Mag. Irena Jeras Dimovska
Ikona sv. Dimitrija Solunskega
Zgodba predmeta pred prihodom v muzej Leta 1965 so na carini zasegli 28 nezakonito pridobljenih ikon različnega porekla. Večje ikone so z namenom lažjega transporta enostavno prežagali na dva dela. Pri pregledu celotnega pridobljenega gradiva se je pokazalo, da ikone izhajajo iz različnih mojstrskih delavnic, zato je verjetno, da so bile odtujene iz različnih samostanov in cerkva. Ob zaplembi so bile ikone najprej izročene Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Območni enoti Kranj, nato pa Gorenjskemu muzeju. Zavod je tako leta 2007 Gorenjskemu muzeju predal 23 od skupaj 28 ikon. Od tega so jih v šolskem letu 2008/2009 deset restavrirali študenti Oddelka za konserviranje in restavriranje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Preostale ikone se konservirajo-restavrirajo na Konservatorsko-restavratorskem oddelku Gorenjskega muzeja.
Zgodovina ikon Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje ikono kot nabožno, sveto podobo. Izhaja iz grške besede eicon, ki pomeni 'pisati'. Kar je v Svetem pismu napisanega z besedo, je na ikoni predstavljeno kot podoba. Je upodobitev nevidnega božanstva. Vendar ikona ni samo slika ali reprodukcija estetskega podajanja, temveč predvsem navzočnost duhovnega.
Ikona sv. Dimitrija Solunskega Št. 19 Iz leta 1854 Tehnika: jajčna tempera, zlati listi Dimenzije: 45 x 73,5 x 2 cm
Ikone izvirajo iz helenističnega obdobja in egipčanskih pogrebnih običajev. V prvih stoletjih našega štetja so jih izdelovali menihi, ikonopisci, ki so večinoma ponavljali enake religiozne motive, vendar pa so kljub določeni tehniki, tehnologiji in slogu med posameznimi šolami oziroma smermi opazne razlike. Ker so delali za »Božjo slavo«, svojih del niso podpisovali. Umetnost ikon so prenesli v Bizanc, kjer se je na prehodu iz 6. v 7. stoletje razvilo ikonsko slikarstvo. Do 8. stoletja so ikone poslikavali v enkavstiki, tehniki, pri kateri so barve vžigali s pomočjo vročega voska, nato so začeli uporabljati naravne pigmente na jajčni osnovi ter od 15. stoletja oljne barve. Način izdelave ikon je potekal po natančno predpisanih pravilih, po vzoru tradicionalnih zahtev, ne samo pri barvi, temveč tudi pri njeni strukturni gradnji. Skrivnost likovne tehnike poslikavanja ikon Theophilus že v 12. stoletju omenja v svojih delih Schedula diversarum artium in De diversis arti-
63
