Predgovor
Za raziskovanje in odkrivanje nekdanjega načina življenja so ključni različni materialni viri. Orisujejo način življenja, kulturno okolje, razgledanost, okus, ustvarjalnost, spretnost, izjemnost njihovih snovalcev in izdelovalcev, predvsem pa njihovih uporabnikov in lastnikov po naših vaseh in mestih. Mnogo jih je nastalo v raznovrstnih domačih delavnicah in tovarnah. Mnogo tudi po domovih kot neizbrisen spomin na vsakdanji način življenja, iz navezanosti na tradicijo, iz nekdanjega umetniškega ustvarjanja. Pripovedujejo o duhovnem, čustvenem in razumskem dometu, navadah, gospodarski in finančni moči. Z njimi so živeli anonimni podeželani in meščani, nekateri so bili povezani z znanimi ustvarjalci, umetniki, politiki, gospodarstveniki. Vsi pa so neposredne, žive priče časa in prostora. Časa in prostora, ki ga tudi v muzejih vedno znova popisujemo, odkrivamo in interpretiramo. A moramo si priznati: zgodovina naših materialnih virov se nam zdi vedno pomembnejša od njihove prihodnosti. V Gorenjskem muzeju si kljub temu že več kot šest desetletij načrtno prizadevamo, da zbrano premično dediščino gorenjskega prostora trajno ohranimo našim zanamcem. Kmalu po letu 1953, ko je bil muzej ustanovljen, se je v njem zaposlil prvi restavrator. To je bil akademski kipar in restavrator specialist, mag. Boris Sajovic. Leta 1964 so zaradi vse večjega dotoka arheoloških, etnoloških in zgodovinskih predmetov ustanovili še samostojno konservatorsko delavnico. To je bila za Gorenjski muzej izredna strokovna pridobitev, mnogi slovenski muzeji še danes nimajo lastne konservatorsko-restavratorske službe. Na delovnem mestu restavrator ali konservator se je do danes zvrstilo veliko sodelavcev,
4
