Mag. Irena Jeras Dimovska
Konserviranje-restavriranje slike doprsnega portreta dr. Franceta Prešerna Zgodovina konserviranja-restavriranja slikarskih del Restavriranje oljnih slik se je razvijalo vzporedno z uporabo oljnih veziv. Začetke uporabe zasledimo v 6. stoletju pri Rimljanih, uporabo lanenega olja v 11. sto letju, svoj razcvet po svetu in v Evropi pa so doživeli v 15. in 16. stoletju. Posege v poškodovana slikarska dela, ki so jih izvajali večinoma slikarji, so prilagodili zahtevam časa, postopki pa so se med seboj razlikovali tako po količini kot vsebini dela. Konservatorsko-restavratorska stroka in metodologija dela sta se v zgodovini spreminjali in razvijali. Pojav novih materialov in nove opreme je zahteval nova znanja, večjo specializacijo, povezovanje z znanstvenimi disciplinami in vključevanje različnih strokovnjakov. Posegi v umetnine se omejujejo le na nujne ukrepe, vneseni materiali in postopki pa morajo biti nedestruktivni in reverzibilni. Upoštevati je treba tudi druge kompleksne dejavnike, kot so zgodovinska vrednost, uporabnost, okrnjenost in estetska celovitost. Glavna skrb za omejitev propadanja predmetov pa se je osredotočila na preventivne ukrepe in ustvarjanje optimalnih razmer za hranjenje predmetov kulturne dediščine.
Zgradba in vrste poškodb na slikah
Doprsni portret Franceta Prešerna K 31 Domnevni avtor: Koželj Kopirano po originalni litografiji Ignaca Eignerja iz leta 1879 Tehnika: olje, platno, lesen pozlačen okvir Dimenzije okvirja: 56,4 x 44,6 cm Dimenzije slike: 50,5 x 39,8 cm
Klasično slikarsko delo je praviloma sestavljeno iz lesenega podokvirja, na katerega je napeto laneno platno (lahko tudi bombaž ali juta), ki so mu pred slikanjem nanesli več plasti podloge. Podloga ali grund je temeljni slikarski sloj, sestavljen iz krede in organskega veziva. Njegova funkcija je zasičenje tkanega nosilca za lažji barvni nanos. Podloga platnu po eni strani omogoča večjo trdnost, po drugi pa celulozna vlakna ščiti pred škodljivim mastnim vezivom v oljnih barvah. Poškodbe pri slikah niso omejene samo na barvne plasti, njihove posledice so vidne na vseh slojih, tudi na podlogi in tkanem nosilcu. Sčasoma so bile slike deležne različne vrste poškodb in doživele nešteto tragičnih zgodb, k temu pa so največ prispevale vojne, preprodaje, transporti. Že najmanjše praske, udarci ali predrtine, ki nastanejo predvsem zaradi neprimernega rokovanja, motijo ne le estetski videz umetnine, temveč so vzrok za njeno hitrejše propadanje. Slikarska dela so po navadi razstavljena brez zaščitnega stekla, zato se ne moremo izogniti prašnim delcem, ki se nalagajo nanje. Prav
55
