko moč. Nastali so po temeljiti preučitvi potreb slovenskega in tedanjega jugoslovanskega trga ter se na njem uspešno uveljavili. Po drugi svetovni vojni je industrija na domžalskem območju dosegla nov razmah, ki ga ilustrira podatek, da je do konca leta 1953 število zaposlenih v 18 državnih podjetjih naraslo na okoli tri tisoč, v naslednjem letu pa se je v primerjavi s koncem tridesetih let že podvojilo. Na začetku sedemdesetih let je občina Domžale spadala med močneje industrializirane občine. Najvišje število zaposlenih v industriji je bilo zabeleženo v letih 1964 in 1979, od takrat pa je število padalo. Namesto industrije so v ospredje stopile obrti in storitve.

Industrijska podoba Domžal danes Pospešena industrializacija v obdobju med vojnama, tudi po zaslugi razglasitve Domžal za trg leta 1925, je bila poglavitni dejavnik za pridobitev mestnega statusa domžalske občine leta 1952. Z upravnimi spremembami leta 1961 so Domžale postale občinsko središče in s tem pridobile še večji gospodarski pomen. V osemdesetih letih 20. stoletja se je občina zlasti zaradi razvite obrti uvrščala med najrazvitejše v Jugoslaviji. Proces deindustrializacije v samostojni Sloveniji, ki je bil povezan z družbenimi in gospodarskimi spremembami po razpadu skupnega jugoslovanskega trga, prav tako kot drugih slovenskih mest ni obšel Domžal. V zadnjih letih se zaradi poslovnih težav tovarn in prilagajanja sodobnim izzivom gospodarjenja funkcija in zunanji videz proizvodnih območij intenzivno spreminjata. Del industrije se je preselil ven iz mesta, del tranzicijskih časov ni preživel.

Tako na nekdanjih industrijskih zemljiščih nastajajo nove poslovno-stanovanjske soseske ali pa se na njih razvijajo storitvene dejavnosti. Literatura Brojan, Matjaž: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Kulturni dom Franca Bernika, Domžale 2012. Zalokar - Oražem, Cveta: Ponosen na svoje delo in spokojen, ko se ozira nazaj: Matija Svoljšak, upokojeni direktor tovarne Univerzale, v: Slamnik, letnik LIII, številka 7, 2013, str. 8. Kušar, Simon: Ko se staro umika novemu, v: Geografski obzornik, letnik 52, številka 2, 2005, str. 4–13. Internetni vir, http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-O2CLGUDN. Roškar, Saša: Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah: vodnik, Občina Domžale, Domžale 2015.

Domžale danes (foto Primož Hieng)

Stiplovšek, Miroslav: Nastanek mestne občine Domžale leta 1952, Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Domžale 2012. Stiplovšek, Miroslav: Propad slamnikarske industrije in razvoj novih industrijskih panog na domžalskem območju 1918–1941, v: Zgodovinski časopis, letnik 47, št. 3, 1993, str. 425–437. Stiplovšek, Miroslav: Razglasitev Domžal za trg leta 1925: Ob razstavi v počastitev osemdesetletnice, Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Domžale 2005.

Razvoj blagovne znamke Univerzale Domžale Tovarna Univerzale v Domžalah pripoveduje dve pomembni industrijski zgodbi. Prva govori o nastanku slamnikarske tovarne še v času tirolskih tovarnarjev, druga o uspešni tekstilni industriji po drugi svetovni vojni. Predhodnico tovarne je ustanovil Tirolec Jakob

Oberwalder leta 1893. Z letom 1936 je podjetje začelo delovati s slovensko upravo in kapitalom. Proizvodnjo slamnikov so dopolnili s klobuki iz filca in ob vpeljavi novih oblik so postali ekskluzivni dobavitelji za evropske višje sloje.

Tovarna Univerzale med obema vojnama (foto Vekoslav Kramarič, hrani SEM)

Delavci pri delu (foto Vili Majhenič, kopije hrani SMD)

Po drugi svetovni vojni je bilo podjetje podržavljeno. Izdelovali so tulce za volnene klobuke, nato še klobuke. Z uvozom kitajskih surovin so proizvodnjo slamnikov postopoma večali. V šestdesetih letih so se specializirali za proizvodnjo športne konfekcije in po osamosvojitvi Slovenije registrirali blagovno znamko Dunlop. Po zaslugi tovarne je bila industrijska proizvodnja slamnikov v Domžalah prisotna več kot 130 let. Dolgoletna tradicija nekdaj uglednega podjetja se je končala s stečajem leta 2003. Spomin nanjo je še vedno živ: v zgodbah nekdanjih delavcev v Slamnikarskem muzeju, v nekdaj pomembni blagovni znamki, ki je bila sinonim za vsestranskost ponudbe v tekstilni industriji nekdanje Jugoslavije, in še v danes edinem ohranjenem industrijskem območju v središču Domžal.

GORENJSKA INDUSTRIJSKA PODJETJA V 20. STOLETJU Seznam industrijskih podjetij zajema bistvene podatke o tovarnah, ki so na Gorenjskem delovale v 20. stoletju. V preglednici so podjetja razvrščena po posa meznih panogah, v okviru katere si krajevno sledijo od severnega proti južnemu delu Gorenjske. Za poimenovanje podjetja je uporabljeno tisto, ki je bilo najbolj znano in je bilo najdlje oziroma najpogosteje v uporabi. Navedeni so uradne oziroma daljše različice imen, obdobje delovanja podjetja in najpomembnejše prelomnice v njegovem razvoju. Po letu 1945 je nova oblast v nekaj letih zaplenila, prevzela nadzor in nacionalizirala večino zasebnih podjetij, kar pa ni navedeno pri vsakem podjetju posebej. Predstavljeni so bistveni podatki o reorganizacijah, združevanjih in preimenovanjih, ki so bili izpeljani na začetku socialističnega gospodarstva. Kjer je v določenih obdobjih prihajalo do prepletanja različnih podjetij, je povezava posebej označena. Kot glavna lokacija je naveden sedež podjetja, tam je bila tudi glavnina proizvodnje, vendar so predvsem največje tovarne imele svoje obrate tudi v drugih gorenjskih in slovenskih krajih. Med izdelki so našteti najpomembnejši proizvodni programi, po katerih so bile tovarne najbolj znane.

MOJSTRANA JESENICE BLEJSKA DOBRAVA

BLED

LESCE

BREZNICA BEGUNJE ZAPUŽE RADOVLJICA OTOČE

TRŽIČ

PODNART LIPNICA KROPA BOH. BISTRICA

ŽELEZNIKI

KRANJ

KAMNIK RADOMLJE KOLIČEVO

ŠKOFJA LOKA RETEČE

DOMŽALE

HOTAVLJE SOVODENJ ŽIRI

Tovarne različnih industrijskih panog po gorenjskih krajih v drugi polovici 20. stoletja, ko je bila industrializacija na Gorenjskem najmočnejša.

kovinska industrija

lesna industrija

živilska industrija

elektro industrija

usnjarska industrija

ind. gradbenega materiala

tekstilna industrija

obutvena industrija

tiskarstvo

gumarska industrija

kemična industrija

druga industrija

* Podjetje je predstavljeno samostojno. Ime podjetja

Obdobje Druga imena delovanja

Kovinska industrija Železarna Jesenice 1945– 1992

Acroni

1992–

Elektrode Jesenice

1998–

SUZ Niro steel Votlica Jesenice Kovinar Kovinska galanterija Sava KOOP Mojstrana

1997– 1994– 1995– 1992– 1928– 1948 1967– 2012 1920– 2013

Pilarna Triglav

Tokos

1883–

Tiko

1962–

Plamen Kropa

1895–

Veriga Lesce

1922– 1998

TIO Tovarna 1952– industrijske opreme 1976, Lesce 1994–

1869 KID Kranjska industrijska družba 1945 Železarna Jesenice 1992 ločena podjetja Acroni, Fiprom, servisne dejavnosti

1993 Fiprom

Lokacija

Izdelki

Jesenice, Jeklo, pločevina, ulitki, cerkveni zvonovi, Javornik, vratni podboji, žičniki, žica, elektrode, Blejska Dobrava trakovi, cevi, ograje in drugod Jesenice

Jeklo

Jesenice

Elektrode

Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Jesenice Kovinska oprema

Mojstrana

Jeklene palice, žice, kovinski izdelki Kovinski izdelki in oprema Kovinski izdelki in oprema Izdelki iz žice, verige, vzmeti Podkvice za čevlje, risalni žebljički, sponke, okensko in posteljno okovje Kovinski polizdelki

1920 Mehanična delavnica in pilarna Triglav Otona Boškoviča 1953 Pilarna Triglav Tržič 1991 Tri-fix, Tovarna pritrjevalne tehnike 1947 Tržiška tovarna kos in srpov Tokos

Tržič

Pile, jeklena sidra

Tržič

Kose, srpi, lopate, kovinsko ročno orodje za zidarje in druge obrti

1962 Obrtno podjetje avtooprema Tržič 1972 Tiko Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici 1939 Kovinarska zadruga Plamen 1947 Plamen, Tovarna vijakov in žebljev Kropa Tovarna verig Veriga, proizvodnja verig in vijakov

1952 Mehanična delavnica v Radovljici 1954 KEM Kovinsko, elektro in mehanično podjetje Radovljica 1994 TIO pnevmatika

Drugo

1890 izgradnja tovarne na Jesenicah in usmeritev v metalurško proizvodnjo. 1917 Tovarna grafitnih elektrod Blejska Dobrava. 1992 delitev Železarne Jesenice na 13 hčerinskih podjetij. Nadaljuje železarsko tradicijo Železarne Jesenice*, od 1992 del sistema Slovenskih železarn, od 2005 SIJ Slovenska industrija jekla. 1938 začetek proizvodnje v okviru KID, kasneje Železarne Jesenice*. Nadaljujejo proizvodnjo Železarne Jesenice*. Nekdanje delavnice Železarne Jesenice*. Nekdanji predelovalni obrati Železarne Jesenice*. 1948 po nacionalizaciji podjetje ukinjeno. 2012 stečaj. Izdelava pil v Tržiču sega globoko v 19. stoletje. Med letoma 1870 in 1885 delovala Tovarna pil barona Ditricha. 2013 stečaj. Izdelava kos, srpov in orodja bila del fužinarske tradicije v Tržiču. Konec 19. stoletja največji tovrstni podjetji Tovarna kos in srpov Kajetana Ahačiča in Tovarna kos, srpov in lopat Karla Globočnika Tržič. 1945 obe podjetji zaplenjeni in združeni v Tokos.

Kovinska oprema Kropa

Žeblji in vijaki

Lesce

Kovane, elektrovarjene in patentne verige 1976 priključitev podjetja TIO* Lesce. za industrijo, rudarstvo, promet in široko uporabo Merilno-regulacijska oprema, Med letoma 1976 in 1994 del podjetja Veriga*. industrijska pnevmatika in hidravlika

Lesce

1947 preneha delovati kot zadruga, vlada ustanovi državno podjetje Plamen.

Ime podjetja IKOS

Creina

Obdobje Druga imena Lokacija delovanja 1945– 1945–1970 Kovinar Kranj 1995 1963–1970 Tovarna obutvenih strojev in opreme TOSO 1970 IKOS, Industrija kovinske opreme in strojev 1954– Agropromet Kranj

Izdelki

Drugo

Tekstilni stroji Čevljarski stroji

Leta 1970 združitev podjetij Kovinar in TOSO.

Kmetijski stroji in mehanizacija; kaminske peči Lovske puške in patroni

1999 pripojitev podjetja Lokaterm, Škofja Loka.

Puškarna Kranj

1922– 1993

1948–1949 Puškarna Kranj 1948–1955 Tovarna lovskih patron 1955 Puškarna in tovarna lovskih patron Kranj

Kranj

LTH

1923–

Tovarna vodnih turbin Schneiter Škofja Loka (Schneiterjeva delavnica) 1953 Strojno podjetje Škofja Loka 1960 Loške tovarne hladilnikov LTH 1993 Unitech LTH-OL 1999 TCG Unitech 2009 LTH castings/LTH Ulitki

Vincarje, Trata, Škofja Loka

Male turbine, regulatorji, oprema za vodne pogone; zamrzovalne naprave, hladilne naprave za lokale in industrijo, klimatske naprave, toplotne črpalke

Mlinostav

1928– 1930

Trata, Škofja Loka

Izdelava poljedelskih, pekovskih in drugih strojev

Limos

1953–

Trata, Škofja Loka

Avtoservisno podjetje; oprema za klavnice

Pilarna Difa

1932– 1963 1990–

Niko

1946–

1946 Kovinska zadruga Niko 1954 Niko, tovarna kovinskih in elektromehanskih izdelkov 1963 Niko Železniki

Kladivar

1949– 2006

Alprem

1951–

1949 Splošno kleparstvo in mehanična delavnica 1956 Kovinsko obrtno podjetje Žiri 1969 Kladivar Žiri, tovarna elementov za avtomatizacijo in precizno mehaniko Alu-Alprem, Alprem oprema

Limos, proizvodnja in projektiranje opreme za klavnice

Godešič, Reteče Pile Difa, tlačna livarna in obdelava ulitkov

Trata, Škofja Loka Železniki, Trata Škofja Loka

Avtomobilski deli, deli za pnevmatike, mehanski deli Mehanizmi za registratorje, sponke in drugi pisarniški izdelki

Žiri

Izdelki splošnega kleparstva, elementi za malo avtomatizacijo, hidravlične komponente

Kamnik

Trgovinska oprema

V Kranju v 20. in 30. letih več puškarskih podjetij in zadruga. Od 1948 do 1955 dve invalidski podjetji. 1977 Puškarna del Save Kranj*. 1987 del podjetja Gorenje, 1990 del podjetja Orbis. 1993 konec proizvodnje v Kranju. 1946 priključitev Litostroju Ljubljana. 1958 združitev z elektro-kovinskim podjetjem Motor (v Škofji Loki od 1950). Do konca 50. let zaposlovali kaznjence. 1989 osamosvojitev Livarne in Orodjarne. 2009 stečaj LTH. Proizvodnjo livarne nadaljuje podjetje Unitech LTH, kasneje preimenovano v LTH castings. 1930 stečaj. 1933 v prostorih deluje Gorenjska predilnica*.

1963 združitev s podjetjem Elra*.

1962 pripojitev Iskri. 1963 odcepitev obrata pisarniške galanterije od matičnega podjetja in ustanovitev novega podjetja Niko. 2000 preselitev proizvodnje v Škofjo Loko. 2008 del avstrijskega koncerna Ring. 2006 priključitev k podjetju Viro, pakirni stroji, Logatec.

V 90. letih razdelitev na manjša podjetja, ki so ohranila dele proizvodnje.

Ime podjetja

Obdobje Druga imena delovanja

Lokacija

Sumida

1970– 1991 1991–

Blejska Dobrava Elementi za telefone in telefonske centrale Blejska Dobrava Elektronski sestavni deli za zabavno in avtomobilsko industrijo

Iskra Mehanizmi

1956–

Iskra Instrumenti

1958–

1997 Iskra Instrumenti

Iskra Kranj

1945–

1945 Strojne tovarne Kranj 1946 Iskra, tovarna za elektroniko in finomehaniko 1956 Iskra Tovarna elektrotehničnih in finomehaničnih izdelkov 1965/66 Združeno podjetje Iskra Elektromehanika Kranj 1974 Iskra, Industrija za telekomunikacije, elektroniko in elektromehaniko Kranj 1982 podjetja Kibernetika, Telekomunikacije (Telematika) in Električno ročno orodje ERO

Le-tehnika Elra

1989– 1954– 2008

Domel

1946–

Tehtnica

1959–

Elektro industrija Iskra

Iskra Blejska Dobrava 1991 Torus 1998 VOGT electronic Slovenija 2009 Sumida Slovenija 1949–1956 Tulip 1990 Iskra Mehanizmi Lipnica

1954 Obrtno podjetje Elra 1992 Corona

1946 Kovinska zadruga Niko 1954 Niko, tovarna kovinskih in elektromehanskih izdelkov 1962 Iskra, tovarna elektromotorjev Železniki 1987 Iskra Elektromotorji, Industrija električnih motorjev in gospodinjskih aparatov 1991 Elektromotorji Železniki 1992 Domel 1964 Tehtnica 1991 Tehtnica, podjetje precizne mehanike in elektronike

Izdelki

Lipnica

Električni števci, ure in mehanizmi, električni aparati

Kranj Reteče

Izdelki telefonije, hidravlike, pnevmatike Gospodinjski aparati

Železniki

Elektromotorji in komponente, sesalne enote, gospodinjski aparati

Drugo

Obrat Iskre Kranj*. 1991 stečaj. Nadaljuje proizvodnjo v nekdanjem obratu Iskre*.

Do 1948 Tovarna žičnikov Simon Pirc. 1948–1956 obrat tovarne Plamen*, nato priključen Iskri Kranj*. 1990 samostojno podjetje. Otoče Merilni instrumenti Obrat Iskre Kranj*. 1989 samostojno podjetje in del krovnega holdinga Iskra. Merilne naprave (števci, ure ...), stikalna 1965 Združeno podjetje Iskra Kranj sestavlja 15 tovarn in Kranj in tehnika, telekomunikacijske naprave obratov, leta 1979 že 23. drugod, med drugim Otoče, (telefonski aparati, telefonske centrale), 1974 selitev sedeža Iskre v Ljubljano. 1982 delitev Iskre v Kranju na tri podjetja. Lipnica, Blejska električno ročno orodje, kinoakustika 1989–90 delitev posameznih podjetij na več manjših, Dobrava, med drugim nastanejo: Iskra Števci, kasneje Iskraemeco, Železniki Iskra Stikala, Iskratel, Iskra Terminali (1996 stečaj), Iskra ERO, kasneje Perles, Iskra Instrumenti Otoče*, Iskra Mehanizmi Lipnica*, Iskra Elektromotorji Železniki*.

Tehtnice (analitične, precizne, elektronske, lekarniške, poštne, trgovske …)

1963 priključitev Pilarne Reteče. 1971 združitev z Iskro Kranj*. 1986 priključitev Elektromotorjem Železniki (Domel*). 1992 novo podjetje Corona. 2008 likvidacija. 1962 postane del Iskre Kranj*. 1987 osamosvojitev podjetja. 1998 Domel holding, ki vključuje več podjetij.

Podjetje nastalo z odcepitvijo programa laboratorijskih tehtnic od podjetja Niko*. 2010 priključitev podjetju Domel*.

Ime podjetja

Obdobje Druga imena delovanja

Tekstilna industrija BPT 1885– 2003

Sukno Zapuže

1948– 1992

Almira

1948– 2002

Vezenine Bled

1924– 2004

Jugočeška

1923– 1941

Tekstilindus

1928– 2008

Inteks

1926– 1991

Tekstilindus Stražišče

1928– 1949

Tekstilna tovarna Franjo Sirc

1929– 1945

Tovarna Antona Božiča

1928– 1946

Lokacija

Izdelki

Drugo

Baumwoll Spinerei und Weberei Neumarktl Glanzmann & Wachter; Bombažna predilnica in tkalnica Edmund Glanzmann & Andrej Gassner Tržič Bombažna predilnica in tkalnica Tržič 1949 Industrija Sukna Zapuže

Tržič

Bombažno blago, posteljnina, prti

2003 združitev s podjetjem Svilanit Kamnik in konec proizvodnje v Tržiču.

Zapuže

Sukno, preja, blago, odeje, loden, dekorativne tkanine, ponjave, protipožarne tkanine

1948 Tovarna pletenin v Radovljici in Tovarna nogavic Lesce 1949 Pletenine – nogavice Lesce 1954 Almira, tovarna pletenin in nogavic Radovljica 1960 Almira – alpska modna industrija Almira 1924–1946 Izdelovalnica slovenskih in švicarskih vezenin 1929–1946 Jugo Rhomberg & Co, od 1939 Mayer & Co, Industrija čipk 1947 Tovarna čipk in vezenin Bled 1962 Tovarna čipk, vezenin in rokavic Bled 1992 Vezenine Bled, Tovarna čipk, vezenin in konfekcije Jugoslovansko češka tvornica bombažnih tiskanin

Radovljica, obrati v drugih krajih

Bombažne in sintetične nogavice, vrhnje pletenine iz volne in džersija

Na širšem območju Radovljice v 19. stoletju delovalo več tkalnic sukna. Leta 1948 iz nacionaliziranih podjetij Alojza Kristana, Ivana Kolmana in Slavka Boleta ustanovljeno Sukno. V Radovljici, Lescah in okoliških krajih v 20. in 30. letih več manjših obratov za izdelavo pletenin in nogavic: Novak, Vrhunc, Vidic, Bohinc-Vogelnik, Langus, Baebler, Šušteršič, Legat, Jeglič. 1948 po zaplembah in nacionalizacijah nastali dve podjetji, ki sta 1949 združeni.

Bled

Strojno izdelane klekljane čipke, trakovi, zračne čipke, vezeno blago, aplikacije, oblačila in dodatki, hišni tekstil

1947 združitev dveh podjetij. 1962 priključitev proizvodnje tovarne Špik* Kranj. 2008 likvidacija.

Kranj

Tiskano bombažno blago, flanela, žamet, 1941–1945 LGW, zaplemba in preusmeritev v proizvodnjo svila, umetna svila letalskih delov za vojsko. 1945 Iskra*. Leta 1961 združitev Tiskanine in Inteksa*, nastane Kranj Bombažno tiskano blago, žamet, svila, 1928 Kranjske tekstilne tovarne Tekstilindus Kranj. polsvila 1930 Jugobruna, Jugoslovanska tvornica tekstila 1991 stečaj. Tiskano blago, mešanice bombaža in 1941 Tekstilbruna 1993 v tovarni na Gorenji Savi nadaljuje proizvodnjo sintetičnih vlaken; viskoza in viskozne 1945 Tiskanina italijansko podjetje Bonazzi. mešanice 1961 Tekstilindus 2008 likvidacija podjetja. 1993 Aquasava Leta 1961 združitev Inteksa in Tiskanine v enotno Kranj Bombažne tkanine 1926 Tekstilno industrijska družba Intex Bombažno listno in pestro tkano blago za podjetje Tekstilindus*; proizvodnja v Inteksu ostane do 1946 Tekstilna tovarna Inteks stečaja 1991. lahka oblačila 1961 Tekstilindus Tekstilno industrijska družba Stražišče pri Bombažne tkanine, enobarvno in 1949 pripojitev k Tiskanini*. Kranju pestrotkano platno 1953 pripojitev k Inteksu* in ukinitev proizvodnje na Gašteju. Stražišče pri Bombažne tkanine 1941 tovarna zaplenjena, proizvodnja granat za nemško Kranju vojsko. 1945 uničena. Anton Božič, Tkalnica volnenih in bombažnih Primskovo Kranj Bombažno blago, zlasti za brisače, prte, 1947 IBI*. tkanin srajce

Ime podjetja Tovarna Adolfa Praha IBI Industrija bombažnih izdelkov

Obdobje delovanja 1930– 1946 1947– 2008

Tovarna jute Ivan E. Sirc Tekstilna zadruga Otoče Zvezda

1932– 1948 1937– 1958 1936–

Ika

1923– 1947 1931– 1947 1948– 1962

Iska Špik

Druga imena

Lokacija

Adolf Prah, Tovarna volnenih in bombažnih tkanin 1947 IBI Kranj, industrija žakardskih tkanin

Primskovo Kranj Bombažne tkanine

1947 IBI*.

Primskovo Kranj Žakardske tkanine za ležišča in dekorativne tkanine

1947 združitev tovarn Anton Božič*, Adolf Prah* in manjših obratov. 2008 likvidacija. 1949 vključitev v Tiskanino*.

Kranj

Izdelki

Vreče in druga embalaža iz jute, slamarice Bombažno blago za srajce in brisače

Drugo

Tkalnica Otoče

Otoče

1936 Anton Koliaš kemična čistilnica in parna barvarna 1948 Zvezda, Parna barvarna, kemična čistilnica in tkalnica 1954 Zvezda, Tkalnica in oplemenjevalnica 1997 Zvezda, tekstilna tovarna 2006 Zvezda STP Mehanična tovarna pletenin

Kranj

Bombažno blago; centelin medvloge za industrijo konfekcije in obutve

Kranj

Tovarna za izdelavo in predelavo pletenega, vezenega in tkanega blaga Ivan Savnik Industrija pletenin, rokavic in konfekcije Kranj

Kranj

Volnene in bombažne pletenine, 1948 Špik*. nogavice, trikotaža, svileno perilo Bombažne, volnene in svilene pletenine – 1948 Špik*. blago in konfekcija Trikotažno blago in konfekcija 1948 združitev pletilskih obratov. 1962 preusmeritev v obrat Iskre* in prenos proizvodnje v Vezenine Bled*. Ženska konfekcija Združena obrtna šiviljska in krojaška podjetja. 1958 pripojitev podjetja Moda Jesenice. 2007 likvidacija. Ženska konfekcija, robci Pred 1962 šiviljska invalidska delavnica Tekstilindusa*. 2012 likvidacija in nadaljevanje proizvodnje v novem podjetju Triglav Moda. Predelava živalske dlake in izdelki iz žime Tradicija izdelovanja sit v Stražišču in Bitnjah. Na začetku 20. stoletja deluje več žimarskih podjetij in Sitarska in žimarska zadruga. 1959 združitev vseh žimarskih podjetij. 1962 opustitev proizvodnje in priključitev Puškarni Kranj*. Odeje, razne vrste blaga, flanela, velur, 1913 likvidacija. loden 1921 poslopje odkupi podjetje Šešir*.

Kranj

Gorenjska oblačila

1950– 2007

Gorenjska oblačilnica

Kranj, obrat Jesenice

Triglav konfekcija

1962–

2012 Triglav Moda

Kranj

Žimopreja

1947– 1962

1947 Okrajno podjetje Žimopreja

Stražišče pri Kranju

Krennerjeva suknarna

1871– 1913

Spodnji trg, Škofja Loka

Šešir

1921–

Alois Krenner Kotzenfabrik Schaffwollwaren Fabrik des Krenner und Wanek Schaffwollwaren – Fabrik Alois Krenner Bischoflack 1921 Tovarna klobukov Šešir 1946 Tovarna klobukov Škofja Loka 1954 Šešir, Tovarna klobukov, Škofja Loka

Trata, Škofja Loka

Klobuki, klobučarski izdelki in polizdelki

1958 priključitev k podjetju Sukno Zapuže* in kasneje novemu obratu Iskre* v Otočah. 1948–1954 invalidsko podjetje. Od 1960 šolske delavnice Srednje tekstilne šole. 2010 stečajni postopek; nadaljevanje dela proizvodnje, del družbe Konus Konex.

Ime podjetja Odeja

Obdobje Druga imena delovanja 1932– 1947 Okrajno proizvodno podjetje Odeja Škofja Loka 1991 Odeja, tovarna prešitih odej Škofja Loka

Brumen & Thaler

1934– 1950

Gorenjska predilnica 1933–

Kroj

1947– 2008

Svilanit

1937–

Mako

Tosama

1926– 1946 1922– 1933 1923–

Induplati

1923–

Univerzale

1870– 2002

Vesna

Gumarska industrija Sava 1920–

Tekstilna tovarna Brumen & Thaler 1946 Škofjeloška tkalnica 1933, 1946 Škofjeloška predilnica 1944 Loška predilnica in tkalnica 1949 Gorenjska predilnica in tkalnica Škofja Loka 1950 Gorenjska predilnica Škofja Loka 1951 Mestno šiviljstvo Kroj 1959 Konfekcija Kroj Škofja Loka Kroj, Modna konfekcija Tkalnica Franjo Lipovec

Lokacija

Izdelki

Drugo

Kapucinsko predmestje, Trata, Škofja Loka Vincarje, Škofja Loka

Odeje, vata, prešite odeje, vzglavniki, nadvložki, vreče za vzmetnice, posteljnina, otroški program, brisače, spalne vreče Tkanine iz bombaža in umetne svile

1927 ročno izdelovanje prešitih odej Rado Thaler 1976 Odeja kot TOZD vključena v DO Meblo

Podpetniki, podplati, zračnice, grelne blazine, cevi, plošče, drobni predmeti, klinasti jermeni, zračnice, velo plašči, transportni trakovi, avtomobilske in tovorne pnevmatike

1969 vključitev tovarne usnja Standard*. 1977–1988 vključitev Puškarne Kranj*. 1992 korporacija, 1996 koncern. Od 1998 poslovna skupina Sava vključuje dejavnosti trgovine, turizma, financ. Gumarsko proizvodnjo v Kranju nadaljujeta podjetji Sava Tires* in Savatech*.

1949 priključitev Škofjeloški predilnici*. 1950 ukinitev proizvodnje, v poslopje se preseli podjetje Motor z Iga. Trata, Škofja Bombažna preja za trikotažo in nogavice, 1949 priključitev Škofjeloške tkalnice*. Loka vigonj preja 1991 ustanovitev sestrskega podjetja Lokateks, ki Kodranka, najlon, poliestrske tkanine, zaposluje invalide. bombažna in akrilna preja, ročna pletiva, 1995 preko Lokateksa ustanovljenih več manjših podjetij, pleteno blago džersi ki so med 2003 in 2006 šla v stečaj. Trata, Škofja Ženska konfekcija (kostimi, plašči, 1951 združitev Mestnega podjetja Krojaštvo (ust. 1947) Loka uniforme …) in Šiviljstva Škofja Loka (ust. 1949). 2008 likvidacija. Mekinje, Perovo, Svila, frotir, kravate, brisače, kopalni 2003 priključitev podjetja BPT Tržič*. Kamnik plašči 2015 preselitev proizvodnje v Turčijo, v Kamniku le prodajalna in del razvoja. Šutna, Šmarca, Vezalke, trakovi Kamnik Mekinje, Moške srajce, spodnje perilo, manšete, Kamnik ovratniki, leseni zaboji 1923 Podjetje Kocjančič in drug, Izdelava vate in Vir, Domžale Sanitetni materiali (medicinski in vsakovrstnih obvez higienski izdelki), cigaretni filtri, otroške 1948 Tovarna vate in sanitetnega materiala plenice Vata, Domžale 1968 Tosama, Tovarna sanitetnega materiala 1923 Industrija platnenih izdelkov Induplati Jarše, Domžale Platno, laneni izdelki, šotori in kamp Jarše oprema Domžale Klobuki, slamniki, volneni tulci, športne Tradicija izdelovanja slamnikov na območju Domžal 1870 J. Oberwalder & Comp kape, torbice iz klobučevine in slame in Mengša, kjer je od sredine 19. stoletja delovalo 42 1931 Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, registriranih slamnikarskih tovarn, podjetij in združenj, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger od teh je bilo 12 tujih in so jih vodili Tirolci ter Sudetski 1936 Universale, tovarna klobukov in slamnikov Nemci. Domžale 1948 Tekstilna industrija Domžale 1952 Univerzale Domžale 1920 Atlanta – importno eksportna družba 1921 Vulkan, Tvornica za gumijeve izdelke 1931 Semperit, jugoslovanska tvornica gumijevih izdelkov 1940 Continental Gummiwerke 1946 Tovarna gumijevih izdelkov Sava 1972 Sava Semperit 1989 Sava Kranj

Ime podjetja

Obdobje Druga imena delovanja 1997– 2004 Goodyear Dunlop Sava Tires, proizvodnja pnevmatik 2002– Savatech, družba za proizvodnjo in trženje gumenotehničnih proizvodov in pnevmatike

Lokacija

Lesna industrija LIP Bled

1948–

LIP BLED Lesnoindustrijsko podjetje Bled

Lepenka

1885–

Tovarna finega pohištva ZLIT

1918– 1961 1954– 1993

Tovarna lesnih lepenk Charles Moline 1947 Tovarna lesne lepenke Tržič Lepenka, tovarna za proizvodnjo in predelavo papirja Tovarna finega pohištva Alfred Aman

Mojstrana, Bohinjska Bistrica, Belca, Podnart, Rečica, Bled Tržič

Ivan Dernič

1898– 1941 1880– 1962

Sava Tires Savatech

Lesna industrija Vintgar

1961 Združena lesna industrija Tržič

Tržič

Stavbno in pohištveno mizarstvo Lancovo

Lancovo

1919 Industrija stavbnega in pohištvenega mizarstva in opekarne Vintgar 1949 Vintgar, tovarna drobne lesne embalaže Podhom 1920 Tovarna vseh tapetniških izdelkov, slamnic in jutastih vreč 1949 Roleta Kranj 1946 Lesna zadruga Češnjica 1955 Medzadružno lesno industrijsko podjetje Češnjica 1969 Alples, Tovarna pohištva Železniki 1955 Medzadružni lesno industrijski kombinat Jelovica 1960 Jelovica, lesna industrija Škofja Loka

Vintgar, Podhom

Izdelki

Drugo

Pnevmatike za avtomobile, tovorna vozila, kmetijske in delovne stroje Pnevmatike za motorje, transportni trakovi, gumeni izdelki za zaščito okolja, izdelki za tiskarstvo

Nadaljuje tradicijo proizvodnje pnevmatik Save Kranj*. Nadaljuje gumeno-tehnični del proizvodnje Save Kranj*.

Vratni podboji, vhodna notranja in dvižna 1946 združitev večjih žag na zgornjem Gorenjskem. garažna vrata, stoli, žagan les, opažne 2002 obrat v Mojstrani nehal obratovati. Kupilo podjetje plošče, masivno pohištvo, Doors, ki je leta 2011 proizvodnjo preselilo na Bled. lesna moka Lepenka, papir (reciklaža)

Pohištvo, stavbno pohištvo Deske, žagani les, zaboji, palete, pohištvo Žaga, mizarski in tesarski izdelki, stavbno pohištvo Vrtno pohištvo, škatlice za embalažo, oblanci za kis

1961 združitev z LIP Tržič (Lesno industrijsko podjetje). 1954 združitev več lesnih obratov LIP Tržič. 1961 združitev LIP Tržič in Tovarne finega pohištva*. 1993 stečaj. 1941 žago požgali partizani in ni bila več obnovljena. 1935 obrat uničil požar, proizvodnja delno obnovljena. 1946 priključeno h Gozdnemu gospodarstvu Gorenjske. 1962 priključeno k LIP Bled.

Tapetniški izdelki, sedežno pohištvo, lesene rolete in druga senčila, šolsko pohištvo Zaboji, mizarski izdelki, serijsko pohištvo

Ustanovil Peter Kobal. 1963 združeno z obratom LIP Preddvor in LIK Kranj.

Trata, Škofja Loka

Stavbno pohištvo, lesene barake, izolacijske plošče, montažni objekti

1947– 2011

Trata, Škofja Loka

Izdelava in konstrukcija odrov, opažev, strešne konstrukcije, stavbno mizarstvo

Iz žag in obratov Franca Dolenca in Ivana Heinriharja je bil 1948 oblikovan LIP Škofja Loka. Po združitvi z LIP Kranj preimenovano v LIP Trata. 1947 obrat Gradis Ljubljana na Trati. Konec 80. let združitev z LIO, Lesna industrija in objekti. 2011 stečaj.

1955–

Šmarca, Kamnik

Pogrebna oprema – lesene krste

Roleta Kranj

1920– 1963

Alples

1946–

Jelovica

1955–

Gradis Menina

Kranj Železniki

Ime podjetja Stol

Tovarna ščetk in čopičev Lip Radomlje

Količevo karton

Obdobje Druga imena delovanja 1910– 1910 Tovarna lesnih izdelkov Ivan Bahovec 1992 1926 Remec & Co. 1946 Tovarna pohištva na Duplici 1952 Tovarna pohištva Stol Kamnik 1961 Industrija pohištva Stol 1880– Tovarna ščetk in čopičev brata Naglič 1945 1919– 1919 Lesna tovarna Grajsko-kolovške industrije 2012 Feliks Stare 1948 LIP Ljubljana 1968 LIP Radomlje 1921– 1921 Bonačeva papirnica 1928 Jugoslovanska tovarna kartonažnih in papirnih izdelkov 1948 Tovarna papirja, kartona in lepenke Količevo

Usnjarska industrija Usnjarna Mally 1901– 1929 Runo 1924– 1972 Standard

1891– 1968

Utok

1924– 1998 1946– 1992

Toko Domžale

Obutvena industrija Peko 1903– 2016

Trio

1939–

Lokacija

Izdelki

Drugo

Duplica pri Kamniku

Thonetovi stoli in pohištvo, parket, furnir, stoli, mize, pisarniško pohištvo

1992 podjetje razkosano na več manjših, v naslednjih letih stečaji.

Šmarca pri Kamniku Preserje pri Radomljah

Ščetke, čopiči

Količevo, Domžale

Karton, lepenka, papir, lesovina

Sedežno pohištvo, sedežne garniture, žagani les, viseči stropi

Karl B. Mally, Tovarna usnja Tržič Usnjarska in čevljarska zadruga Runo 1947 Runo Tovarna usnja

Tržič

Usnje

Usnjarna Karl Pollak 1920 Indus 1931 Standard industrija usnja 1947 Tovarna usnja Standard KTK – Knafličeva tovarna usnja Usnjarska tovarna Kamnik Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale

Kranj

Usnje iz govejih in svinjskih kož, umetno usnje

Kamnik

Svinjsko in goveje usnje, konfekcija, obutev iz plastičnih mas Kovčki, aktovke, torbice, usnjena galanterija

1911 Peter Kozina & Co 1928 Peko 1948 Triglav, tovarna čevljev v Tržiču 1954 Peko 1990 Peko, tovarna obutve

Tržič; obrati drugod

Domžale

Tržič 1930 Industrija čevljev na tovarniški način 1939 Tržiška industrija obutve in konfekcije 1954 Trio, Tržiška industrija obutve in konfekcije

Modna obutev

Izdelki iz usnja, deli obutve Osebna varovalna oprema Solarna tehnika

2012 stečaj.

Tradicija številnih usnjarskih delavnic v Tržiču, od katerih so nekatere prešle na raven industrijskega načina dela. 1924 ustanovljena usnjarska zadruga, ki je nasledila številne usnjarske obrate. 1972 ukinitev, obrate prevzame Peko. Stoletna tradicija usnjarske obrti v Kranju; pred 1891 usnjarna Mally. 1968 priključeno k podjetju Sava Kranj*. 1970 opustitev proizvodnje. 1991 stečajni postopek. 1998 stavba tovarne porušena. S propadom slamnikarskih podjetij se nekatera preusmerijo v usnjarsko obrt. 1923 Podjetje Franca Zorna. 1939 Brata Okršlar, tovarna usnjenih izdelkov. 1946 združitev podržavljenih podjetij. 1992 stečaj. Tradicijo čevljarske obrti v Tržiču so nadaljevale Združene usnjarske tovarne Mally & Demberger (1884–1932), Tovarna čevljev Müller & Goeken (1889–1918). 1947–1954 pripojitev Tržiške industrije obutve* in Tovarne čevljev Ljubelj (od 1947). 2016 stečaj. 1947 pripojitev Peku*. 1973 spet samostojno podjetje.

Ime podjetja

Obdobje Druga imena delovanja Tovarna čevljev Ivan 1918– 1925 Tovarna čevljev Rekord Prešeren 1951 1947 Tovarna čevljev Kranj

Lokacija

Izdelki

Drugo

Kranj

Čevlji

Jadransko-posavska 1924– čevljarna 1937 Obutev Kranj 1946– 1952 Planika, industrija 1951– obutve Kranj 2004

Kranj

Čevlji

1949 priključitev Splošnega čevljarstva Anton Štefe (delovalo od 1937). 1951 del podjetja Planika*. 1937 likvidacija.

Delovni in vojaški čevlji, modna, športna in pohodna obutev

Združitev čevljarskih obrti in obutvenih podjetij. 1953 pripojitev Planiki*. 1953 v podjetje vključeni Mestna čevljarna Kranj, Obutev Kranj in drugi čevljarski obrati.

1951 Planika, industrija obutve 1962 Industrijski kombinat Planika

Kranj, obrati v drugih krajih Žiri

Alpina

1947–

1947 Tovarna športnih čevljev Žiri 1951 Alpina, tovarna športnih čevljev Žiri

Čevljarna Ratitovec

1939– 1993

Čevljarska produktivna zadruga Ratitovec 1960 Čevljarna Ratitovec

Studeno pri Železnikih

Kemična industrija Atotech

1933–

1933 Kemični laboratorij Podnart 1951 Kemična tovarna Podnart 2006 Atotech Slovenija, proizvodnja kemičnih izdelkov

Podnart

Exoterm

1907–

1907 Paratovarna za milo, surovi margarin in kristalno sodo Ignac Fock Kranj Tovarna mila Fock 1959 Tovarna Oven Kranj 1961 Kemična tovarna Exoterm 2002 Exoterm-it Kemijska industrija Kamnik, pulfr fabrika, barutana, smodnišnica Keramična industrija družine Schnabl Keramično kemična industrija Kamnik Združena kemijska tovarna Svit

Kranj, Naklo

Biser, Modelit, Trival Trival Trade 1926 Bistra, kemična tovarna olja, lakov in barv 1948 Kemična tovarna Domžale 1924 Ljudevit Marx, Tovarna lakov Domžale 1946 Tovarna lakov Domžale 1954 Helios, Tovarna lakov Domžale 1959 Združena kemična industrija Domžale 1959 Helios, kemična industrija Domžale 1996 Helios, tovarna lakov, barv in umetnih smol Količevo

Mekinje, Kamnik Domžale

Gumbi

Količevo, Domžale

Barve, laki emajli

Jesenice

Barve, laki, kemični izdelki

KIK Svit

1852– 2008 1855– 2008

Tovarna gumbov Kamnik Kemična tovarna Domžale Helios

1926–

Eurosol

1997–

1926– 1959 1924–

Fužine, Kamnik

Delovna, športna, pohodna in modna obutev, čevlji za alpsko smučanje in tek na smučeh Smučarski čevlji, moški modni in delovni čevlji

Tradicija čevljarske obrti, 1945 čevljarska zadruga Žiri. 1945 združitev čevljarskih podjetnikov, delavnic in zadrug. 1993 stečaj.

Kemični izdelki, kozmetika, parfumerija, vodikov peroksid. Kemikalije za industrijo in laboratorije, preparati za zaščito kovin in plastike, naprave za galvanotehniko Mila in kristalna soda

1997 del mednarodne korporacije Atotech.

Livarska in metalurška sredstva (eksotermne zmesi, talila, premazi, izolacija …)

1959 preusmeritev proizvodnje.

Smodnik in razstrelivo, zabavna pirotehnika, alupaste in plastične mase Beloprstena keramika, majolike, drobni predmeti iz umetnih mas

2008 stečaj in likvidacija.

Škrob, dekstrini, lepila, belila, barve

Tradicija milarske in svečarske obrti družine Fock.

Tradicija keramične delavnice Florjan Konšek. Nekaj časa tudi del podjetja Donit Medvode in kasneje Elektroelement Izlake ETI. 2008 konec izdelovanja keramike. 1946 združitev več predvojnih podjetij, večkrat reorganizirano kot del podjetja Svit. 1959 združitev s tovarno Helios*. 1946 združitev predvojnih obratov za proizvodnjo lakov, barv in škroba iz Domžal in s Količevega in oljarne z Vira.

Ime podjetja Živilska industrija Gorenjka

Obdobje Druga imena delovanja

Lokacija

Izdelki

1923–

Lesce, obrati v drugih krajih

Čokolada in izdelki iz čokolade, bomboni, 1964 priključitev tovarni Šumi Ljubljana. piškoti, industrijsko pecivo, kruh 1969 priključitev k Žitu Ljubljana. 1990 del poslovnega sistema Žito.

Oljarica

1906– 2007

Pekarna Kranj

1946– 2001 1938– 2003

Mlekarna Kranj

Loške mesnine

1948–

Kisarna Josipa Guzelja Peks

1897– 1945 1947– 2004 1923–

Eta

1922 Tovarna čokolade 1946 Tovarna čokolade Lesce 1958 Gorenjka, tovarna čokolade 1990 Žito Gorenjka 1906 Zabret & Hutter 1923 Zabret &Co 1954 Oljarica Britof

1938 Gorenjska kmetijska zadruga 1946 Gorenjska mlekarna Kranj 1961 Mlekarna Kranj 1992 Gorenjske mlekarne Kranj Meso izdelki Škofja Loka 2003 Loške mesnine

1947 Mestna pekarna in slaščičarna 1972 Peks Škofja Loka 1948 Živilska industrija Kamnik

1921– Triglav, Tovarna testenin 1948 Industrija gradbenega materiala Cementarna 1890– Portland cement Mojstrana 1935 Izolirka

1946– 1989

Opekarna Karla barona Borna Opekarna Dvorska vas

1906– 1928 1947– 1975

Kranjske opekarne

1895– 1988

1946 Izolirka

1929 Opekarna Dvorska vas 1936 Opekarna Karla Schindlerja & dediči 1947 Gorenjska opekarna Dvorska vas 1929 Zabret & sinova, tovarna opeke, lesna industrija Bobovek 1948 Bobovška opekarna 1959 Kranjske opekarne

Drugo

Britof pri Kranju Tehnična olja, jedilna olja

Pred 1906 oljni mlin z ročnimi stiskalnicami.

Kranj, Naklo

Kruh in pekovsko pecivo

Kranj

Mlečni izdelki

Škofja Loka

Predelava mesa in mesni izdelki

1967–1989 in od 2000 del Žita Ljubljana. 2001 konec proizvodnje v Kranju. 1903 Gorenjska mlekarska zadruga. 1963 del KŽK Kranj, od 1990 Mercator. 2003 priključitev Ljubljanskim mlekarnam in konec proizvodnje v Kranju. Združitev predvojnih klavnic in mesnih obratov. Od 1962 povezave in združevanja z različnimi kmetijskimi in prehrambnimi obrati na Gorenjskem in v Ljubljani.

Škofja Loka

Kis

Škofja Loka

Kruh, pekovski in slaščičarski izdelki

Kajuhova pot, Kamnik Šmarca pri Kamniku

Gorčica, vložena zelenjava in sadje, marmelade, pripravljena jedila Testenine, kavni nadomestki

Mojstrana

Cement

Jesenice

Žlindrina volna za izolacijo, izolacijske, lepilne in premazne bitumenske mase

Tržič

Opeka

1777 združitev z AAB Loka. 2004 postane del Mlinotesta. 1948 združitev kamniških živilskih podjetij. 1948 del Živilske industrije Kamnik, kasneje ETA*. Do 1963 proizvodnja testenin v Šmarci. Podjetje Amann z Dunaja opuščeno fužino preuredilo v tovarno cementa. 1935 konec obratovanja. 1937–1946 podjetje Antona Resa v Ljubljani. 1945 na Jesenicah obrat za izdelavo žlindrne volne. 1989 obrat zaprt.

Dvorska vas pri Zidna in strešna opeka Begunjah

1975 opekarna opuščena.

Bobovek pri Kranju

1895 opekarna Ivana Zabreta. 1988 opustitev vseh obratov opekarne.

Zidna in strešna opeka, žagani les

Ime podjetja Termo Marmor Hotavlje

Opekarna Pavlin & Šraj Radomlje Tiskarstvo Gorenjski tisk

Obdobje Druga imena delovanja 1958– 1958 Termika 1988 Termo 2007 Kanuf Insulation 1948– 2008 Marmor Hotavlje Group

Lokacija

Izdelki

Trata, Škofja Loka

Izolacijska in mineralna volna

1926– 1951

Radomlje

Opeka

Kranj

Tiskovine iz papirja in kartona, časopisi, revije, knjige …

Kranj

Razni tiski

Stražišče pri Kranju

Reklamni tiski

1912–

1912 Tiskarna Sava 1948 Gorenjska tiskarna 1953 Časopisno podjetje Gorenjski tisk 1974 Gorenjski tisk 1992 Gorenjski tisk storitve

Izdelki iz kamna

Drugo

Kamnolomi delovali že na začetku 20. stoletja. Tradicija pridobivanja in lomljenja kamna. 1948 del podjetja Mineral Ljubljana. 1953 samostojno podjetje. Začetek 1950 združitev s podjetjem Industrija gradbenega materiala Kamnik. Predhodnika Tiskarna Ignacij Reš (1888–1899) in Tiskarna Ivan Lampret (1899–1911). 1953–1974 tiskarna združena s časopisnim podjetjem Glas Gorenjske oz. Gorenjski glas.

Tiskarna Tiskovnega društva Kranj Tiskarna Kolektor Stražišče Druga industrija Elan Begunje

1911– 1941 1927– 1946 1945–

Zadruga Elan Tovarna športnega orodja Elan Begunje

Begunje na Gorenjskem

Seaway group

2001–

Seaway Yachts

Zapuže

EGP

1958–

Embalažno grafično podjetje Škofja Loka

Trata, Škofja Loka

Smuči, snežne deske, telovadno orodje, 1991 stečaj in reorganizacija v šest podjetij. športni rekviziti, čolni, jadrnice, jadralna letala Jadrnice 1989 brata Jakopin ustanovita matično podjetje. 2001 proizvodnja v Zapužah. 2015 predlog za stečaj. Industrijska kartonska embalaža in prodajna embalaža

Etiketa Žiri

1959–

Sibo G

1967–

Trakotkalnica Žiri 1961 Trak-etiketa 1965 Etiketa Žiri 1967 Sibo

Termopol

1959–

Trata, Škofja Loka Sovodenj

Trakovi, etikete iz papirja, tekstilne in etipres etikete, sitotisk, digitalni tisk Zapiralna embalaža za farmacevtske in medicinske izdelke Embalaža in drobni predmeti iz plastike

Del nemškega podjetja Eichner.

SUMMARY

Our Factories, Our Pride Industrial Heritage of Gorenjska

After the railway was introduced in the Gorenjska region in 1870, which facilitated the import of cheaper manufactured goods, a number of local craftsmen were hit by a crisis. At the end of the 19th century, towns of Gorenjska gradually joined the development of the Western world as dictated by the industrial production. The first industrial centres of Gorenjska emerged in the towns of upper Gorenjska. Kranjska industrijska družba built a new steel mill in Jesenice. The amount of the steel manufactured there increased considerably, and the invention of ferromanganese extraction enabled them the expansion to global markets. In Tržič, foreign entrepreneurs introduced textile and paper industries in former iron foundries, while the locals won their recognition in leather trade and shoemaking. The railway facilitated the industrialisation of Kamnik, where gunpowder mills and factory of metallic products played a major role. Straw hat industry reached its peak in Domžale and its surroundings at the beginning of the 20th century. At the edge of extensive forests along rivers Sava, Tržiška Bistrica and Kokra, numerous sawmills and timber merchants were operating. In Kranj and Škofja Loka, only certain textile and leather plants started with the partial implementation of industrial manufacturing. In the years following World War I, foreign entrepreneurs took good advantage of the favourable conditions for investing in new companies. Large investments started the systematic and intensive industrialisation of Kranj which soon became the second largest centre of the textile industry in Slovenia. A number of plants in

greater Radovljica produced cloth, knits, socks, lace and embroidery. There was a new hat factory in Škofja Loka. In Domžale area, leather, textile and chemical fields started to emerge in the wound up straw hat factories. All companies sold their products in the large Yugoslav market. Industry investments were slowed down by the economic crisis which affected wood, shoemaking and leather companies most severely. The industry changed the vocational and social structure of the Gorenjska population significantly and in a short time. In the upper Gorenjska and in the area of both Jesenice and Radovljica, one third of the population lived from industry and craft at the beginning of the century. Already in 1930s, this number increased to almost a half. At this time, one third of the population lived from industry also in the areas of Kranj, Tržič and Škofja Loka, which were still predominantly agricultural at the beginning of the century. After World War II, in the new Yugoslavia, Gorenjska was one of the most industrially advanced regions, its major industries being steel, machinery, textile, wood, construction and energy. Playing an important role in building the new socialist economy, it received substantial investments. Plants, which were confiscated and nationalized, were then reorganized into large industrial companies. The first large-scale production and assembly lines were introduced. With the foundation of new production cooperatives, the industrialization reached also to towns such as Kropa, Žiri and Železniki which were distant from the major centres. The industry was supposed to employ as many

people as possible. Industrialization was initiated systematically in Ĺ kofja Loka and both Poljanska and SelĹĄka valleys where smaller plants and cooperatives have grown into industrial companies. With the industrialisation of less developed parts of the country, the state and republic investment in the industry of Gorenjska began to decline. Industries which retained its importance as to the share of its production and the number of employees, were iron and textiles. Metal, electrical and rubber industries also continued to receive support from the republican and local policies. Changed lifestyle and artificial materials dictated a new offer of consumer products, including clothing, interior furniture and sports equipment. Some shoe plants specialised in hiking boots and other specialised sports footwear. Industries in Gorenjska were very diverse. In search of new workers, large companies moved parts of their production into smaller Slovenian towns. When market economy began to be introduced and borders opened in 1960s, several companies began to work more intensively on product development, design and marketing. Being a synonym for quality in Yugoslavia, they achieved high prices. Despite the established brands, monopoly in the domestic market, successful clearing sales and numerous license and finishing operations, they sought sales opportunities in the western markets as well. What played a crucial role, was systematic investment in the modern technology and business and technical cooperation with foreign partners. Standing out among original domestic products which could compete also

in the demanding western markets, were Elan alpine skis, Alpina ski boots, Iskra counters and telephones, Domel vacuum motors and Rex chairs. Problems that began to occur in companies at the end of 1980, mainly resulted from poor development decisions in the previous decade, when the economy of Gorenjska achieved its success mostly through the increase in production and the work of a growing number of workers who immigrated from other Yugoslav republics. The vast majority of the population earned their living in factories. Gorenjska was one of the most industrialized Slovenian regions, but its share in Slovenian industry (Kamnik and DomĹžale excluded) reduced to ten percent in three decades. The independence of Slovenia and the loss of the Yugoslav market caused serious trouble to many a company who tried to solve the situation by adjusting the production, restructuring and state funds. These attempts often failed, also due to the non-transparent privatization. Factories which created the industrial character of Gorenjska for decades, went bankrupt or wound up. On the other hand, some craft workshops with specific products grew into large manufacturing companies. At the end of the 20th century, a large part of the Gorenjska economy was still based on large industrial enterprises that were successful exporters. But in accordance with the global development, it also redirected in the service industry increasingly.

Naše tovarne, naš ponos Industrijska dediščina Gorenjske

Izdali in založili: Gorenjski muzej (zanj mag. Marjana Žibert), Loški muzej Škofja Loka (zanj Saša Nabergoj), Gornjesavski muzej Jesenice (zanj Irena Lačen Benedičič), Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Slamnikarski muzej (zanj Cvetka Zalokar Oražem), Medobčinski muzej Kamnik (zanj mag. Zora Torkar), Muzeji radovljiške občine (zanje Verena Štekar Vidic), Tržiški muzej (zanj Jana Babšek) Urejanje kataloga in koordinacija razstave: mag. Monika Rogelj Avtorji kataloga in razstave: dr. Marko Mugerli, dr. Bojan Knific, mag. Tita Porenta, Saša Florjančič, mag. Monika Rogelj, Biljana Ristić, Mojca Šifrer Bulovec, Marko Kumer, Katarina Rus Krušelj Fotografsko gradivo in predmeti iz zbirk posameznih muzejev. Jezikovni pregled: Judita Babnik Prevod: Katarina Ropret Oblikovanje razstave in kataloga: Barbara Bogataj Kokalj Tisk: Medium d.o.o. Naklada: 1400 izvodov Cena: 5,00 EVR Razstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in občine Kranj, Škofja Loka, Jesenice, Domžale, Kamnik, Kranjska Gora, Radovljica,Tržič. Kranj, junij 2016 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 338.45(497.452)(091)(083.824) NAŠE tovarne, naš ponos : industrijska dediščina Gorenjske / [avtorji kataloga Marko Mugerli ... [et al.] ; urejanje kataloga Monika Rogelj]. - Kranj : Gorenjski muzej ; Škofja Loka : Loški muzej ; Jesenice : Gornjesavski muzej ; Domžale : Kulturni dom Franca Bernika ; Domžale : Slamnikarski muzej ; Kamnik : Medobčinski muzej ; Radovljica : Muzeji radovljiške občine ; Tržič : Tržiški muzej, 2016 ISBN 978-961-6478-75-5 (Gorenjski muzej) 1. Mugerli, Marko 2. Rogelj, Monika 284864000

5,00 EUR

Katalog Naše tovarne, naš ponos - industrijska dediščina Gorenjske

Articles inside

Titan

Kemijska industrija Kamnik

Odeja

Sava Kranj

Šešir

Iskra Kranj

Bombažna predilnica in tkalnica (BPT) Tržič

Predgovor

Tovarna obutve Peko

Plamen

Uvod

LIP Bled

Almira