JANUARSKO SREČANJE
Z ekipo je vedno vse v redu, z vodji pa ni Igor Mervič, ki mu je Združenje Manager letos podelilo priznanje za življenjsko delo na področju managementa, je bil 28 let prvi obraz Spara Slovenija. Ob koncu leta 2020 je vodenje predal nasledniku, a ostaja aktiven v nadzornem svetu družbe in kot svetovalec koncerna. »Ta nagrada je za preteklost. Jaz sem s svojim temperamentom, s svojimi mislimi vedno nekje v prihodnosti,« je zgovorno komentiral priznanje. Upa, da bo še kar nekaj časa ostal v gospodarstvu, ker ima, pravi, energijo in ker mu to prinaša osebno zadovoljstvo. Temperamenten, neposreden sogovornik, velikokrat provokativen in brez dlake na jeziku je tudi v tako veliki skupini, kot je Spar, marsikaj naredil drugače od ustaljenih tirnic. Zato je tudi ta zapis – drugačen. Namesto vprašanj smo zbrali nekaj njegovih misli in ga prosili, da jih pokomentira.
Saša Gnezda O VODENJU »Če kot prvi nimaš entuziazma in strasti, ne pričakuj, da ti bodo drugi sledili.« Če hočeš biti dober vodja, moraš biti strokovno usposobljen. To je prvo. Govorim za vodenje nasploh, pa naj gre za športno ekipo, podjetje ali državo. V določenih trenutkih moraš potegniti dobre poteze. Ko to vidijo sodelavci, ti začnejo
So pa vedeli, da bom o vsaki stvari podal svoje mnenje. Nekateri vodijo samo profesionalno – jaz tega nikoli nisem znal. 'Notri' sem bil vedno tudi s čustvi. Vse, kar sem delal, sem delal z entuziazmom, s strastjo. Strast moraš pokazati sodelavcem, eni se je navzamejo, drugi ne. Seveda
je možno voditi podjetje tudi na samo profesionalni ravni. Jaz sem imel pač drugačen način.
»Ego moraš imeti, a ga moraš znati vedno kontrolirati.« Ja, to je težko. Ego nima nič skupnega s samozavestjo. Nič. Kot vodja moraš imeti ego. Če pa ga je preveč, je to velika ovira, saj ne moreš sprejemati pravih odločitev. Ego sem absolutno skušal kontrolirati. Če ga ne, sprejemaš preveč neracionalne odločitve, samo iz čustev. Večkrat sem uporabljal intuicijo, ki je rezultat preteklih izkušenj, a je bila vedno povezana tudi z razumom.
»Najslabše, kar se ti lahko zgodi v podjetju, je slab vodja.« Delo managerjev je, da vodimo procese. Ampak glavno je sprejemati prave odločitve o sodelavcih. Tega te ne bo nihče naučil. Pri izbiri sodelavcev me je vedno vodil občutek, intuicija. Saj imaš vse napisano, kdo je pred tabo, pa sem vsakega skušal oceniti tudi po pogovoru: kakšne odgovore je dajal na moja vprašanja. Včasih je bilo kakšno vprašanje namerno provokativno, da sem videl, kako ljudje reagirajo. Eni so se zmedli, drugi so odlično odgovorili. Tako človeka izbereš. To je naše delo, delo managerjev, izbor ekipe. Če tukaj grešiš, nimaš ni-
Če vedno vztrajaš pri svojih odločitvah, tudi ko ugotoviš, da morda niso najboljše, ni prav. Ne mislim, da stalno nihaš pri odločitvah. Ko enkrat odločitev sprejmeš, jo pač sprejmeš, ampak če nisi sposoben sprejeti, da si kdaj tudi premisliš, pomeni, da se nisi sposoben učiti. V ekipi smo se veliko pogovarjali, kako bi kakšno stvar naredili, vse je bilo dovoljeno. Pri pogovoru. Ampak ko prideš do odločitve, kako bomo nekaj naredili, potem ni več demokracije. Absolutno ne, tako smo se dogovorili in tako bomo naredili. Se je pa treba ves čas zavedati, da ne veš vsega. In tu je spet ego: če misliš, da vse veš, si bedak.
Ego sem absolutno skušal kontrolirati. Če ga ne, sprejemaš preveč neracionalne odločitve, samo iz čustev. Večkrat sem uporabljal intuicijo, ki je rezultat preteklih izkušenj, a je bila vedno povezana tudi z razumom. zaupati. Zaupanje ni kar vnaprej dano, vedno si ga moraš pridobiti, in sicer z dobrimi odločitvami. Ko ti ljudje zaupajo, se začne tista kemija, ki jo vsak vodja potrebuje. Lahko imaš izjemne posameznike, ampak če ni kemije, ne moreš čisto nič narediti. In prvi, ki ima kaj za narediti, je vodja. A ni vse tako idealno pri vodenju, da je vse samo stvar zaupanja. Da ti nekdo samo nekaj predlaga in ti mu moraš slepo zaupati … Velikokrat sem šel kaj preverit in ugotovil tudi napake. Če bi naredil tako, kot so mi predlagali, ne da bi preveril, bi naredil narobe. Zaupanje je bistveno, a sodelavci morajo vedeti, da jih spremljaš in jim tudi pomagaš. Velikokrat sem sodelavcem dajal predloge in oni meni – vedno je bilo obojestransko.
kakršnih možnosti, da boš dobro vodil, tudi če si sam kot vodja maksimalno usposobljen. Malo je odvisno tudi od sreče. Najbrž sem imel tudi srečo, da sem izbral prave ljudi.
REVIJA
9
