KOMUNIKACIJA
Svoboda govora ali pomanjkanje jezikovne kulture? Bistvo komunikacije je, da združuje ljudi, saj ta od nekdaj ustvarja in povezuje posameznike v skupnosti, narode in nenazadnje v države. Jezik je tudi izraz kulture določene skupine, saj skozi najrazličnejše slovnične posebnosti in nabor besedišča izraža naravo in miselnost govorcev. Prav zato je komunikacija, zlasti živa in v vsakdanji rabi, najdragocenejši (in najbolj ažuren) pokazatelj utripa skupnosti – njenih odnosov, vrednot in načina življenja. In zdi se, da je ta utrip (vsaj če gre soditi po medsebojni komunikaciji) vse bolj nemiren, celo razdiralen.
48
Med prebiranjem člankov, mnenj ter komentarjev v medijih v zadnjem letu opažam drastičen upad ravni komunikacije. Kar naenkrat so pod pretvezo osnovnih človekovih svoboščin v medijih opravičljive verbalna agresija, žaljivke, kvazi humorne reference in nenazadnje skorajda gostilniške kvante pri izražanju lastnega mnenja. Kakršenkoli pomislek glede primernosti takšnega izražanja naleti na gluha ušesa
Kako trdo kožo smo dobili, je že pred leti brutalno razgalila Microsoftova klepetalna robotka (ang. chatbot) Tay, ki se je od ostalih uporabnikov Twitterja v samo 16 urah naučila rasizma in seksizma. Nadomestil jo je bolj politično korekten Zo, ki se o določenih temah (kot so vera, spol, nacionalna pripadnost in politika) preventivno sploh ni želel pogovarjati, kar pa je bilo spet deležno kritik, češ da je v svoji naravi preveč 'čistunski'.
Če je jezik nekaj nam skupnega, lahko prav vsakdo izmed nas s svojo komunikacijo pripomore k temu, da ostanejo odnosi spoštljivi in povezovalni, če res ne gre drugače, pa vsaj korektni. ali celo razgrete kritike. Na strani te (pretirane) sproščenosti komunikacije se namreč najdejo zagovorniki popolne komunikacijske svobode, ki stojijo za načelom, da ima vsakdo pravico reči vsakomur vse, ker da je kakršnakoli cenzura dokaz diktature oblasti ter omejevanja kritičnega mišljenja. O težavnosti postavljanja se po robu takim vzorcem in posameznikom pričajo številni članki, knjige in izpovedi slovenskih 'izgorelcev', ki kot razlog stisk v veliki večini navajajo (delovna) okolja, kjer je bil implicitno dovoljen verbalni mobing, oni pa so zaradi opozarjanja na takšno komunikacijo obveljali za 'preobčutljive' in 'težavne'.
REVIJA
A največja nevarnost v resnici preti ravno s strani enostranskega in pretirano zagnanega 'varovanja javnega reda in miru'. Ko bomo zaradi strahu pred očitki in morebitnimi tožbami, kot pravi dr. Renata Salecl, iz kurikulov podobno kot čez lužo umikali klasična dela Marka Twaina, Johna Steinbecka idr., da ne bi razžalili čustev določenih družbenih skupin, bomo zgradili kulturo enoumja, v kateri bo le ena verzija resnice. Kako že pravijo? Kjer dva razmišljata različno, je eden odveč.
Cenzura je mrtva, naj živi … komunikacija! Kljub jezikoslovni izobrazbi, katere pomemben temelj so tudi lingvistične
FOTO: OSEBNI ARHIV
Vesna Sodnik
Mag. Edita Krajnović direktorica Mediade, evropska osebnost leta za razvoj stroke internega komuniciranja »Komunikacija ni sopomenka obveščanju ali posredovanju informacij. Beseda komunikacija izvira iz lat. communicare – sporočiti, posvetovati se, kar je izpeljano iz lat. communis, skupen. Komunikacija torej pomeni delati tako, da je (informacija, mnenje) skupno. Je orodje tega, kar pravimo, da želimo: vključenost, zavzetost, povezanost. Paradoks je, da v silnem tempu lahko pretehta ocena, da za komunikacijo ni(mamo) časa. A za vključujoče vodenje in vrhunske rezultate si je treba vzeti čas. Celo več kot nekoč. Trajnostni voditelji zato ne iščejo časa, temveč si ga vzamejo. Kdaj in kako, smo slišali od Managerja leta Adriana Ježine na februarskem MQ treningu vodenja. Stari (pametni) Grki so temu, da znaš najti pravi čas, rekli kairos.«
