Družina in Življenje
Foto: osebni arhiv
22
Silvester in Ivanka Žgur: Vikala sva se, čeprav sva že hodila na zmenke Ivanka in Silvester Žgur sta starša petih otrok, poročena 25 let. Sta tudi voditeljski par in regijski voditeljski par v Družini in Življenju. Najstarejša hči Karolina se je letos poročila, Tomaž in Julija sta študenta in med tednom živita v Ljubljani, najmlajša Jerca, osnovnošolka, je še doma, Ana, ki je umrla kmalu po rojstvu, pa jih že sedem let gleda iz nebes. Ivanka in Silvester, kolikor vem, prihajata iz različnih koncev Slovenije, sta gorenjsko-primorska naveza, kajne? Silvester: Ja, sam prihajam iz Vipavske doline, iz kraja Lože in sem »gost« tukaj na Gorenjskem. Naša vas spada pod župnijo Goče, ki je stara, spomeniško zaščitena vas, zgrajena v obliki Andrejevega križa in ima tudi cerkev, posvečeno sv. Andreju. Doma smo bili štirje otroci, imam dve starejši sestri in brata. Sem najmlajši, »pocrtk«, tako kot Ivanka, ki je tudi najmlajša. Imeli smo majhno kmetijo in živeli precej skromno življenje. Očeta sem izgubil v študentskih letih. Mama pa je umrla pred osmimi leti in naša najmlajša, Jerca, se je rodila natanko eno leto po njeni smrti. Naša družina je bila tradicionalno katoliška, mama je imela preprosto, otroško vero in kljub krivicam, ki jih je doživela v življenju, ni pestovala zamer.
Ivanka: Prihajam s Potoka v Selški dolini, s hribovske kmetije. Doma nas je bilo deset otrok, devet punc in en fant. Čeprav nas je bilo veliko, so starejši odšli od doma, v šole in se poročili, ko sem bila še otrok, tako da kakšnih spominov na čas, ko nas je bilo še vseh deset doma, v resnici nimam. Najbolj povezane smo bile najmlajše tri, ki smo hodile skupaj tudi v šolo. Do avtobusa smo morale prehoditi kar lep kos poti in s tem v zvezi imam polno dogodivščin. Pozimi smo se do avtobusne postaje sankale. Spomnim se, kako sem enkrat v dolini ugotovila, da na hrbtu nimam šolske torbe. Mislila sem, da mi je padla z ramen nekje na poti. Šla sem po poti nazaj in jo našla šele doma na klopi pri mizi. Potem sem zbudila brata, da me je s fičkom peljal do glavne ceste. Seveda sem zamudila pouk in sredi ure vstopila v razred. Spet drugič smo sredi zime na poti v šolo na cesti od
daleč zagledale medveda. Nismo upale mimo, zato smo jo mahnile kar počez po snegu. Ko smo na avtobusu in v šoli pripovedovale o tem, so se vsi čudili in novica se je hitro razširila. Na poti domov pa smo ugotovile, da je bil tisti medved v resnici štor, ki se je zvalil na cesto. Šola je bila za nas takrat sveta stvar. Nikoli nismo manjkale, tudi ko smo do ceste gazile po snegu in prišle v šolo čisto premočene. Včasih sem se domov vračala že v temi. Ker me je bilo strah, sem hodila zelo hitro in med potjo pela na ves glas. Ivanka, kakšno duhovno dediščino pa si prejela doma? Ivanka: Mamica je prihajala iz družine, kjer so vero res živeli in imeli tudi veliko lepih običajev, povezanih z njo. Bili smo tradicionalna katoliška družina, kjer se je vsak večer molil rožni venec, hodilo k maši ob nedeljah, praznikih in prvih petkih ali sobotah. Za
