14
Družina in Življenje
Foto: arhiv DiŽ
Nujna osvežitev
Težko najdem besede, s katerimi bi izrazil svoje veselje in hvaležnost Bogu, da nam je v začetku novembra omogočil srečanje v živo. V razmerah, kakršne so, ko nas po mnenju nekaterih čaka »scenarij Bergamo«, to zveni kot misija nemogoče. Pa se je vendar zgodilo – bili smo v Čateških toplicah.
V
elika športna dvorana je bila samo »naša«: zagotavljali smo lahko primerno razdaljo med pari, se zavestno odločili za nošenje mask, razkuževanje rok, sicer pa je bilo za nekatere med nami najtežje zdržati brez objemov J. Tokratni nadaljevalni seminar je »recikliran seminar«, ki je v letu 2011 nosil naslov Novo upanje v Kristusu. Kot pred desetimi leti smo si tudi tokrat prizadevali »hoditi po sveti zemlji« in spozna(va)ti, da nas je Bog ustvaril in poklical k svetosti, ki ni le za izbrance, pač pa za vse, ki se imenujemo kristjani, in je svetost »moja in tvoja izbira«. Saj Bog za vsakogar izmed nas želi, da bi bil svet, da bi živel v tesnem stiku z njim. Mene osebno najbolj nagovarja spoznanje, da Bog od nas ne pričakuje svetosti, ki bi bila iz naših moči ali sad naših prizadevanj
in naših dobrih del. To je, kot bi od električnega aparata za peko kruha pričakoval, da bo sam spekel kruh, pozabil pa bi ga priključiti na elektriko in se jezil: »Kako to, da kruh ni pečen? Saj sem dal notri vse sestavine: moko, kvas, vodo, malo olja …« Na videz čudna primerjava, vendar imamo tudi vsi mi »vse sestavine« za svetost (bili smo krščeni, molimo, hodimo k maši in obhajilu, se postimo, delamo dobra dela …), pa se nam večkrat zdi, da smo tako daleč od svetosti. Zakaj? Zato, ker pozabljamo, da je svetost Božja kategorija in je zanjo potrebno »Božje napajanje« ali z drugimi besedami: Bog želi, da se vsi mi, ki si prizadevamo hoditi za Jezusom in mu postajati podobni (postajati sveti), »priključimo« na Njegov vir moči (Njegovo napajanje), da Njegove besede »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Janez 15,5) vzamemo
zares in nehamo živeti v utvarah, kako si bomo s svojo dobroto in pobožnostjo »zaslužili nebesa«. Bog si tega ni tako zamislil! Moja in tvoja svetost ni sad mojega in tvojega trdega dela in nenehnega odrekanja, pač pa je sad Duha in najine privolitve oziroma najinega sodelovanja z živim Bogom, ki živi v nama. Vilma je svoje doživljanje seminarja takole izrazila: »V tem vikendu smo doživeli, kako je Božja beseda resnična. Na vsakem koraku se je potrjevalo, kar piše v Pismu Rimljanom 8,28: Tistim, ki Boga ljubijo vse pripomore k dobremu. In čeprav v Svetem pismu tudi piše, naj Boga ljubimo iz vsega srca, vse duše in z vso močjo, je očitno, da Bog »uporabi« toliko naše ljubezni, kot jo v določenem trenutku premoremo. Verjamem, da »naš manko« On sam dopolni s svojo Ljubeznijo, tako
